Kujalnica za posebne dni

Pišem

2012-01-15T22:03:00.002+01:00

Ne me spraševat, kaj. Pišem pač.. kar mi pade v glavo.

No, vsaj začela sem, ker me preganja že daljši čas...

In bom skušala vsakih nekaj strani skopirat odstavek ali dva in jih objavit tu.

Morda dobim povratno informacijo, vodilo...

Bom videla.. zaenkrat sem na začetku..

Želim vam čarobne praznike in čudovito novo leto dva-dvanajst!

2011-12-25T17:13:00.003+01:00

Dragi moji :)
Čeprav vam nisem uspela pravočasno voščiti za lepo preživet večer v pričakovanju Božiča, vam vseeno voščim nkar najlepše in radostne praznike!
Radost. Tako "majhna" beseda, a s tako močnim pomenim, ki ga začutiš takrat, ko radost občutiš v sebi. Ko zaigrajo vse najlepše melodije tega in vseh mogočih drugih svetov. Ko je dan tudi v najbolj temni nevihni ves svetal, lahak in lep :)

Nekaterim sem poslala voščilnico. Nekaterim je sicer nikoli ne pošljem, a vendar najlepše želje namenjam tudi vam. Nekatere ste mi "ušle" s seznama, zaradi česar imam sicer rahlo slabo vest, a narejeno je narejeno, magari narobe...

Brez izjeme, vsem želim lahkotnost v srcu - saj le na ta način lahko naše sanje preko ciljev poletijo k uresničitvi! In ob čimmanj klecajočih korakih na poti, vam želim čimveč rok, podanih v pomoč in spodbudo!

Srečno!

Temu se pa ne morem upreti - cukrček pri Enblogsail

2011-09-12T08:21:00.005+02:00

Redko objavljam, še redkeje se prijavljam za razne cukrčke ali candies... Tokrat vseeno skušam srečo. Tudi zato, ker se splača pogledat blog!

Torej, tu ga najdete :)

Mljaci!

Bliža se prvi dan novega šolskega leta

2011-08-30T10:15:00.005+02:00

Kako hitro mineva čas, se morda zaveš šele takrat, ko tvoj, še nedavno dojenček, stopa v "Veliki svet"...

Pri malčkih je morda še toliko težje, saj z vstopom v vrtec morda najbolj vidno režejo popkovne vezi... Pa ni toliko težko malim nadobudnežem, kot njihovim staršem, še največkrat (ne pa izključno) mamicam, ki so z njimi preživele celo prvo leto dni... (spet: ne izključno)

In dejstvo je, da s(m)o največkrat mame tiste, ki bi najraje v nedogled podaljševale ta nežna leta, to odvisnost našega naraščaja od nas, ta občutek absolutne potrebnosti...
Pri vsem tem obstaja majhna skrivnost - vedno nas bodo potrebovali... le da nam način te potrebe ne bo nujno vedno všeč...

Ob enem vprašanju glede joka ob prvem šolskem dnevu na eni od mnogih facebook strani, sem takoj dobila odziv, ki ga je bilo nujno tudi natipkati:

"Odrasti, mati!"

Grobo?

Morda.
A resnično.

Dejstvo je, da otroci zaupajo svojim staršem - prvinstven nagon, ki jim omogoča preživetje - če mama je, potem je dobro... če je mamo strah, potem se moram bati tudi jaz...
Otroci se učijo z zgledom.

Zato je nujno, da pred vstopom v vrtec najprej starši pri sebi razčistijo/mo kaj in kako.

Odločitev, da gre otrok v vrtec je padla že dosti prej.
In ve se.
Otrok je vpisan v vrtec. Prvega septembra se šolsko leto začne.
Lahko se zgodijo podaljšane počitnice, bolezen ali karkoli drugega, a dejstvo je, da je obiskovanje vrtca že določeno z odločitvijo, sprejeto že toooolikooo nazaj.
In otrok mora čutiti zaupanje staršev do ustanove in do vzgojiteljic. Nujno. Potem bo mirnejši.

Travmatiziranje otrok s solzami staršev ob ločevanju je nepotrebno, nekoristno in škodljivo. Sploh, ker smo se itak že prej odločili, da otrok gre v vrtec. Ne glede na razlog.
Časa za to predelat v glavah staršev je bilo dovolj. Če ga nismo izkoristili, je to naš problem, toda hej, zakaj bi pa za to morali plačevati otroci?

Otroci so radi veliki! Zelo radi so "odrasli".
Tudi enoletniki. Samo možnost za to jim moramo dati.
Ena od teh možnosti je ravno tu in zdaj - vstop v vrtec naj bo priložnost za praznovanje.

Prvi, uvajalni dan, ko so starši v mnogo primerih ob otroku v vrtcu, naj bo še prav posebej prijeten.
Lepa oblačilca - a udobna in primerna za igro, predvsem pa neobčutljiva na packe, da se ne bo sprevrglo vse skupaj v karanje "umazancev in pack", veselo pričakovanje, ki seva od staršev, igra v vrtcu, navdušenje staršev, po končanem dnevu pa še sladoled - a ni to nekaj veliko lepšega od solz, ki izvirajo iz zaskrbljenih staršev???

Včasih mamica enostavno ne zmore biti vesela in prijetno pričakujoča. Včasih jo bodo premagale solze kljub njenim najboljšim namenom... Se da pomagati?
Mnogokrat je rešitev zelooo enostavna.

Otroka naj prvi dan v vrtec pelje očka.

Kar čutim težo zgroženih pogledov mamic v smislu: "Tega si pa že ne pustim vzeti!"
Ni treba! Vendar pa vedno pomislite in delujte tako, da bo v dobro otroka, ne vas!

Je še ena možnost.
Otrok je v vrtcu z mamico, a ko je čas za slovo, mamica gre - po obljubi, da se po otroka vrne, ta je bistvena!!!
Otrok joka, kaj pa zdaj?

Čas je za slovo, doslednost je bistvena. Poljubček, se vrnem, adijo. In potem je treba za sabo zapret vrata in odit. Ne glede na jok, ne glede na trgajole se srce.
Zelo običajno jok poneha po petih minutah, otrok se zaigra in blizu je dan, ko iz vrtca sploh ne bo hotel oditi. Včasih jok traja dlje, včasih se solzice posušijo takoj, ko je mami zadosti daleč, da ga ne sliši več.

Če je mamica rahlo radovedna, če to drži, lahko napravi preizkus. Predpostavka je, da so skupine, torej prostori, zasnovani tako, da lahko od zunaj pokukate vanje BREZ, DA BI BILI OPAŽENI! Če to ni možno, se raje ne igrajte z ognjem.

Torej. Čas za slovo. Malček joka, ko se mamica poslavlja.
"Lepo se imej. Vrnem se po kosilu/ko se naspiš/ko se naigraš po kosilu. (morda še poljubček) Adijo/Papa/kakor se pač pozdravite." Malček joka še glasneje, a mamica se zbere, obrne hrbet, zapre vrata in oddide.
Malček joka, a nekje v sebi je vendarle slišal obljubo, da se mamica vrne (zato vas nikakor ne sme videt, dokler ni čas za it domov!!!)

In kaj boste vi, z od solz razmazano maskaro, s tresočimi rokami, vse v šoku?
Nič.
Čisto nič.

Enostavno stopite ven iz vrtca, ven iz stavbe in se nadihajte zraka. Zavedajte se, da bo vse dobro.

In ko se pošteno pomirite, nadihate in sprijaznite, da otrok slej ko prej mora v svet, pa čeprav včasih okoliščine terjajo, da gre prej, kot bi vam bilo ljubo, takrat ocenite, če še rabite it preverjat, kako je z otročkom. Morda je bolje, da enostavno greste v službo, domov ali po opravkih.

Morda pa se boste odločile in šle pokukat nazaj... A bodite previdne - če vas bo otrok videl, bo mislil, da je čas, da gre domov! In ob vnovičnem odhodu bo jok še hujši! Ali pa boste popustile, ga vzele domov... in se bo scenarij ponovil naslednji dan.. le s hujšimi reakcijami...
Zato je važno, da se iskreno odločite zakaj bi šle kukat, kaj se dogaja! Ostati je treba zadosti osredotočen/a, da res samo pokukaš in greš! In potem se vrneš ob dogovorjenem času.

Nihče ne pravi, da je enostavno, ni pa treba, da je težko - naj bo vse skupaj rajši en lep praznik!

Pametujem? Najbrž.
Na suho? Mislim, da ne.

Mi smo dvakrat prvič vstopili v vrtec.

Prvič smo se lepo igrali, poslovili brez solz in šli po kosilu domov. In kmalu smo že tudi spali v vrtcu.

Drugič sem bila s prvo na Pediatrični v Ljubljani, mlajše dete pa je v vrtec "dostavil" očka. Tako pišem, ker me je že prvi dan klical po 45 minutah s službenega telefona. Norela sem, a dejstvo je, da je bilo dete drugi dan oddano v petih sekundah, naslednji dan pa še hitreje. Brez solz.

Jokajoče travmice smo doživljali kasneje (ah, zadnja je bila ravno v času po daljših počitnicah, pa je že mimo!).
Normalno je, da so razmere v družini, v okolju, v vrtcu različne. In pozna se - težje je priti nazaj po daljši odsotnosti, težje se je ločiti od starša, če so kdaj doma tisti bolj napeti, bolj prepirljivi dnevi, težje je v fazah, ko otrok že tako ne ve, kam bi s sabo, ker je pač v "fazah"...
A se preživi.

In tudi bolj jokajoči otroci slej ko prej ugotovijo, da zna tudi vzgojiteljica lepo pocartat, da se je v družbi zabavno igrat in da se toooliiikooo lepega naučijo.
In se imajo fajn.

(Pa šolarčki? O tem pa čez par let...)

Daj vsakemu dnevu priložnost, da postane najlepši v tvojem življenju!

2011-07-17T02:11:00.006+02:00

Relativno uspešno se borim s starimi arhivi. Tako težko mi je zmetat proč zvezke, knjige, različne izrezke, vse, kar sem zbirala v preteklosti... Kot, da bi se odpovedovala svoji zgodovini...

Saj ne, da se ne bi zavedala, da je vsake toliko pač treba narediti veliko čistko.. da je treba dati prostor novim rečem, energijam, ljudem, ki prihajajo v življenje... A kljub vsemu je toliko dragocenih spominov v vsaki od tistih milijon škatel, ki delajo gnečo po podstrešju...

V teh dneh sem našla nekaj resničnih biserov.

Če preskočim dnevnike in spominske knjige in premnoge fotografije, ki še niso bile zreducirane, ampak se omejim le na nekaj najdragocenejših.

Med njimi so zagotovo fotografije moje prababice in mnogi njeni dokumenti - rojstni list, spričevala njenega dela, časopisni članki o njej... resnični zakladi! Predvsem zato, ker je umrla, ko sem bila še čisto majhna...
In noro je videti, kako zelo njene oči ima moj otrok (doslej sem to vedno pripisovala njenemu atiju, nekaj mi ni "štimalo")... Tako noro, kot je noro videti svojo sliko iz predosnovnošolske ali zgodnjeosnovnošolske dobe in videti, da nosi drugi otrok moje oči (v bistvu bi v tem primeru šlo bolj za potrditev za druge)...

Resničen zaklad pa sem našla v svojm odnosu. Izjemno malo reči je, ki mi zbujajo slabe občutke, slabe spomine - resnično sem se skoraj vsemu videnemu (pa sem preskakovala zaradi ogromne količine materiala) lahko nasmehnila s toplino v srcu - z odpuščanjem tudi do tistega, kar me je nekoč zelo, zelo bolelo.
In zato tak naslov tega posta.
Ja, še vedno je shranjen medij, na katerem je ta zapis. In ni nobene bolečine več, ko ga držim v roki in prebiram - svobodna sem :) in to je prečudovito!

Zdaj se moram le še osvobodit te krame, hihihihi, potem pa bom lahko rekla:

"Življenje, pripravljena sem! Preseneti me!"

Samo še tole bi rada dopisala... Afirmacija, ki jo je MyChi podarila za današnji dan:

"Ljubim in sprejemam vse, kar sem, nič ni treba spremeniti, samo ljubezen je, vsak vidik mene na nek način služi meni in drugim; ko ljubim, kar je, ustvarjam zdravje, bogastvo in harmonijo; vse, kar sprejemam in ljubim, se spremeni v še večjo ljubezen."

Z ljubeznijo in iz ljubezni!

Skrivnost današnjega sveta ni nuklearno orožje, pač pa moč molitve.

2011-06-20T09:53:00.002+02:00

Dolgo sem se upirala temu... Vedno sem povezovala molitev s Cerkvijo kot inštitucijo in upirala se mi je zaradi zlaganosti mnogih njenih pastirjev.
Danes vem, da molitev niso samo tisti obrazci.
Molitev je mnogo več.
Je stik z najglobljim delom sebe, z najbolj oddaljenim delom vesolja. Je stik z božansko iskro stvarjenja. Je stik z dobroto, ljubeznijo in močjo mnogih src, ki so v njej združena.

Molitev, meditacija, pogovor z notranjim otrokom - vseeno je, kako ji rečemo. Dokler deluje iz svetlobe in ljubezni, je prava!

In hočem biti del moči, ki jo daje <3

Mrk. Lunin mrk. Popoln Lunin mrk. Zelo dolg popoln Lunin mrk.

2011-06-16T07:10:00.004+02:00

Jp, če je koga v bližnji preteklosti trkala Luna (ali pa ga še bo), lahko za to krivimo (tudi) popoln Lunin mrk. In to mrk polne Lune! Zelo dobro viden tudi od nas!

Je pozno prilezla gor in ful težko jo je bilo lovit - večino časa sem lovila nekaj, kar naj bi bila luna, ker se jo je ful slabo videlo... pa zaradi premikanja Lune in Zemlje (vrtenje), mi je ves čas uhajala :)

Je pa ratalo potem [u]samo v predizboru[/u] 65 sorazmerno ok fotk, hahahha :)

Kakorkoli - par fotk sem dala na fb, par na moje fotke :)

Tle pa začetek:

Črna Luna :)) :

(Črna Luna se dejansko vidi! Na polovici fotke po višini in v desnem delu fotke.. na fb sem jo označila, tu je ne morem.. ma se tudi na mojefotke.si vidi, tako, da bo)

Nazaj na Sonce :))

Za tole se je splačalo čakati:

Vse bolj svetlo...

Pa še skoraj sončna luna :) Mi je mrknila baterija :))

Je bilo več kot vredno, ma sem pozabila vzet jakno.. smrkam... Saj bo :)

Vse najboljše!

2011-05-11T11:16:00.002+02:00

Zvezdno nebo

2011-04-03T00:16:00.002+02:00

ČUDOVIT zvezdni utrinek - dolg, širok, viden prehod med dvema plastema ozračja in "val" pred jedrom... Na južnem nebu, kmalu po tem, ko se je znočilo...
Je videl še kdo?

Pa še povezava do seznama meteorskih rojev... Veliko utrinkov se nam obeta 22. aprila, 6. maja, 7. junija... če ta seznam seveda drži...

Pust, pust, mastnih ust

2011-03-08T13:51:00.004+01:00

Ja, se je začelo s krofi... ki jih je burja razpihala in smo cvrli... frizbije...
In niti en ni ostal.

Ker pa pusta brez maškar ni, še zlasti, če so pri hiši otroci, je bilo treba skalpirati in odreti nekaj ovac...

...in se, kot volkovi v pravljicah, spraviti v njihovo kožo...

Burja pometa

2011-03-01T10:16:00.002+01:00

Lani, malenkost kasneje, a prav v tem času je burja pometala s težjo roko kot ponavadi...

Letos bodo, prav tako na sredo, spet zaprti vrtci in šole...

Morda bi bilo bolje, ko bi malo pometla po prestolnici, tam okrog parlamenta?

Naj mine nežno!

Facebook in (skoraj že) odličen profil byAB

2011-03-01T08:41:00.004+01:00

Ste na facebooku?
Danes je že malo negativnih odgovorov... pač, neka okužba, ki se širi in širi.. in zna zelooooo krasti čas.

Da pa včasih facebook prinese s sabo tudi nekaj dobrega, potrjuje Matej Špehar, facebook guru, od katerega se da ogromno naučit, saj del svojega znanja deli tako na svoji strani, kot na svojem facebook profilu...
Matej dnevno analizira posamične facebook strani in poda ogromno dragocenih napotkov za izboljšave.

Ana iz by AB je punca z obilo energije in z domislicami, ki enostavno prehitevajo čas, ki ga rabijo njene roke za izvedbo. Perfektno izvedbo!

Med drugim ima zelo aktivno stran tudi na facebooku, kar je opazil tudi Matej v svoji dnevni analizi... in Ani podal skoraj odlično oceno!

Nikakor ne dvomim, da Ana ne bi bila PRVA ODLIČNA facebook stran po tej analizi, saj je nekaj popravkov že naredila... Preostale pa še bo :)

Go, Ana, go girl!

Favoriti

2011-02-27T21:03:00.004+01:00

Gledate EMO?

Mah, ji je težko ubežat, a ne? Povsod nas obstreljujejo z njo...

A moje favorite sem odkrila danes... na facebooku. In ne, ni jih med izbranimi.

A NISO KRASNI?

Ne najdete jih na EMI, najdete jih v Horjulu, natančnejše v Zavetišču Horjul, kjer te krasne, razvajene, kosmate riti čakajo na čisto svojega človeka. In na svoj kavč, da smo si na jasnem :)

Moj Štanjel

2011-02-20T12:34:00.019+01:00

Včeraj smo izkoristili dan. Po tednu intenzivnega študija...

... in še pred enim tednom prav takšnega, se je prav prileglo pohajanje po sončku!

Postanek ob Soči... nad Sočo...

... med Solkanom...

... in Sveto Goro.

In, ker dneva po kosilu še ni bilo konec...

Nekaj utrinkov čisto "mojega" Štanjela...

V vrtu pri Ferrariju...

Preteklost in njen čuvar...

Pogled na Šmarje skozi okno zidu iz davnine...

Staro...

Starejše...

Novo kot staro ali staro kot novo?

Vir življenja...

Pozdrav soncu...

In še limonadno drevo Pike Nogavičke... To je bilo že prazno...

In čudovito lubje drugega...

Kukanje v dnevno sobo...

Še veš, človek, kako si majhen???

Lep dan je bil.

Štufa!

2011-02-05T23:42:00.002+01:00

...gripoz, utrujenosti in podobne golazni...

Hočem pomlad :)

Konec...

2011-01-27T12:37:00.002+01:00

Vse se enkrat konča. In vsak konec s sabo prinese vsaj malo žalosti.

Tako je bilo tudi danes.

Končali smo z izobraževanjem. Pravzaprav smo končali že dva dni nazaj, a smo dobili še gratis ure, za kar gre iskrena zahvala predavatelju Borutu, ki nam je poklonil svoj čas pa tudi podjetju Spin d.o.o., ki je tudi sicer podpisano kot organizator izobraževanja in je nudilo prostor.

Nastale so prav lepe strani, ki sicer zdaj rabijo še precej preverjanj, da bo vse tako, kot mora biti, a vsi smo odnesli veliko. Tudi lep spomin na prijetno vzdušje v skupini.

Malo žalostni, ker se razhajamo, vendarle ostajamo v navezah preko elektronske pošte in foruma v e-učilnici.

In... Vsaj večina se nas bo videla še zagovoru pred komisijo - ampak takrat pa gremo ven na kavo, prav?

Zdaj pa DELAAA! In to vse :)

2011-01-20T11:40:00.001+01:00

Upam vsaj, hehehhe

Dela, ne dela, dela, ne dela...

2011-01-19T18:11:00.003+01:00

Hja, nekako takole je zdaj s to stvarjo.
Torej.
Imam izdelano spletno stran, ki na simulaciji strežnika dela krasno.
Zapletlo se je že s prenosom, če svojih pred-neumnosti niti ne omenjam.
Kakorkoli.
Zdaj je gor. Tudi on-line, saj še vedno zbiram sporočila o napakah in nedelovanju in se hkrati trudim, da bi jih odpravila. Kasneje bo vsaj nekaj časa "na dopustu".
Ker bo treba poštimat še druge reči.

Ma naj bo. Plastenja vabijo na ogled. Zaenkrat.

In zdaj bo počasi čas, da zmanjšam število objav, namenjenih tej temi, ker že pošteno smetim, hehehehe.

Plastenja

2011-01-18T22:31:00.004+01:00

Takole... daj pa visimo...

Ni še vse tako, kot bi moralo biti, a so reči, ki jim sama nisem kos, zato komaj čakam na jutri, da na tečaju povprašam predavatelja Boruta...

Se pa toplo priporočam tudi za vaša mnenja. Kakšna se vam zdi stran? To, da vse še ne dela, mi je jasno, a bo treba še piko počakat...
Kaj pa vtisi?
Preglednost?
Barve, vsebina...

Stvar je v tem, da je stran izdelana kot neke vrste zaključna naloga izobraževanja. Morda bo kdaj uspela prerast v to, kar zajema vsebinsko (pa še dobro, da nihče ne vidi prvotno zamišljenega obsega...), a zaenkrat so podatki o podjetju fiktivni.

Za vsakršen komentar se toplo priporočam, predvsem bom vesela vsake odkrite napake in mnenj o navigaciji.

Iskrena hvala!

Visimo pa tukaj.

Svečana najava - obešena sem :)

2011-01-18T12:01:00.002+01:00

Yeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeees!

(hehehehehehehehe)

Rešitve

2011-01-18T11:05:00.005+01:00

Včeraj... enostavno sem obupala... Nisem našla niti enega uporabnega nasveta, nazadnje sem prosila za pomoč... Pisno, preko e-pošte. In šla spat.

Danes se je izkazalo, da sem naredila še večjo neumnost, kot sem mislila...
Izbrisala tričetrt vitalnih map... Čudno, da ni delalo, ne?

Eh, kaj čem... včasih sem res preveč blond (na noter)...

Neumnosti na x-to potenco

2011-01-17T08:35:00.005+01:00

Saj veste... ko gre lahko kaj narobe, bo šlo narobe vse...

Je bilo treba zbrisat eno mapico... oz. njeno kompletno vsebino...
In sem jo.

Problem je bil samo v tem, da sem "stala" en nivo previsoko... in sem poleg "tiste" mapice zbrisala še mapico, v kateri je "tista" mapica bila...

In naredila štalo... Za en konkreten ranč. Tak, z več sto glav govedi...

In nimam pojma, kako bom tole rešila.. edino, kar vem, je to, da sama ne morem...

In če kaj bolj sovražim kot to...

Čas za obešanje! (prvi test)

2011-01-16T02:53:00.005+01:00

Obešenjaški humor. Itak.

Drugo so Plastenja.

(Obljubim, da ne bom ves čas tako sitna, a tole je zame vseeno nekaj novega in s temi objavami zgolj sproščam napetost...)

Zdaj bi pa stran že lahko stala...

2011-01-14T23:07:00.004+01:00

Sicer jo čaka še friziranje, ma :) Stoji. Lokalno. Torej ni na medmrežju. Še.

Preveč vsega...

2011-01-13T10:42:00.003+01:00

Kaj je najpametneje naredit, ko se vsega nabere preveč?

Hja, odvreč, kajne?

Meni to ne gre dobro. Popravljam - ni mi šlo dobro.

Sem pa začela in ker vaja dela mojstra...

Odmetavam stare zamere.
Odmetavam staro jezo.
Odmetavam stare bolečine.
Odpuščam.
Osvobajam.

Ne rabim več tega, zato je prav, da gre. In osvobajam - vse našteto in sebe.

Ne gre vsak dan lahko. Pravzaprav je ravno včeraj spet prišlo do večje krize. A zadeve se premikajo. In to šteje!

In dozorel bo čas, da odvržem tudi vso materialno navlako, ki je ne rabim več. Od cunj preko krame, pa vse do oblog, za katerimi se skrivam.

In potem bo držalo naslednje:

Vsega je v mojem življenju ravno prav. Stanje je odlično in se še izboljšuje!

Do takrat so bom pa to samo govorila in si predstavljala, da je že tako :)
Ker sem na pravi poti. Ne glede na ovire!

Konec koncev tudi reka najlepše soteske izdolbe v najtršo skalo :)

Hvala za...

2011-01-12T22:39:00.004+01:00

...uspehe pri delu, pa četudi čisto majčkene...

Zelooo prijajo, ko ti nekdo nori naokrog po prostoru in ti skuša zbijat moralo.
Saj... delno mu še vedno uspeva, a jaz sem odkrila skrivnost...

CENIM SE.
Cenim se in rada se imam.

In zelo hvaležna sem za debele živce (ki mi kljub vsemu popuščajo, žal) in moji dve zlati sončici, ki bosta čisto prehitro odfrleli - danes je tavelika dobila papir in prijavnico za zimovanje... za tri dni...
Tako me je stisnilo - je res že takooo velika?

Ne, da bi ji branila... Le...
Mah, mame tako veste, kako tesno je pri srcu, ko škratki tako hitijo v svet odraslih...
Nekateri očetje tega ne bodo razumeli nikoli!

Zdaj je mir. In tako lepo je delat, ko ni treba poslušat mešanice kritiziranja, poniževanja in samopomilovanja...

Jaz pa se cenim. Tako preprosto.

Plastenja - je že čas za rojstvo?

2011-01-11T10:15:00.003+01:00

Že nekaj mojih objav je namigovalo na mojo trenutno preokupacijo.
Učim se. Itak nič novega, kajne?
No, učim se delat spletne strani. Eno, če smo natančni. Eno, ki mora delat, ki mora bit lepa, ki mora bit funkcionalna, pa čeprav le na "lokalnem strežniku".
Eno, ki jo bom morala zagovarjat.

In tista ena stran hoče imeti na netu še nekaj aktualnega, modernega... Ali pa to niti ni več tako zelo moderno.. Je pa aktualno. Še vedno.
Blog namreč.
In ker ni časa za oblikovanje predvsem pa ažuriranje povsem novega bloga, bom svojo stran "pošlepala" na Kujalnico.
No ja.. link bo pripet sem, če bo po sreči, pa bo tudi iz Kujalnice možno pokukat na stran. Če jo uspem spravit v življenje, to je, na medmrežje...

Kakorkoli.

Naznanjam rojstvo Plastenj :)

Več? Naslednjič :)

Prošnja letu 2011

2011-01-01T18:43:00.002+01:00

~~Leto 2011, lepo te prosim, dokončno me nauči, kako se ogniti ljudem, ki veliko obljubljajo in te za hrbtom znova in znova "nategnejo na suho"! Najlepša hvala!~~

Janja, hvala za čudovit namig glede pisanja!

Torej. Zgolj delček napisanega... Pa še pišem!

Leto 2011,
Hvala, da me obkrožajo ljudje, s katerimi imam harmoničen odnos in komunikacijo. Hvala, da me obkrožajo iskreni in pošteni ljudje.
Hvala za uravnoteženost in mir v meni.
Hvala za zdravje, varnost in uravnotežen razvoj mojih otrok. Hvala za potrpežljivost, nežnost in modrost, s katero ju usmerjam in vzgajam.
Hvala za zdravje in varnost moje razširjene družine, zlasti moža in staršev...
Hvala za redno službo z delovnim časom od 8:00 do 16:00, s svetlo pisarno in z možnostjo dela na domu, s krasnimi sodelavci in nadrejenimi, z zagotovljenim plačilom vseh prispevkov in dajatev.
Hvala za hiško, majhno, vendar svetlo in prostorno, toplo, varčno, udobno in prijetno, s teraso in bivalnim vrtom ter z manjšim zelenjavnim vrtom in majhnim sadovnjakim ob hiški.
Hvala za varno okolje, v katerem je ta hiška. Hvala za prijetne sosede.
Hvala, da sredstva za hišo in njeno redno vzdrževanje, za zavarovanja, za ogrevanje in stroške prihajajo iz vseh znanih in neznanih virov v moje naročje, meni osebno, tukaj in zdaj.
Hvala za varen, varčen in lep avto, prijeten za vožnjo, okreten za parkiranje, prostoren in udoben. Hvala, da sredstva zanj in za njegovo redno vzdrževanje, za zavarovanja in nego prihajajo iz vseh znanih in neznanih virov v moje naročje, meni osebno, tukaj in zdaj.
Hvala za moč odpuščanja. Hvala za dobre odnose z ljudmi, katerih poti se prepletajo z mojimi.

Hvala, da se to udejanja v moje najvišje dobro in se udejani na milosten in popoln način.

Janja, hvala. Da si.

Seštevanja

2011-01-01T00:23:00.000+01:00

Pa naj bo... Srečno!

Zadnje minutke

2010-12-24T23:53:00.000+01:00

Ni še prepozno,
da vam zaželim
srečo, veselje,
v srcih pa mir!

Radosti, ljubezni obilo,
pa da zdravje bi dobro služilo,
naj bo moje praznično
in novoletno voščilo!

Ustvarjanje v vrtcu

2010-12-15T08:30:00.002+01:00

Tamali so imeli srečanje s starši. Ta objava bi torej morala biti narejena včeraj :)

Pa sva šli.

In sva lepili. Servetke s čudovitimi motivi.

In umivali roke.

Pa še malo lepili. Snežinke. In potresali bleščice.

Pa si spet malo umivali roke.

Barvali.

In umivali roke.
(naj niti ne začnem o tem, da se hlače še namakajo)

Potem pa spet malo lepili.

In umivali roke.

Mami je bila pridna in se ni vmešavala, čestitke, ki so nastale, so pa tako simpatične, da bom najbrž letos to delo prepustila pupama :)

Kodirani pozdravi

2010-12-14T10:26:00.002+01:00

Ne, ne, n'č bat, vse je v redu :)

Tipkam na tečaju, medtem, ko čakam, da cela skupina dokonča korak, pri katerem smo se ustavili.

Kar hočem z naslovom reči je, da UŽIVAM!

Ne vem, malo sem čudna mogoče, a tale abeceda spletnih strani me navdušuje.
Še niti končala nisem s html in css, pa se že spogledujem s php :)

Ne delam si utvar, da zdaj pa že vse znam - še vedno sem daleč za "garažnimi mojstri", a vidim luč, vidim pot, po kateri lahko pridem na cilj.

In to ob delu, v katerem uživam :)

Ko te potegne...

2010-12-12T23:05:00.002+01:00

V iskanju možnosti, da bi z uživanjem v delu in s poštenim delom prišla do sredstev za ljubi kruhek in še kaj, sem se vrgla v rahlo programerske smeri.

Rahlo pravim, ker vem, da je en kup osnovnošolcev, ki imajo v malem prstu to, kar se jaz z navdušenjem učim. Rahlo pravim tudi zato, ker imam hkrati z abecednikom kode pred sabo tudi programčke, ki omogočajo enak rezultat s klikanjem po miški. Rahlo pravim, ker je do programiranja bistveno daljša pot kot je pot preko NPK.

Ampak ne dajem v nič vsega tega novega znanja in navdušenja. Daleč od tega.
Ker sem tip človeka, ki mora vedet, kao nekaj deluje, zato, da lahko potem to uporabi čisto drugje. Ker se zavedam, da sem zadosti kreativna, da me instant-klik-izdelki ne potegnejo.

In ker verjamem, da se nekje na tem svetu, pod tem soncem skriva tudi tista, tako iskana in zaželjena službica zame, ki mi bo odpihnila skrbi glede preživetja.

In zdaj že nekaj dni zaporedoma samo berem in berem. In obenih, dveh ponoči se enostavno prisilim it spat, saj moram zjutraj naraščaj spravit v vrtec... Potem pa spet berem in berem...

Nimam pojma, kdo bo letos poskrbel za čestitke. Pa za okrasitev. Pa še za kaj.
Nekaterim ni dosti mar za to, drugi pričakujejo, da bom spet vse postorila sama.
Pa mislim, da ne bom.
Oz. bom, vendar z zelo omejenim seznamom opravil.

Konec koncev - zakaj bi počela nekaj, kar ni nič vredno, a ne? Bom raje naredila tisto in za tiste, ki znajo vložen trud in energijo ceniti!
Čas pa porabila za branje in učenje.

V novem letu vas pa zagotovo povabim na čisto mojo spletno stran :) Saj moram vadit, kajne?

Luzerstvo

2010-12-04T21:44:00.006+01:00

Razmišljam.

Medtem, ko pomivam posodo, se pred kričanjem naraščaja, ki se je točno v tem momentu odločil, da je primeren čas za malo lasanja, ščipanja in vpitja, umaknem v vijuge svojih misli.

Ne namenoma, a decembrski čas me je spet ujel pri pregledovanju svojega življenja...
Pri inventuri.

Saj, če pogledam v čas pred tednom, dvema, potem se moji cilji že lepo uresničujejo.

A če pogledam deset, petnajst let nazaj... Potem pridem do manj navdihujočih rezultatov.
In potem me enostavno zanese v luzerska razmišljanja...

Pa sem res to?
Sem res luzerka?
Sem res to, kar me skušajo prepričati moje temne misli? Pa še kdo od soljudi?

Res je, še vedno nimam službe, a delam kar naprej... Le, da delam tisto, kar ni plačano... In jasno, zato tudi ne cenjeno.

Imam izobrazbo. Imam znanja. Imam izkušnje. Imam delovne veščine, s katerimi se lahko lotim marsičesa. Ko delam, delam s srcem in v svoje delo vložim vse, tudi sebe. Imam voljo. Imam željo.

In potem...

Potem, ko je treba svoje delo ovrednotiti...

Takrat pa postanem prava luzerka.

Sadove mojega dela, moje vložene energije pustim požeti drugim...

In to me spremlja kot prekletstvo že od malih nog.

Pa se res tako malo cenim?

Morda je to res veljalo v času najbolj cvetoče mladosti, v času najbolj napete kože, v času idealizma in velikih sanj.
Danes to ne velja več... Zagotovo ne.
Vendar pa še vedno ne najdem poti iz tega prekletega začaranega kroga...

In to me mori.

In zato se včasih resnično počutim kot luzerka. Čeprav VEM, da nisem...

In potem se zdramim, hitro pomirim kričački in ju speljem v koristnejše dejavnosti...

V času, ko je nastajal ta zapis (torej po deseti zvečer) se je tamala nadobudnica spravila čistit kopalnico. S prstom. In zobno pasto.

(Ste vedeli, da se zobna pasta zelo hitro in zelo zoprno zasuši?)

Zdaj bo kraljična menda zaspala...

Adventni čas

2010-11-30T08:29:00.004+01:00

Adventni čas je z lahkoto mrzlični čas pretiranega zapravljanja. Veseli december, poln pijančevanja, se delno umika ostrim kaznim, ki prepogosto zgrešijo namen, a vseeno se čreda ne zmore upreti ugodnim nakupom za reči, ki jih ne rabi, izjemnim priložnostim za izbiro daril za ljudi, ki jih ne mara, prekomernemu zapravljanju za specialitete, ki bodo v nakupljenih količinah povzročale bolečine v želodcu, napihnjenost in glavobole zaradi praznih denarnic...

Lahko pa je adventni čas tudi čas za inventuro.
Ne le inventuro preteklega leta, pač pa tudi za inventuro preteklega življenja.
In niso najpomembnejši cilji, najsibodo izpolnjeni ali ne, v stilu višjih zaslužkov, napredovanj v službi, izgubljenih koledarjev.

Tisto, kar je mnogo pomembneje, so odnosi. Do sočloveka. Do materialnega sveta. Do dobrin. Do okolja. Do živih bitij nasploh. Do sebe.

Žal je to, kar je najpomembnejše zelo podobno tistim slastnim jabolkom iz starih, neškropljenih jablan. Stare sorte, visokodebelni sadovnjaki, polni čebel in ptic. Jasno, tudi os, ki jih ne maram, ampak to je del življenja.
Bobovec, carjevič, krivopecelj, kosmačka, beličnik, voščenka, mošancelj...
Najpomembnejše je podobno prav tistim drobnim, od toče obtolčenim, tu in tam od škrlupa popikanim in od os pogriženim jabolčkom. Neuglednim. Nepravilno oblikovanim.
Tistim, ki gnijejo na drevesih in pod njimi, ker ni nikogar, ki bi jih pobral. Ker raje sega po industrijskih, popolno oblikovanih, velikih, enakomerno obarvanih, a prhlih sadežih brez pravega okusa življenja...

K sreči je vse več ljudi, ki imajo raje te nepopolne sadeže s čudovito sočno in slastno vsebino.
In vse več ljudi je, ki se obračajo tudi nazaj k bistvenemu.
K sebi in k sočloveku.
Ne le po instant poti, kar sicer zna postati moderno, a ostane prazno, ampak zares.
S smehom in s solzami.

Drage čarovnice, ste preverile valjavnost vašega vozniškega za kategorijo M(etla)?

2010-10-30T18:22:00.004+02:00

Do jutri do polnoči je še čas!
Potem pa lepo praznujte!

(nemogoč papir, no-name mešanica svinčnik barvic, poudarki z zlatim flomastrom in belim Sakura Soufflě pisalom)

Še vedno punčkasto...

2010-10-29T11:11:00.005+02:00

Tista druga pupika od zadnjič..

dobiva nove in nove plasti...

Tako tista prva bjondika kot tale mišje-rjavolaska nastajata s pomočjo škatlice akvarelk z 12 barvami in smotano barvno paleto. Ampak se da. Pupiki sta dokaz. Mislim, da dober.

Jasno, zraven je še bela akrilka, voda... Ma to je to.

Štampiljke so drug layer, blazinice nimajo nič pri samem obrazku. Razen zlata blazinica pri tej drugi pupiki... Prebujajoči se boginji...

Ni še končana, layerji mi postajajo všeč... Tam nekje preko polovice pa je narejena :)

In... Še vedno to ni moja moja pupa, ma komu se mudi? In kam?

Art, Heart & Healing

2010-10-27T12:55:00.010+02:00

Hja, sem izkoristila zastonjkarski tečaj, ker sem firbčna, kako to sploh gre.

Nisem si predstavljala, kako potekajo te reči, obrazke pa občudujem že dolgo pri mnogih ustvarjalkah... Niso tisto "jaz", a sence, določene linije, prelivi.. to me je vedno zanimalo, kako naredijo, da pridejo tako večplastni... Logično - z večimi plastmi, a ne?

No, in tako sem se pridružila, čeprav še vedno nisem naredila naloge prvega tedna, poteka pa že drugi teden!

Sem še v začetnih fazah, že zdaj vem, da mi vsi tisti layerji niso ravno všeč in bom zavila verjetno vsaj kak kos poti po svoje 8že zdaj to počnem, saj nimam vsega, kar bi rabila), a vseeno se bom sprva skušala čimbolj držati navodil.

Prva pupica je tako dobila prve poteze...

...in nekaj barve...

...zdaj se pa suši in čaka nadaljevanje.

Nastajati pa je začela že tudi njena malenkost bolj "moja" sestrica:

Zaenkrat mi je všeč. In verjetno se bom - kdaj kasneje, ko bom imela kaj več časa - udeležila še kakšnega tečaja. TAKRAT bom zanj z veseljem plačala, saj zdaj vem vsaj približno, kaj lahko pričakujem :)

Zdaj se moram pa še pofočkati na strani, kjer tečaj poteka - ali pa naj raje najprej dokončam? Hm, hm...

Pofočkana... in kar tisto prvo barvanje pokazala...
Zdaj pa sem naredila še nekaj več...

Pobarvani koži sledijo oči... in usta...

In lasje... ki sicer še niso dokončani, a se morajo pred nadaljevanjem posušiti...

Hja, se zna zgoditi, da bom končane lase pozabila poslikat, ker je tole tako luštno packat, da joj...

Še dobro, da se vmes suši, da lahko še kaj naredim :)

Na, pa dajmo dalje. Danes je 28., ponoči se je rodila ena zlata pupika, moja naloga pa je končana :)

Sem vesela, čeprav sem z njo spet pojedla hleb zarečenega kruha :)

Laski. In štampiljkice (ne, tega pa reees ne bom, mwahaha):

Pa malo zamegljeno:

Pa še malo zlatih poudarkov:

Ščep pozitive in voila:

Vtis? Zadovoljna. Dojela sem nekaj fint v barvanju kože, oblikovanju nosa.
Tokrat zelo "šolsko", drugič bo bolj po moje :)

Moji "božički!

2010-10-26T22:12:00.001+02:00

Prihajajo ;)

Jaaaaaaaaaaaaa!

2010-10-24T23:25:00.002+02:00

Končno mi je uspelo!

Nastala je čestitka, pa ne ena, kar tri :)

Za novorojenčka, roza, modra in rumena :)

Manjka še kak okrasek, slikice pa po rojstvu tega otročke ;)

Ampak, kar je važno je to, da me je po dooolgem času zgrabilo, da bi naredila čestitko :) Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaa :)

FB (1)

2010-10-20T15:50:00.003+02:00

Moje telo ni popolno, vendar sem nosila, rodila in dojila otroka, zato sem ponosna! Škoda, da ne izgledamo popolne, vendar vsaka brazgotina, vsaka strija,vsak delček kože predstavlja naše prečudovite otročičke in vse, kar smo storile za njih. Imeti otroka ni lahka naloga, me smo močne, smo pogumne in morale bi biti ponosne same nase! Kopiraj to v status, če si PONOSNA MAMICA!

Takole je zvenelo navodilo... Ker se me velik del besedila tiče, sem z veseljem skopirala :)
A nekaj je manjkalo... Tisto nekaj, kar v zadnjem času vse pogosteje vidim pri sebi. Samozavest. Tista prvinska ženska v meni, ki je kričala, da nisem nikakršna in nikogaršnja lutka.
Zato je bil nujen dodatek ;)

Komu se pa pravzaprav moram zagovarjat? Taka kot sem, sem edinstvena in zato najboljša. Zakaj bi morala biti popolna? Popolnost je dolgočasna. Rada sem JAZ. Včasih zrastem sama sebi čez glavo, pa kaj? Pride in mine! In ne, nisem samo mamica, sem mnogo, mnogo več kot to! Kar pa mi ne brani, da si ne bi dovolila biti ponosna tudi na ta del sebe :)

Napaka je zgolj vrednostna sodba v očeh človeka - pa naj vrže prvi kamen tisti, ki je popoln!

Sončne žarke in lepe pozdrave pošiljam vsem in vam želim čudovit dan!

Ufa, prah :D

2010-10-15T11:28:00.002+02:00

Uh, tle se je pa naprašilo :)

Nekako uspevam prah odstranjevat iz starih polic svojega življenja, pa ni vrag, da mi enega lepega dne ne uspe tudi tule malo prevetrit :)

Bom pač objavljala arhivsak dela, hihihihi

Nova samozavest

2010-08-06T11:55:00.002+02:00

V zadnjem letu ali pa kakšnem mesecu več, ko sem kar konkretno oklestila svoje termične obloge, po več padcih samozavesti tja nekam v peto ali šesto klet, po mnogih (nepotrebnih?) prepirih, po izdajstvih nekaterih tistih, ki naj bi bili pošteni, po dodani kilometrini, sem spet v obdobju, ko rastem.

Samozavest se dviga, jezik se daljša in vse manj ljudi je, ki se jim pustim v strahospoštovanju teptati.

Zdaj nosim krila. Ne vedno, bistveno pogosteje pa.
In v zelo kratkih hlačah (ne, niso vroče hlačke, toliko esteta pa je v meni :D) pokažem bistveno več celulita kot kdajkoli prej.

Toda, hej!

Ljudje smo narejeni tako, da se obračamo proč. Proč od nasilja, ki bi ga lahko vsaj prijavili, če že ne preprečili. Proč od zanemarjanja. Proč od mladičkov, ki jih nismo nameravali vzgajati, a smo jih hoteli imeti. Proč od težav, ki jih imajo naši dragi. Proč od vsega, kar bi zahtevalo našo akcijo.

Torej?

Torej se obrnite tudi proč od mojega špeha - kaj vas pa briga, sama ga nosim!

In dobro se počutim s svojimi plaščki, pa čeprav jih postopoma spuščam proč :) Ker jih ne rabim več. So pa še vedno moji :)

Kako že gre? "...na glavo si povezne vijoličast klobuček in gre ven!"

Hvala vsem mojim angelom - tistim, ki ste na Zemlji in tistim, ki ste povsod!

Osvetljevanje

2010-06-08T11:07:00.010+02:00

Od časa do časa se nekaj posveti.

Zasveti.

Kot plamen.

Vedno sledi spoznanje, kako temna je tema, ko iskra ugasne...
Pa čeprav manj temna kot prej.

In upanje
In želja
In hrepenenje

Da se spet čimprej in čimsvetleje zasveti.

Obsesija?

2010-05-29T18:50:00.007+02:00

Ne vem, če ravno obsesija, a vsaj malo sem usekana na štiriperesne deteljice...

Skoraj vedno, kadar le malo bolj intenzivno gledam v deteljo, najdem vsaj kakšno... In vsaj s štirimi peresi...

Zadnjič sem na robu travnika pri mojih strših najprej našla eno...

...slab meter proč pa še eno...

In eno od teh dveh sem prijavila na Nikonov natečaj pod naslovom Jaz sem sreča (za kar nekaj luštnih oglaskov predlagam ogled enega od mojih preteklih prispevkov, v katerem so tudi povezave).
Če vam je ta preprost naravni čudež, simpatičen simbol sreče in bogastvo zelenih odtenkov v oglasu všeč, vas vabim k sodelovanju - s klikom mi pomagate na poti med prvih sto (ja, še dolga, morda predolga, pot je do tja), morda pa Nikon obdari tudi vas...

Če nadaljujem zgodbo.

Kak dan kasneje sem približno dvajset metrov proč našla še eno...

...in še drugo trideset centimetrov od prve...

Vsekakor je bil moj rekord pred letom ali več najdeno "gnezdo" več-kot-tri-peresnih deteljic :) Tam so bile (vsaj) tri sedemperesne, (vsaj) sedem šestperesnih, (vsaj) devet petperesnih in nimam pojma koliko štiriperesnih deteljic... K sreči imam nekaj prič, ker fotke nimam, deteljic pa tam tudi ni več - tik pred košnjo sem jih pokazala sestrični in nabrala si je precej velik šopek več-kot-tri-peresnih deteljic :) Morda je katero posušeno le shranila? Jo moram ob priliki prav vprašat :)
No, po košnji ni na tistem mestu (do danes) zrastla nobena več :(

Kaj pa peresa oz. listki? Enkrat samkrat sem imela izjemno srečo - našla sem trinajstperesno deteljico.. Še kot otrok... In žal je nisem shranila tako, da bi jo (do danes) uspela najt... Kasneje sem enkrat našla še devetperesno, sedem- in manjperesne pa še kdaj pa kdaj...

Danes pa sem vendarle našla prav poseben biserček :) Okrasna deteljica, zajčja deteljica, kisla deteljica... Več imen za luštno rastlinico, ki je doslej še nisem videla v več kot triperesni obliki... Tokrat pa se mi je posmejala prava štiriperesna lepotička :) V koritu ob terasi ene izmed piranskih restavracij ob obali...

Štiriperesnih deteljic ne trgam. Če jo že hočem imeti, me boste videli kleče na tleh "gristi travo". Jp, če že, potem jo odtrgam z zobmi, odgriznem pravzaprav!

A v zadnjem času sem se odločila, da si jih bom raje pofotografirala.
In ne, nimam vedno fotoaparata pri roki - le zapomnim si mesto najdbe in ga s fotoaparatom znova poiščem...

Jaz sem... Nikonov natečaj

2010-05-28T09:34:00.003+02:00

Barbi - gumbek iz Moje doline je na Nikonov natečaj Jaz sem... prijavila čudovite marjetke. Čeprav je še nekaj zlatih punc sodelovalo, so te marjetke vendarle moj favorti, zato bom vesela, če kdorkoli izmed vas, ki prebirate vrstice v moji kujalnici, odda glas za Jaz sem ljubezen!

Ljubitelji mačk lahko kliknete za dva lepotca - Miži je čudovit maček s karakterjem, Kuki pa elegantno popoln ;)

Ker pa jaz ne bi bila jaz, če se ne bi tudi sama poskusila, sem poiskala srečno deteljico - če vam je všeč, oddajte svoj glas tudi za Jaz sem sreča.
Trenutno ima 39 glasov... Prav zanima me, do kam lahko seže :)

Pa še en pasji lepotec je gor... Kuža mojih staršev :)

Glasuje se lahko vsak dan enkrat za posamezno sliko, lahko pa glasujete za več oglasov, tako, da brez strahu poklikajte vse, kar vam je všeč! In jutri spet. In dan kasneje spet :)
Ker Nikon obljublja lepe nagrade tudi za glasovalce, se verjetno izplača, kajne? :)

Hvala vam!

Bezgovec - končno poročilo

2010-05-27T07:28:00.005+02:00

Preko dvesto bezgovih cvetov, pet vrečk limon, štirje paketi sladkorja, velika škatla citronke in voda.
Dva veliiika lonca (eden je bil uporabljen dvakrat), drva v štedilniku, mešanje, mešanje, mešanje in čakanje, da vse skupaj zavre, zajemanje "droži" in ohlajanje - dolgo, dolgo...
Na koncu precejanje in pretakanje v vse mogoče plastenke in kantice.

Rezultat?

Približno 40 litrov izjemno okusnega, osvežilnega bezgovega sirupa, ki ga imamo vsi radi...

Bo dovolj do naslednje sezone?

430 let Lipice

2010-05-19T20:55:00.001+02:00

Ob spremljanju določenih izjav določenih politikov... ob spremljanju proslave po televiziji... si ne morem kaj, da se ne bi vprašala...

Ali bodo čez 430 let praznovali 430-letnico osemnajstih lukenj golfskega igrišča? Bo čez 100 let to sploh kakšen razlog za praznovanje?

Bodo ljudje vendarle prišli k pameti?

Hvala!

2010-05-12T07:34:00.010+02:00

Vesna izpod češnjevega drevesa, najlepša hvala za obesek in čudovito embalažo - kuvertico!

Dobila včeraj, vendar je ura tako hitro postala tako kasna, da sem zaspala še pred pomivanjem posode :)

Hvala ti!

Joko dej

2010-05-12T07:34:00.008+02:00

Kako reagira skoraj (no, ja) dveletnica na čestitke in voščila, ki jih ljudje namenjajo slavljenki?

Cel dan zbira vtise in jih v sebi predeluje, zvečer pa, ko je treba spat, izrazi zahtevo "dej joko", ki jo pospremi tudi z gesto - malodane zagrabi mojo roko - nato pa reče:

"Bojse zate!"

(in seveda po desetih minutah in neštetih zahvalah še ne misli odnehat, hihi)

Štiriindvajset

2010-05-11T07:48:00.009+02:00

Številka v naslovu se je v mojih zapisih že pojavljala. Ne nujno na blogu, saj nisem najbolj aktivna zapisovalka dogajanj v nekem življenju, pa to nima sploh nobene povezave s tematiko.
Enostavno mi je lažje zapisati besedo ali dve ali pa morda kratko misel, nepovezano s čimerkoli prej...

Da namesto klasičnih pogostitev v vrtcih in šolah (saj veste, kup sladkarij, kak sok, kake plastične drobnarije ali baloni, ki tako ali tako nanesejo, za njimi pa ostanejo s sladkorjem napadeni zobki in kup smeti) otrok prinese darilce za skupino, ki ima trajnejšo vrednost (in traja vsaj tja do konca šolskega leta), se mi je zdela čudovita ideja in temu primerno sem se lotila dela. Ja, trajalo je - pri meni vse traja. A končano je bilo pravočasno, zato lahko potešim radovednost.

Štiriindvajset je število pogrinjkov, zašitih iz enobarvnega bombaža, prešitih s pisanimi sukanci in lepo obrobljenih.

Lično zviti, povezani z vrvicami in sestavljeni v tortico so bili darilce, ki ga je princeska ponosno razkazovala predno ga je spustila iz rok.

Glede na majhnost mizic so sicer nekoliko široki, a mislim, da dodatno robljenje oz. ožanje ne bo potrebno - če pa že, se bo tako ali tako pokazalo ob rabi :)

Enotedenski šiviljski izziv

2010-05-10T09:39:00.011+02:00

Ja, tudi to se grejo... In blog je fantastičen, ideje krasne, izziv vabljiv...

Poskusim?

Želja je še vedno za pižamico, krilce in oblekico. Vse v dveh velikostih...

Poskusim?

Eno uro na dan? Za krojenje in/ali šivanje?

Bi šlo?

In z malenkostno pomočjo dela iz prejšnjega tedna - šivanja 24 pogrinjkov kot darilo Metuljčkom M. za princeskin rojstni dan bi lahko pokrila tudi današnji dan :)

Ampak se vseeno ne bom prijavila.
Ne verjamem, da bi mi ob moji kampanjskosti uspelo šivati (ali krojiti) vsak dan...
Pa še... Izziv je jasno namenjen oblačilom....

Škoda... :)

Sestavljanje

2010-05-10T09:39:00.009+02:00

Po lovljenju trenutkov, ki so grozili, da bodo dan stisnili le v nekaj mikro minut, pa so se na koncu vendarle porazdelili v prežvečljivo celoto dneva, in po noči, ki je nekje na drugi strani pustila polno korito nepomite posode, se je dež zlil v kislo jutro, ki se kljub konkretni dozi kave in preveč kaloričnem zajtrku še vedno ne more sestaviti v en, vsaj navidezno spodoben dan.

Morda tudi zato, ker sta se beli tape in žica, ki naj bi postala kronica, skrila nekje v eno nevidno škatlo zadaj za goro šare, škarjice hrustalke so pobegnile proč od tekstilčkov, ki naj bi nekoč postali del krilca ali oblekice ali majčke ali pa morda njihovih guliverskih sorodnikov, volja za spopad z včerajšnjimi grehi pa zagotovo nekje prav nesramno drnjoha v posmeh od zehanja razbolelim čeljustnim sklepom...

Ja, lep je dan!

Za lepši dan!

2010-05-05T08:16:00.008+02:00

(za podlago služi bombažek, ki je trenutno v obdelavi...)

Pred tridesetimi leti

2010-05-04T10:44:00.010+02:00

En tak žalosten dan je bil trideset let nazaj... Tuleče sirene, mrakobni glasovi napovedovalcev po televiziji...

Umrl je tovariš Tito.
Trideset let nazaj.

Končala se je neka doba. Država je jokala. Ljudje smo jokali. Tudi otroci.

Takrat nam še ni bilo jasno, a za marsikoga se je od takrat naprej življenje začelo slabšati... Predvsem za delavce, ki so si takrat lahko privoščili deset dni poletnega dopusta. Danes jih je preveč, ki razmišljajo ali bi raje jedli kruh z vodo ali vodo s kruhom... In še več tistih, ki ne vedo, kako bodo šolali otroke...

Saj, marsičesa ni bilo, a ne si zatiskat oči - po banane in kavo se je hodilo čez mejo, gradbeni material se je čakalo, avtomobili in ceste so bili povsem drugačni od današnjih... Ampak tudi lakote ni bilo!

Na drugi strani pa vile, bazeni in luksuzni avtomobili. Včasih statusni simbol redkih (političnih) veljakov, danes v posmeh tisim, ki se niso znašli...

Bila je cenzura, o določenih rečeh se enostavno ni govorilo. Pa je danes kaj drugače? Le malo bolj prikrito in prefinjeno zavito je! Ste res sigurni, da vam ne sledijo na vašem računalniku, mobitelu? RES sigurni?

Plavajoči mačji dom

2010-05-03T09:17:00.005+02:00

Na Nizozemskem imajo muce plavajočo hiško!

Res!

Zapis o tem je objavila Vesna pod češnjevim drevesom.

Izjemni pa se mi zdijo obeski za ključe s podobami zavetiških muck! Kar poglejte si pri njej... in objemite drevo!

Tako da, da se! Če je le volja!

Tri maj

2010-05-03T09:06:00.010+02:00

S ponedeljkom in deževnim jutrom začet nov teden... Ne obeta dosti...

A baterije, napoljnjene z intenzivnim odklopom in polnjenjem baterij na soncu... O ja, to pa obeta!

Nekaj banalnosti za postoriti, potem pa akcija in novim delovnim zmagam naproti :)

Energije bi moralo biti vsaj za en teden dovolj, idej je zadosti do poletja (žel so le v glavi in od tam rade pobegnejo), torej bi morale realizirane ideje začeti vračati energijo že do konca tedna :)

Vabijo papirčki in barve in škarjice. Vabi fimo in odtisi. Vabijo gumbki in čudoviti kosi blaga. Vabijo krasni recepti. Vabijo okvirčki in platenca.

Le kaj hudirja še vedno počnem za škatlo???

P.S. Ne, naslov ni napačno zapisan - Ko bo "na svitlo dan" zapis pod "Ena maj", ki se še malo skriva po najglobjih kotičkih omare, takrat bo jasno vse :)

Ali zbirate zamaške?

2010-04-15T07:01:00.003+02:00

Pravzaprav je vprašanje nerodno zastavljeno. Predvidevam, da vam ta dodatni gib, ko zamašek vržete v poseben "hranilnik" namesto v koš za smeti, ni odveč. Da to naredite z veseljem. In z zavestjo, da s tem drobnim dejanjem pomagate usmerjati svet v dobro smer.

Pravzaprav me bolj zanima, KAM zbirate zamaške?

Pri nas smo začeli s plastično vrečko.

Nadaljevali s plastičnim lončkom-vedrcem od marmelade (malo večji je, pa od dlje lahko vanj zamašek vržem :)).

Zdaj smo na pobarvani kovinski škatlici...

...ki pa nujno rabi dekoracijo!

Kam pa zbirate zamaške vi?

Marketing

2010-04-08T11:26:00.010+02:00

Nikoli nisem znala dobro prodajati. Ne izdelkov, ne storitev.
Pravzaprav mi dosti hudega ni bilo zaradi tega, saj luksuza nimam v krvi.

Zdaj, ko je resna kriza, ko so finance globoko v rdeči barvi, zdaj je pa res zadnji čas za drugačno trženje sebe.

Ne, ne mislim se ukvarjat z najstarejšo obrtjo. Čeprav - na nek način pa vendarle vsi prodajamo sami sebe... Na nek način...

Čaka me le prevetritev in osvežitev opisa svojih znanj in izkušenj.
Nenazadnje, če nekdo brez slabe vesti zapiše, da obvlada AutoCad, pri tem pa ga zna (v Windows okolju) zagnat, odpret dokument v njem, morda še celo taisti dokument shranit in program zapret...

Kaj znam (res znam!) pa jaz? Kaj vse sem že delala (in zadevo vsaj obvladovala, če že ne obvladala)?

Oziroma drugače. Zgolj prevedeno v drug jezik. Katere so moje delovne reference?

Vodenje in organizacija manjše skupine. In sodelovanje v njenem delovanju.
Organizacija časa.
Organizacija delovnih nalog.
Logistika.
Ekonomično razporejanje delovnih virov.
Skrb za delovna sredstva in vire.
Nabava sredstev.

Mah... predno tole nadaljujem (saj se dobro sliši, kajne?), je bolje, da se malce poglobim v kakšne ekonomske knjige... vsaj zato, da se ne bom blamirala pri izrazoslovju - osebo s tako pestrimi delovnimi izkušnjami bodo namreč delodajalci množično iskali, mar ne?

(in potem se svizec zavije v folijo in misli, da je čokolada...)

Deževno jutro

2010-03-31T09:02:00.008+02:00

V mračnem jutru, ko z neba padajo kapljice, se je treba resno odločiti, da je RES treba vstati iz postelje.

Potem pa počasi dobiš zagon...

Počasi...

Sploh, če imaš pred očmi eno od vodil ene fajn punce:

"Sicer ne vem kako, ma vem da se da!"

Doris, hvala ti!

Otok zakladov - srečanje v Logatcu

2010-03-27T22:07:00.004+01:00

Danes je bil dan za polnjenje baterij. Bilo je srečanje otočank (in otočana!), kar pomeni obilo smeha, klepeta, degustiranja, učenja, ustvarjanja, še več klepeta in smeha, v glavnem intenzivno polnjenje baterij!

Bilo je super!

Hvala vam, moje kokice in dpetelin! Res vas imam rada!

Mamicam in mamam!

2010-03-25T09:48:00.004+01:00

Mamica je kakor zarja

Mamica je kakor zarja,
zjutraj se smehlja,
ko se v postelji še dete
s sanjami igra.

In zato nikdar
nikomur je ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.

Mamica je kakor sonček,
srček njen je zlat
kakor žarek, ki posije
od nebeških vrat.

In zato nikdar
nikomur je ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.

Mamica je kakor luna,
dolge bdi noči,
da počiva njeno dete
mirno brez skrbi.

In zato nikdar
nikomur je ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.

Jajčkanje v vrtcu

2010-03-24T18:37:00.001+01:00

Ja, mislim, da je uspelo :)

Nastala so krasna jajčka, tako malčki kot starši do bili zelo pridni, jaz pa... hja, tako zaposlena sem bila s predavanjem (pa ga ne bi ravno z odlično ocenila), da sem se čisto na koncu spomnila, da bi pa vendarle lahko kakšno fotko naredila...

No, ja...

Moja, še vedno moja...

2010-03-21T20:35:00.008+01:00

Sprememba podnebja preko vikenda prav dobro dene.

In lep sončen, čeprav vetroven dan me je spet enkrat odnesel do moje drage. Moje velike zaupnice v otroštvu, zanesljive skrivalke sladkih skrivnosti v puberteti in nezamenljive celilke ran, ko sem imela strto srce...

Šla sem s fotoaparatom. Iskala sem njene zapise v času dneva. In ujela nekaj magičnih trenutkov dramatične igre oblakov nad dolino Save onkraj hribov...

Zaradi spet praznih baterij, so fotografije še vedno na kartici. Bodo pač dodane prispevku z zamudo. Spet enkrat.

Še vedno pa velja tista stara misel... Lahko zapelješ Savinjčanko in jo odpelješ iz doline. A ne moreš, ne moreš vzeti Savinj(sk)e iz Savinjčanke!

Burjini podpisi

2010-03-11T09:44:00.011+01:00

Ne, še vedno ne maram burje.

Res pa je, da smo šle punce danes peš v vrtec. Na merilcu v Žapužah menda kaže 40 km/h in nekaj. Pa smo čisto lepo preživele.

In res je, da sem kasneje šla na lov za burjinimi podpisi. Tu, v soseščini. Po televiziji je namreč kazalo podrte ciprese ob obvoznici... Saj ne rečem, da ni še kje kaj podrtega (konec koncev sem že v torek umikala s ceste podrt prometni znak), a vseeno razen tistih nekaj cipres nisem videla podrtega drevesa v Ajdovščini.. Burja tu kar sproti počisti suho vejevje in utrjuje debla...

A podpisala se je vseeno tudi v naši soseski.

Najrajši - no, največkrat - je svoje sledi pustila v snegu.

Malo je zbrusila in počesala/skuštrala travo...

Počesala je drevesa...

...jih olajšala suhih vejic...

...in kakšne veje...

Pokazala ljudem, kaj niso dobro postavili...

...pritrdili...

...pospravili...

...ali oblikovali...

In pokazala čvrsto lepoto primorskih streh.

Ne, še vedno ne maram burje. In sem zelo vesela, kadar ne piha.

Vendar pa ji vseeno priznavam, da je velika umetnica!

Burja...

2010-03-09T14:10:00.002+01:00

Ne, ne pa ne, tole zame ne velja - se mi na daleč vidi, da nisem domorodka...
Pa vseeno...

30 km/h – “popolnoma mirno”. Drevesom se ne ljubi premikati listov.

40 km/h – drugje po Sloveniji ljudje zapirajo okna. V Ajdovščini veter upihne nekaj regratovih lučk.

50 km/h – Drugje po Sloveniji se ljudje držijo za kape, da jim jih ne odnese. V Ajdovščini odprejo vsa okna in vrata, da se malo prezrači....

60 km/h – Ajdovci se odpravijo na sprehod in uživajo v ljubki sapici. Tujce po cesti že zanaša med hojo.

70 km/h – Drugje po Sloveniji spravljajo avte v garaže in zapirajo polkna. Ajdovci dajo ven sušit cunje.

80 km/h - Ajdovci pošljejo otroke malo ven da se “preluftajo”.

90 km/h – Drugje po Sloveniji prevrača smetnjake in razbija šipe. Ajdovci začnejo prižigati cigarete z vžigalico med dlanmi.

100 km/h - Drugje po Sloveniji radii in televizije panično opozarjajo pred vetrom. Ajdovec se pelje na panoramsko vožnjo po cesti proti Podnanosu in se smeje prevrnjenim kamionom.

120 km/h - Drugje po Sloveniji lomi drevesa in uničuje pridelke. Ajdovci se veselijo ker jim ni treba pometati.

150 km/h - Drugje po Sloveniji odkriva strehe in lomi ostrešja, drevesa pa izruje s koreninami vred. Ajdovci počasi zaprejo okna. ...

180 km/h - Drugje po Sloveniji: razglašena je splošna naravna katastrofa, gasilci in civilna zaščita iz vse države hiti na pomoč ljudem s podrtimi hišami. Ajdovcem ni jasno zakaj tako komplicirajo.

200km/h - V Ajdovščini polomi nekaj vej in odnese kak korec s strehe. Drugje po Sloveniji grejo smrtne žrtve v tisoče.

300 km/h - Drugje po Sloveniji: popolno uničenje, mesta so zravnana z zemljo. Ajdovci rečejo: ej, ma dns pej piha!!

Če moram zapret okna (okenci v predsobi, odprti na "škarje"), potem piha "šele" 150 km/h? No ja...

Saj znam, mami!

2010-03-08T22:09:00.004+01:00

Bili smo na bazenu.

Ob opazovanju brezskrbnega čofotanja in vodnih spretnosti najinih princesk, mlajše z dvema, starejše pa z enim rokavčkom, sva z možem modrovala, da bi lahko ta velika poleti v morski vodi splavala...

Ni minila minuta, ko sem se obrnila k prestolonaslednici in ji rekla, da si bo lahko, sicer skoraj prazen rokavček (malo prepiknjen) nataknila na nogo šele, ko bo znala plavati brez rokavčkov. Na svojo nogo sem ga namreč skrila pred njo, saj ga je vlačila naokrog brez vsake potrebe, samo, da ga mlajša ne bi dobila...

Ne bodi lena mi odgovori: "Saj znam, mami!" in že snemava rokavček.

Pričakovala sem, da bo potonila, zato sem jo peljala v globino, kjer je dosegla z nogami do tal, a tam se je le dvakrat obrnila, nato pa čez bazen priplavala k meni...

Čeprav sem ji kasneje nataknila rokavček, ker ima kar utrudljivo tehniko (nekaj med kužkom, žabico in mrtvakom - pa si predstavljajte!), je dečva v času, ko sem tuširala mlajšo, brez rokavčkov preplavala bazen. Kar za dolžino bazena, je rekel mož...

Prav zaprav še zdaj težko dojemam, a moja hči zna plavati! In to dva meseca in tri dni pred svojim četrtim rojstnim dnevom! Bravo punca!

Osmi marec

2010-03-08T09:55:00.001+01:00

Dekleta, žene, mame - naj vam posije sonček in zadiši rožica!
Naj bo kavica še posebej slastna in jabolko še posebej sočno!

In naj bo to vsak dan!

Mačja hiša na TVS1

2010-03-06T16:13:00.003+01:00

Bil je kratek prispevek o Mačji hiši, Mačjemu botru in njihovi dejavnosti...

In za kratek čas se je vsaj malo videlo Vixijino delo (nastavi čas na 6:27)...

http://www.macjahisa.si/

Go, Vixi, go girl!

Devetindvajseti. Nočna.

2010-01-29T02:14:00.004+01:00

Ustvarjam.

Bi se lahko reklo.

Spekla sem namreč tri biskvite (v petih pladnjih), biskvitno pito s češnjami, marjetica-kruh in mehak kruhek v globokem pladnju...

In zmešala smetano s čokolado. Se že hladi za krasno pariško kremo...

Bi skuhala tudi višnjev žele, pa so se mi edine višnje, ki so mi še ostale, skisale :( Bom morala jutri... pravzaprav zjutraj...

Morda pa takrat še kakšno slikco naredim?

Sedemindvajseti. 137. In barbika.

2010-01-27T10:08:00.003+01:00

137 km na uro se je včeraj zaganjala teta burja, ko smo se vračali domov.

In danes se zaganja še siloviteje.

Na parkirišču oz. dovozu sta dva razbita korca.

V Ameriki bi bila porušena cela naselja.

Med pospravljanjem odkrivam celo goro podedovanih igračk. Nekdo jih je prerastel, dal proč in znašle so se v eni od tistih neskončnih vreč, ki so čakale, da jih končno presortiram.
Kaj dopolnjuje igrače, ki so že doma in ostane. Kaj je tako vrednega (hm, vzgojno?), da prav tako ostane. In kaj gre. Delno v odpis, delno v roke drugih otrok.

Med to goro so tudi barbike. In oblekice. In čeveljčki. In oprema.
In zdaj sem v dilemi.

Barbika kot živa ženska ne bi mogla obstajati. Njena hrbtenica ne bi prenesla. To so baje ugotovili znanstveniki. (Čeprav po znanstvenih teorijah aerodinamike tudi čmrlj ne bi mogel leteti.)
Otrok se z lutko odrasle in seksi (saj naj bi bila taka, a ne?) ženske pravzaprav ne more igrati mamice. In dojenčka. Ki naj bi ga barbika predstavljala.
Ta igrača je kasneje, ko so otroci večji in še bolj dovzetni za reklame in vpliv vrstnikov, zelo draga. Kar se tiče opreme. A po drugi strani lahko otroka prisili, da začne sam kreirati oblekice...

Nimam pojma, kaj naj...

Najprej sem planirala pustiti za vsako eno in del opreme, drugo pa oddati naprej.
Potem sem nameravala zapakirat vse in puncama prihranit kvarni vpliv.

Zdaj pa razmišljam, da moram vendarle zaupat svoji vzgoji in teženju k temu, da punci že od vsega začetka uporabljata svojo glavo. In da bosta znali ločiti zrno od plev.
Kar zaenkrat kaže, da mi uspeva. Čeprav je dosti, dosti prezgodaj praznovati - največ bo pokazala ravno puberteta. Ki je še par let proč.

Kar se pa barbik tiče, me pa prav mika nekje odpret anketo in izvedet za mnenja drugih staršev. Sploh tistih, ki so z barbikami odraščali.
Jaz nisem. Oziroma sem z eno njeno imitacijo. In mi v smislu anoreksije/bulimije/modne zasvojenosti/(dodaj po želji, hehehe) pravzaprav ni škodila. Upam vsaj :)

Šestindvajseti. Sadni dan z užitkom.

2010-01-26T12:52:00.004+01:00

Ne morem verjet. Še nikoli, ampak res nikoli nisem uživala v dnevu, ko imam pred sabo sadje.

Ok, saj grešim - za kosilo sem imela redkvice :) Poln krožnik :)
Vem, da ni sezona, a med iskanjem škatel za pospravljanje, so se mi posvetile... In tisti evro za kosilo bom pa menda ja riskirala, kajne?

Niso tako polnega okusa, kot bi morale biti, a izginile so. Z malo soli in ena za drugo so pripomogle k temu, da sem zdaj prav prijetno sita :)

Res ne morem verjet... Sita sem od redkvic!

Je pa res, da me boža tudi dobra in duhovita glasba Elevatorsov :)
(še zmeraj ne znam dodat foto ali videolinka)

Še je cejt

Žulejne j krmpir

In nartabulša:

Skuoci, skuoci

Bi se bilo fino malo poglobiti v zapis in kakšen post tudi po wajdušku napisat :)

Še vedno petindvajseti. Popustila sem ali prvo striženje.

2010-01-25T21:26:00.005+01:00

Ja, popustila sem in s Saro obiskala frizerko... Pri dobrih treh letih in pol...

Ja, konice so bile nujno potrebne osvežitve... na sredini je bilo le dva centimetra za porezat, ob straneh pa kar dobrih deset...

Zdaj pa nimamo več lask do spodnjega dela hrbta... Ampak so pa bolj zdravi!

In začasno imajo rožnat pramenček :)

Zelo začasno, saj ga je današnji bazen kar lepo polizal...

Petindvajseti. Najbrž bo čas...

2010-01-25T08:55:00.002+01:00

...za ponoven priklop in kakšno objavo...

V vsem tem času sem čisto izgubila stik in tam, kjer sem še nekako uspela slediti novim in novim idejam odličnih ustvarjalk, sem zdaj prisiljena v nov začetek...

Saj mogoče to niti ni slabo... Sem se namreč kar precej poglobila v svoje zamisli in ugotovila, da znam kaj narediti tudi brez poglabljanja v forume, bloge in ostale mrežne zakladnice.

In prostora je tudi kar nekaj nastalo, ko sem del zalog shranila zunaj stanovanja (na prav ta način ga bo še nekaj nastalo). Nekaj škatel sicer še čaka na odvoz na različne naslove, mene pa čaka lov na nove škatle, da shranim vanje še del šare...

Pa še cunje od pupc...

Pa še igrače, ki smo jih prerastli...

Enaindvajseti.

2010-01-21T08:07:00.002+01:00

Včeraj sem bila povsem zgrožena, ko sem ugotovila, da so vse hčerine hlače, ki so ji bile pred božičem še prav, prekratke za dva do tri centimetre... Jebela, no, pa saj sem ravno prebirala premajhno...

Sem jo šla merit... Ne, ni zrastla v višino... Ma zakaj ima potem v koraku tri centimetre več?

Ena od razlag je bila, da se ji je kakšna obloga naredila med hrbtenico (spodnjim delom, itak) in stolom... Apetit ima. Predvsem za sladko...

A vseeno. V koraku smo jo merili decembra. In je bilo 45 cm. In včeraj je bilo 48...

Le kaj si naj mislim???

Babiiiiii, šivaaaaat :)

Dvajseti. O potici.

2010-01-20T08:26:00.003+01:00

Pred božičem sem pekla. Potico. Smetanovo. Zame najboljša potica na svetu, čeprav nimam pečene smetane in improviziram z navadno...

Ker je najprej treba spravit spat punci in ker potem ostane še toliko dela, se je zavleklo...
Tako sem pekla ponoči.

Zamesila in šla spat za eno uro, da je vzhajalo.
Razvaljala, namazala, zvila, prešpikala in dala vzhajat v pekač. Šla spet spat za eno uro.
Vzhajano še enkrat prešpikala, premazala z jajcem in dala peč. In šla za eno (slabo) uro spat. Ja, sem prišla v kontrolo pred koncem pečenja. In jo spekla do konca ob pečici.

In je bila lepa in je bila krasna. Dokler je bila v pečici.

Zagotovo je bila zadosti pečena - vedno raje še kakšno minuto pustim, kot pa, da prehitevam.

In sem jo vzela ven. In se je sesedla. Še predno sem jo vzela iz pekača.
S tem, da bi to morala biti sladko dišeča in povsem puhasto mehka potica...

Ko sva s taščo govorili o tem (potico bi s pentljo okrašeno podarila za Božička - pojedli bi jo itak vsi, hihi), me je vprašala, kdaj sem pekla... Rekla sem, da ponoči, ona pa nazaj.. "Po sedmi uri?"
Jasno.. pekla sem jo po eni uri...

No, ob sedmih se je luna spravila v položaj, ki je za peko neugoden...

In tako sem s peko počakala na prvi termin, ko sta se mi poklopila čas in luna... Včeraj je bilo tako, zato sem se zgodaj popoldne lotila mesenja...
In nalašč dala pol manj kvasa.
In nalašč pustila, da mi je testo prevzhajalo. Tako, ene trikrat mi je uhajalo iz posode, pa sem ga kar malo potlačila...
In nalašč sem imela hladen prepih v stanovanju.
In nalašč je potem, ko sem jo namazala, zvila in dala v pekač, nisem dala še enkrat vzhajat v pečico.

Ne sicer nalašč sem jo prešpikala malo premalo, zato vrhnja plast odstopa, ma to je zgolj lepotna napaka...

Verjamem luni.
Potica je sladko dišeča in povsem puhasto mehka.
Kot zna biti samo smetanova potica...

Devetnajsti. Nov začetek (ja, itak)

2010-01-19T08:28:00.003+01:00

Eko, moj današnji zajtrk sta spet dve jabolki. Spet začenjam in verjamem, da bom tokrat speljala. Sem se oborožila z jedilniki, ki so okusnejši od kratke verzije, ki sem jo imela do sedaj. :)

Kakorkoli.
Včeraj sem podspravila novoletno okrasje in jaslice.
Včerajšnjega zobarja (zobarko pravzaprav) sem prav tako preživela, meglo od Kamnika do Nanosa sem prevozila, doma pa sem samo še spat šla... Nisem več vajena tol'ko časa bit' sama v avtu. :)

Zdaj sem si vzela nekaj časa zase, potem pa v lov za izgubljenimi zakladi. Ja, spet grem premetavat škatle in sortirat šaro - za na podstrešje, za oddajo, za kontejner...

Bo luštno. :)
Ker sem kot otrok, ki dobi novo igračo, ko odkrijem kakšno pozabljeno "igračko". :)

Osemnajsti. Ponedeljek.

2010-01-18T09:49:00.001+01:00

Upam, da ne bom konec tedna zapisala:

"...že cel teden je ponedeljek..."

Petnajsti. Petek.

2010-01-15T08:21:00.002+01:00

Dogajalo se je. Veliko.
Med drugim mi je padla v vodo dieta. Se zgodi.
Zdaj moram preveriti, na katerih dnevih so pupe (bi moral biti danes sadni?), da se priklopim na isti ritem... vsaj do vode.

Čaka me (uf, stara plošča je to) gora perila. Stari (pospravljalski) dolgovi. Vsepovsod obešeni pajki. In mačke na tleh.
Pa urejanje določenih papirjev... Tudi oddaja obrazca na DURS-u... z malo zamude... Za vzdrževane člane je tudi treba oddat, a ne?

Ampak bo. Pupi sta v vrtcu, sama se ujamem v ritem, pa bo šlo.

Za spodbudo bom pa vseeno morala še malo osvežiti pospravljalsko energijo :)

Deseti. Nov dan.

2010-01-10T00:04:00.001+01:00

Nov dan se zbuja, jaz pa še spat nisem šla.

Ko je pa tako fino, ko se krama redči in vreče za smeti polnijo... Ena za papir, druga za plastične ovitke in strgane vrečke, tretja za plastenke... In tista za mešane smeti seveda tudi... Škatel za ustvarjalno kramo, ki gre od hiše mi je že zmanjkalo, tistih za kramo, ki še ostaja ravno tako, kupi so pa še ogromni.

Tak zagon imam...

In vse se je začelo s čisto rahlo brco v rit, nadaljevalo s čiščenjem virtualne farmice in se še vedno nadaljuje s čisto zaresnim čiščenjem.

Tudi s čiščenjem tiste krame v glavi :) In v bližnji okolici.

In se bo še nadaljevalo. Je fino, res fino :)

Šesti. Med preko pelina.

2010-01-06T08:18:00.002+01:00

Med je sladek. In po mnenju nekaterih prekrije grenkobo.

Biološko dejstvo je, da sladko okušamo na konici jezika, grenko pa na korenu. In grenko ostane še dolgo po tem, ko se sladko že zakisa...

Ampak je zanimivo, kako zelo se stvari spremenijo, ko začneš ukrepat... Točno zadosti, da zmedejo :S

Peti. Začetek konca?

2010-01-05T10:27:00.002+01:00

Ne vem... enostavno ne vem več, kaj naj...

Ene glave so enostavno tako trde, da res ne verjamem več, če je smiselno se pregovarjati z njimi in poskušati narediti življenje lepo...

Za vse dobro si lastijo zasluge, za vse slabo so krivi drugi...

Eni zdaj že nazdravljajo - najbrž jim je res uspelo pokvariti nekaj, kar se je začelo kot pravljica. In jim je šlo v nos.

Naj jim tekne... Upam le, da se zavedajo, da se vse vrne... Tudi slabo...
Vesolje ne pozabi...

Očitno mi kaže v prihodnost ena ozka pot... Zadosti široka bo, zame in za tiste, ki so res moji!

Tisti, ki igrajo ali le govorijo tako, pa naj kar ostanejo tam, kamor sodijo - na odru.

Četrti. Ali pa prvi.

2010-01-04T10:15:00.008+01:00

Danes je prvi dan izpolnjevanja moje odločitve, da malo oklestim termične obloge, ki ne služijo več dobro svojemu namenu.

Po zajtrku z dvema jabolkoma imam dve uri pred kosilom pošten koncert in pajčevino v želodcu. Ma ne bo škodilo malo prečiščenja, zato naj tale koncert kar traja.

Preglasne muzikante bom pač z vodo polila.

Grem po prvi kozarec, hehe.

Aja, v Ajdovščini sneži. In to navpično!

Drugi.

2010-01-04T10:14:00.017+01:00

MIGRENA! Za dobro jutro...

Hvaležna samo, da je preskočila prvi dan... In upam, da ne bo prepogosta... Preveč ovira...

Prvi obisk kina za taveliko pupo. Uživala je!

Jelenček Niko je ena čisto simpatična risanka in pravi izbor za začetek :)

Razen za otroke, ki so prehudo nabasani z negativno podobo volkov v Rdeči kapici in v Volku in sedem kozličkov...

Volkovi NISO zlobni!

Prvi.

2010-01-04T10:14:00.015+01:00

Prespane urice in čakanje na zajtrk. Brez mačka. Brez bolečega želodca zaradi prenažiranja. Le z malo minusa pri spanju...

Dan je bil zadosti lep, da je bil preživet zunaj, na zraku...

Minil je mirno, brez pretresov... Brez glavobola...

In rodil se je še en bratranček mojih pupc :) Prvi fant po treh puncah v letu v tej porodnišnici in pravi korenjak :)

Da bi le bilo tako celo leto! Mirno in brez pretresov. Vsaj negativnih.

2010.

2010-01-04T10:14:00.012+01:00

2010.

Začelo se je z ognjemeti povsod naokrog. Tistimi baterijskimi in onimi pravimi.

Prvič v življenju nisem videla lepote razpočenih raket.

Razmišljala sem, koliko kruha bi bilo na mizah in koliko otrok v toplih oblačilih, za ves ta barvno razpočeni denar.

In meglo, smog, ki je ostal za njim...

Srečno! In z zdravo pametjo začinjeno vam želim!

Sekunda dvajset

2009-11-26T13:33:00.002+01:00

Pogosto sem nervozna. Vleče se mi, predolgo se mi že vleče obdobje, ko se počutim, kot da bi imela (spet) polomljena krila...

V zadnjem času se nekoliko manj zatekam po tolažbo k čokoladi, kar se pozna ne le na zaslončku tehtnice, pač pa zelo močno tudi na oblačilih. Ki jih kos za kosom jemljem iz srednješolske škatle. Kar je pravzaprav dobro. Zelo dobro celo.

A druga stran se kaže ponoči. Ko ne morem zaspat. Ok, ob osmih je razumljivo, ker je najprej treba spravit pupi spat. Tudi ob devetih je še razumljivo, ker marsikdaj še bedita. Tudi ob desetih še gre, saj vedno ostane kakšna malenkost, ki je čez dan počakala na stranskem tiru. In ob dveh nadobudnih vrtičkaricah, ki sta zaradi rizičnosti zaradi tele spake gripe še vedno doma, je seznam čakajočih dolg. Zelo dolg.

Huje je, ko spanca ni ob enajstih, polnoči... Ko se ob enih še vedno premetavam ali pa ob dveh ponoči čepim za računalnikom in se trudim zehat, da bi med najbolj dolgočasno možno igrico ja priklicala spanec... In ko se ob pol treh spravim v posteljo, se še vedno premetavam, zatiskam oči in z grozo čakam na sedmo uro, ko naši ptičici začneta popevati...

In ja, zjutraj so moji vsi podboji. Sem kot policaj iz vica, ki vidi bananin olupek in že vnaprej ve, da bo padel... Podboja niti ne vidim, ker imam zlepljene oči, pa že vnaprej vem, da bo rama zaradi bližnjega srečanja trde vrste ta in nekaj naslednjih dni spet siva...

Lahko kdo pomaga?

2009-11-17T13:40:00.003+01:00

Kdorkoli?

Zdravi...

Posebni...

Vsaj paru toplih očk?

Gripoze

2009-11-16T22:11:00.001+01:00

Moji punci bosta vsaj ta teden doma. Sem ju šla v vrtec iskat med dnevom.

Zadnjič, ko sem šla v mojo ljubo Savinjsko z obema zakladoma v avtu, sem prvih nekaj kilometrov hitre ceste prevozila povsem trda.
"Kaj, če mi nasproti pripelje kakšen norec? Kaj, če tale pred mano zapleše malo v levo? Kaj, če se kdo zabije vame od zadaj? Kaj, če...?"
K sreči sem se hitro spravila k pameti, se sprijaznila z dejstvom, da, če mi je namenjeno, da umrem na cesti ali pa da tam ubijem svoja otroka, da se remu ne bom mogla izogniti, se sprostila in bistveno bolj varno (ja, ne moreš biti varen voznik, če si čisto trd na sedežu) in tudi srečno pripeljala do cilja.
Toliko želim dodati k paniki, paničarjenju in ostali solati.

Ob pogledovanju v nebo pogosto vidim mrežo sledi, ki jo puščajo letala... Običajno so linije malo vzporedne pa malo zavite... Ne ravno urejene.
Včasi se pa zgodi, da so linije razporejene v dokaj pravilno mrežo (odvisno od vetra). In običajno taki mreži sledi en zanimiv pojav. V zraku namreč opazim mušice z belim zadkom. In če jih ujameš (letijo bolj počasi kot tiste brez), vidiš nekakšne bele dlačice, ki v dlani skoraj praviloma vsaj delno odpadejo z mušice.
Nimam pojma, za kaj gre. Morda sploh ni pogojeno z letali. Lahko je vpliv Cinkarne oz. pravilneje rušenja stare Cinkarne. Lahko je kaj narobe z mušicami, morda bolezen, parazit... Lahko je konec koncev tudi vpliv letal oz. česa, kar bi potencialno lahko posipali iz njih (me pa prav zanima, kako bi lahko kontrolirali, da neka reč pade na točno omejeno območje).
Pa ni pomembno - pomembno je, da se taki reči ne moreš ubežat - kam se ji boš pa skril, če pa Saharski pesek lahko najdeš tudi na vrhu Alp?

In se pač sprijazniš. Spremeniš, kar lahko, in se sprijazniš s tistim, kar ne moreš...

In še v pojasnilo na prva stavka tega zapisa.
Punci ne ostajata doma zato, ker paničarim. Po posvetu z zdravnico glede obolenja, ki ga je naša tavelika prebolela in glede na trenuten izbruh gripe (nove in stare) ter ostalih viroz, je za imunski sistem večje hčere bolje, da se ne izpostavlja po nepotrebnem. In ker mi tamala, ki je prejšnji teden prebolela vnetje ušesa, lahko ravno tako kaj pritrese domov, se bomo pač šli počitnice. Vsaj za nekaj časa.
Ne bi o tem, da sem prejšnji teden svojo porcijo virusov predelovala sama (res bi rada verjela, da dokončno!!!) in da bi mi zelooo ustrezalo tistih osem ur počitka...

Zdaj pa tudi že govorimo :)

2009-11-16T14:23:00.002+01:00

Malčica si je privližno 15. rojstni dan, če štejem po mesecih, izbrala za govorjenje :)

Ok, hodi zdaj iz čistega veselja in je prav simpatična, ko raca naokrog :)

Prva beseda je vendarle bila mama in ne amam, čeprav me ne bi presenetilo, če bi bil vrstni red zamenjan :)

Se je pa danes zgodil tudi ata :)

In že dva dni uživa, ko se postavi pred "žrtev" in jo straši z bu :)

Stoti

2009-10-23T23:29:00.001+02:00

Na Otoku zakladov mi je končno uspelo prilezti do stotice!

To sicer pomeni, da sem še vedno jajc, a pišče je pripravljeno, da se izleže takoj s 101. prispevkom!

Kvinton

2009-10-22T13:31:00.002+02:00

Ne morem verjet. Ansambel, ki ima svoja dela pisana na mojo kožo, jaz jih pa nisem poznala... Zdaj se moram le še spomnit, kako že delujejo povezave in poiskat tiste biserčke, ki so mi segli prav v srce.

Pravljica me je prva zadela, takoj zatem pa mi je dkivi - najlepša ti hvala! - poslal še nekaj biserčkov...

Jasno je takoj sledil obisk youtube-a... Še diskografijo bo treba preverit, potem pa v lov in na poslušanje...

Kar se mene tiče, so me Kvintoni prevzeli ravno tako kot Iztok Mlakar pred leti...

Priporočam - ZELO!

Dotik ljubezni

Ti si mi

Ena je še, za katero si želim, da bi jo slišala iz točno določenih ust in z veliko mero obžalovanja, a pustimo to...

Sicer pa striček Gugl vabi...

Naš sonček hodi!

2009-10-20T20:49:00.003+02:00

Zdaj je dokončno potrjeno. Naša malčica je shodila.

Malo sem žalostna, ker so bili tisti prvi koraki narejeni tik, predno sva s Saro prišli s Soče, je pa po drugi strani to bilo štirinajstega, na Nikin 14. rojstni dan. Če štejem po mesecih :)

Očitno punci štirinajstica veliko pomeni :) Rodila se je namreč na štirinajstega, štirinajst dni pred rokom :)

Še nisva dokončno doma, pa vendarle sva doma...

2009-10-19T11:37:00.004+02:00

Toliko časa sva s hčerko preživeli po različnih ustanovah, da so naju poslali domov. Na počitnice.

Kar pomeni, da se bova vrnili.

Mogoče le za kakšen dan, morda za par tednov. Bomo videli takrat.

Ko se po dvomesečni odsotnosti vrneš domov in ugotoviš, da so se vmes pajki kar pošteno razbohotili, to še ni tako zelo hudo. Bo pač sesalcu nekaj časa malo bolj vroče.

Bolj me je razžalostilo to, da je moja mala pupika v tem času šla prvič v vrtec. Ati se je odrezal fantastično, kar pravzaprav ni bilo težko, saj se je mala takoj vpeljala in še vedno z užitkom gre v vrtec, kjer je dežurni sonček.

Še bolj pa me je razžalostilo to, da je v tem času tudi shodila. Točno ma dan, ko je dopolnila 14 mesecev, je naredila skupno toliko korakov, da se to šteje za začetek hoje. Tik predno sva se s ta veliko vrnili domov...

A iskreno sem vesela, da smo spet družina.
Pa čeprav le "čez počitnice".

Doma - zdoma

2009-10-02T09:58:00.003+02:00

Ni in ni mi namenjeno kontinuirano zapisovanje v tej moji kujalnici. Puščam si neke neobjavljene zapiske, ki bodo čez čas morda vendarle dobili objavi primerno obliko. In ugledali luč cybersveta...

S starejšo hčerjo sva od srede avgusta zamenjali naslov. Pravzaprav več naslovov. Kar tri bolnišnične je zamenjal še naslov rehabilitacijskega centra. Ki bo ostal najin še nekaj časa.

Hči je zbolela za sindromom s komplicirano zapisanim imenom in ohromela. K sreči le začasno in se že lepo vrača, k še večji sreči pa se vrača hitreje od predvidevanj in napovedi.

In ker še vedno ne premorem prenosnika (ki ga v normalnih razmerah dejansko ne potrebujem), njihove mrežne povezave v svet, ki so mi dostopne, so pa zelo počasne, pač kujalnica sameva. Kujam se pa na papir - v skopih alinejah in kadar je reees nujno...
Ker občasno rabim odklop od realne sedanjosti.

Zdaj se grem pa priklopit nazaj.

Pred enim letom...

2009-08-14T01:13:00.002+02:00

...sem takle čas že stokala med spanjem. Kolikor je spanja sploh bilo.

Začelo se je dogajati.

A ker mi je prvič odtekla voda predno so se sploh začeli popadki in ker je bilo še štirinajst dni do roka, sem se šla mati korajžo. In stokala dalje.

Zjutraj sem še Saro peljala v vrtec, ko sem pa morala med potjo že kar krepko predihavati popadke, se mi je začelo malo svitati, da se moj nosečniški trebuh poslavlja (spustil se je že prejšnji dan, a sem želela, da bi zdržalo še tistih par dni do mojega rojstnega dneva...).

In sem poklicala moža.

In sva se šla pokazat.

In so me obdržali, ker sem bila že šest prstov odprta.

In so sledile priprave.

In potem je šlo na ekspres. Ob enajstih na mizo, ob pol poldne je babica predrla mehur, dvajset do enih je bila Nika pri meni. Le, da je bila na drugi strani trebuha...

Eno leto je mimo.

Praznovali ne bomo. Pred dvema dnevoma se je poslovil nono mojih punc, možev oče in moj tast. Do praznovanja ni nikomur.
Vem, da bi bil vesel, če bi bil z nami... In mi tudi... Rad je popestoval vnuke in vnukinje...
Saj, v srcih bo vedno z nami. In v spominih.

Niki bo vseeno dobila svojo tortico. Svečko se pa vseeno spodobi upihnit!

Zbogom, nono...

2009-08-12T20:25:00.003+02:00

Pravzaprav moj tast. Možev tata.

Še ena življenjska knjiga se je danes zaprla.

Počivaj v miru, nono, tata in tast...

Zdaj pa res doma!

2009-08-03T12:48:00.003+02:00

Konec dopusta :) In crkljanja pri mojih starših...

Zdaj bo treba poprijet, če hočem, da bo kaj učinka...

Torej dajmo :)

Najprej nahranit Niko :)
Ja, prioriteta pač :)

Sama!

2009-07-10T11:35:00.001+02:00

Taki trenutki so v zadnjem času zelo redki...
Pa običajno povezani z delom :S

Kakorkoli, moji so pri tašči na kosilu, mene pa čaka pospravljanje. Gora pospravljanja.

Ma vsaj sproti mi ne bo treba gasiti požarov, tako, da sem pravzaprav čisto zadovoljna :)

Grem, cunja vabi.

Spet doma...

2009-07-08T17:11:00.005+02:00

...za kratek čas...

...vsaj glede na količino prtljage, ki jo je treba pospraviti, preprati, presušiti...

Pralni stroj dela nadure.

Vmes seveda pride na vrsto vse ostalo... Punci hočeta svoje in ju ne brigajo pritikline pred in po dopustu...

Vtisi se še spravljajo skupaj, predvsem pa se mi je zdelo naporno... Morda tudi zato, ker nisem našla časa za dnevno dozo ustvarjalnega odklopa... Plavala sem tudi bolj malo - ta velika je raje kričala, kot plavala, ta mičkeni pa je bila voda od popka naprej premrzla... no, pa smo hodili po plitvini (auč, moj hrbet).

Ampak vseeno smo imeli zadosti lepo vreme, da si je mož pustil rasti plavalno kožico med prsti in poindijanil kožo... Pa on itak skoraj takoj porjavi, tako, da je z morja prinesel rjavo barvo.

S puncama se pa bolj jogurta držimo, vsaj kar se barve tiče... Pa sladoleda tudi...