Kako hitro mineva čas, se morda zaveš šele takrat, ko tvoj, še nedavno dojenček, stopa v "Veliki svet"...
Pri malčkih je morda še toliko težje, saj z vstopom v vrtec morda najbolj vidno režejo popkovne vezi... Pa ni toliko težko malim nadobudnežem, kot njihovim staršem, še največkrat (ne pa izključno) mamicam, ki so z njimi preživele celo prvo leto dni... (spet: ne izključno)
In dejstvo je, da s(m)o največkrat mame tiste, ki bi najraje v nedogled podaljševale ta nežna leta, to odvisnost našega naraščaja od nas, ta občutek absolutne potrebnosti...
Pri vsem tem obstaja majhna skrivnost - vedno nas bodo potrebovali... le da nam način te potrebe ne bo nujno vedno všeč...
Ob enem vprašanju glede joka ob prvem šolskem dnevu na eni od mnogih facebook strani, sem takoj dobila odziv, ki ga je bilo nujno tudi natipkati:
"Odrasti, mati!"
Grobo?
Morda.
A resnično.
Dejstvo je, da otroci zaupajo svojim staršem - prvinstven nagon, ki jim omogoča preživetje - če mama je, potem je dobro... če je mamo strah, potem se moram bati tudi jaz...
Otroci se učijo z zgledom.
Zato je nujno, da pred vstopom v vrtec najprej starši pri sebi razčistijo/mo kaj in kako.
Odločitev, da gre otrok v vrtec je padla že dosti prej.
In ve se.
Otrok je vpisan v vrtec. Prvega septembra se šolsko leto začne.
Lahko se zgodijo podaljšane počitnice, bolezen ali karkoli drugega, a dejstvo je, da je obiskovanje vrtca že določeno z odločitvijo, sprejeto že toooolikooo nazaj.
In otrok mora čutiti zaupanje staršev do ustanove in do vzgojiteljic. Nujno. Potem bo mirnejši.
Travmatiziranje otrok s solzami staršev ob ločevanju je nepotrebno, nekoristno in škodljivo. Sploh, ker smo se itak že prej odločili, da otrok gre v vrtec. Ne glede na razlog.
Časa za to predelat v glavah staršev je bilo dovolj. Če ga nismo izkoristili, je to naš problem, toda hej, zakaj bi pa za to morali plačevati otroci?
Otroci so radi veliki! Zelo radi so "odrasli".
Tudi enoletniki. Samo možnost za to jim moramo dati.
Ena od teh možnosti je ravno tu in zdaj - vstop v vrtec naj bo priložnost za praznovanje.
Prvi, uvajalni dan, ko so starši v mnogo primerih ob otroku v vrtcu, naj bo še prav posebej prijeten.
Lepa oblačilca - a udobna in primerna za igro, predvsem pa neobčutljiva na packe, da se ne bo sprevrglo vse skupaj v karanje "umazancev in pack", veselo pričakovanje, ki seva od staršev, igra v vrtcu, navdušenje staršev, po končanem dnevu pa še sladoled - a ni to nekaj veliko lepšega od solz, ki izvirajo iz zaskrbljenih staršev???
Včasih mamica enostavno ne zmore biti vesela in prijetno pričakujoča. Včasih jo bodo premagale solze kljub njenim najboljšim namenom... Se da pomagati?
Mnogokrat je rešitev zelooo enostavna.
Otroka naj prvi dan v vrtec pelje očka.
Kar čutim težo zgroženih pogledov mamic v smislu: "Tega si pa že ne pustim vzeti!"
Ni treba! Vendar pa vedno pomislite in delujte tako, da bo v dobro otroka, ne vas!
Je še ena možnost.
Otrok je v vrtcu z mamico, a ko je čas za slovo, mamica gre - po obljubi, da se po otroka vrne, ta je bistvena!!!
Otrok joka, kaj pa zdaj?
Čas je za slovo, doslednost je bistvena. Poljubček, se vrnem, adijo. In potem je treba za sabo zapret vrata in odit. Ne glede na jok, ne glede na trgajole se srce.
Zelo običajno jok poneha po petih minutah, otrok se zaigra in blizu je dan, ko iz vrtca sploh ne bo hotel oditi. Včasih jok traja dlje, včasih se solzice posušijo takoj, ko je mami zadosti daleč, da ga ne sliši več.
Če je mamica rahlo radovedna, če to drži, lahko napravi preizkus. Predpostavka je, da so skupine, torej prostori, zasnovani tako, da lahko od zunaj pokukate vanje BREZ, DA BI BILI OPAŽENI! Če to ni možno, se raje ne igrajte z ognjem.
Torej. Čas za slovo. Malček joka, ko se mamica poslavlja.
"Lepo se imej. Vrnem se po kosilu/ko se naspiš/ko se naigraš po kosilu. (morda še poljubček) Adijo/Papa/kakor se pač pozdravite." Malček joka še glasneje, a mamica se zbere, obrne hrbet, zapre vrata in oddide.
Malček joka, a nekje v sebi je vendarle slišal obljubo, da se mamica vrne (zato vas nikakor ne sme videt, dokler ni čas za it domov!!!)
In kaj boste vi, z od solz razmazano maskaro, s tresočimi rokami, vse v šoku?
Nič.
Čisto nič.
Enostavno stopite ven iz vrtca, ven iz stavbe in se nadihajte zraka. Zavedajte se, da bo vse dobro.
In ko se pošteno pomirite, nadihate in sprijaznite, da otrok slej ko prej mora v svet, pa čeprav včasih okoliščine terjajo, da gre prej, kot bi vam bilo ljubo, takrat ocenite, če še rabite it preverjat, kako je z otročkom. Morda je bolje, da enostavno greste v službo, domov ali po opravkih.
Morda pa se boste odločile in šle pokukat nazaj... A bodite previdne - če vas bo otrok videl, bo mislil, da je čas, da gre domov! In ob vnovičnem odhodu bo jok še hujši! Ali pa boste popustile, ga vzele domov... in se bo scenarij ponovil naslednji dan.. le s hujšimi reakcijami...
Zato je važno, da se iskreno odločite zakaj bi šle kukat, kaj se dogaja! Ostati je treba zadosti osredotočen/a, da res samo pokukaš in greš! In potem se vrneš ob dogovorjenem času.
Nihče ne pravi, da je enostavno, ni pa treba, da je težko - naj bo vse skupaj rajši en lep praznik!
Pametujem? Najbrž.
Na suho? Mislim, da ne.
Mi smo dvakrat prvič vstopili v vrtec.
Prvič smo se lepo igrali, poslovili brez solz in šli po kosilu domov. In kmalu smo že tudi spali v vrtcu.
Drugič sem bila s prvo na Pediatrični v Ljubljani, mlajše dete pa je v vrtec "dostavil" očka. Tako pišem, ker me je že prvi dan klical po 45 minutah s službenega telefona. Norela sem, a dejstvo je, da je bilo dete drugi dan oddano v petih sekundah, naslednji dan pa še hitreje. Brez solz.
Jokajoče travmice smo doživljali kasneje (ah, zadnja je bila ravno v času po daljših počitnicah, pa je že mimo!).
Normalno je, da so razmere v družini, v okolju, v vrtcu različne. In pozna se - težje je priti nazaj po daljši odsotnosti, težje se je ločiti od starša, če so kdaj doma tisti bolj napeti, bolj prepirljivi dnevi, težje je v fazah, ko otrok že tako ne ve, kam bi s sabo, ker je pač v "fazah"...
A se preživi.
In tudi bolj jokajoči otroci slej ko prej ugotovijo, da zna tudi vzgojiteljica lepo pocartat, da se je v družbi zabavno igrat in da se toooliiikooo lepega naučijo.
In se imajo fajn.
(Pa šolarčki? O tem pa čez par let...)
