Za testo sem rabila:
125 g masla iz hladilnika
250 g moke
noževo konico pecilnega
ščepec soli
50 g zmletih lešnikov
70 g sladkorja
1 jajce
1 rumenjak
Če bi delala na roke, bi testo "zbrusila" - med prsti premešaš vse sestavine, tako, da nastanejo nekakšne drobtinice. Ker pa imam kuhinjske prijatelje za pomoč, je to delo namesto mene opravil moj multipraktik oz. kuhinjski robot Ronic.
Pri krhkem testu se maslo ne sme preveč segreti, zato je treba delati hitro in med prsti... Ali pa še hitreje, s pomočjo kuhinjskih prijateljev :)
Kepo testa, v katero so se "drobtinice" sprijele, sem pokrila s folijo in dala počivat. Kam drugam v tej poletni vročini, kot na hladno. Najmanj pol ure, pa rajši več.
Vmes je zadosti dela s češnjami. Za nadev sem jih porabila kilogramček...
Za nadev:
1000 g / 1 kg češenj, ki jih najprej operem in odstranim peclje
100 g sladkorja - če so češnje zelo sladke, ga je bolje dati kakšno žlico manj
1 ščepec zmletih klinčkov oz. nageljnovih žbic - krasen vonj!
naribana lupinica 1 limone
Najprej mukotrpno delo... Razkoščičevanje. Gre na roke, z razpolavljanjem češenj, vendar toplo priporočam zadevico za razkoščičevanje - z njo češnja ostane cela, sicer z veliko luknjo, a še vedno okrogla... lepša je v nadevu - iz polovičk se skuha bolj džemast nadev...
V kozico, kamor stresem češnje, dodam sladkor, omamno dišeče klinčke in limonino lupinico.
Kuham počasi, ker nočem karamele iz sladkorja. Kuham dolgo. Najprej se s češnjevim sokom in toploto sladkor utekočini, potem češnje dodajajo še in še svojega soka. Klinčki in lupinica dišijo po celi kuhinji...
Počasi sem kuhala pol ure. Sokovi so delno izpareli in poleg češenj je ostal gost sirup...
Sledilo je bujenje testa. Dobri dve tretjini sem ga razgrnila po dnu pekača. Premer? Približno toliko, kot višina velikega zvezka. Če bi hotela imeti več testa za mrežico po vrhu, bi moral biti premer malo manjši in količina testa bližje dvem tretjinam kepe...
Testo nekateri valjajo med dvema plastema folije (sicer se lepi na valjar in podlago). Jaz delam po domače - kepice potlačim po dnu in po obodu oblikujem dvignjen rob, višine dober centimete ali dva...
V to testeno skledico, ki naj bi se jo še prepikalo z vilicami, se potem razprostre češnjeva poezija. S preostankom soka vred!
Umetniške dušice si zdaj lahko dajo duška in iz preostalega testa stkejo mrežice za zaključek pite. Lahko se testo enostavno zdrobi in po vrhu posujejo drobtinice, lahko se zvalja in izrečejo "piškotki", lahko se dela klasična mrežica. Po želji. In po navdihu. Meni je tokrat ustrezal srček:
Pita je pripravljena na solarij. V ventilatorski pečici zadošča 160°C, sicer 15, 20 stopinj več. In ne, pečice načeloma ni treba ogreti prav do delovne temperature. Je pa stvar navade - nekateri jo segrejejo vedno. Če jo bo kdo segrel zdaj, naj bo proti koncu pečenja bolj pozoren. V nesegreti pečici se speče v tričetrt ure (ali v 45 minutah, če je komu lažje), v segreti bo pečeno prej...
Pita naj se malo ohladi v modelu. Testo je zelo krhko in se bo sicer prehitro zdrobilo. Po kakšnih 15 minutah sem jo prestavila na krožnik... Žal nimam večjih (pa nimam niti omar, v katere bi te večje krožnike lahko pospravila [lol]...
Na krožniku naj bi se shladila do konca, vendar smo jo pri nas še mlačno prestavili na še manjše krožnike... In od tam na vilice... In od tam na okušalne brbončice...
Zadnji košček se je na ogled postavil takole:
Pa da ne bo pomote - servetka je zgolj in samo zaradi slikanja zraven :) Da se je ne bi kdo slučajno dotikal! [lol]
Ni komentarjev:
Objavite komentar