ponedeljek, 19. oktober 2009

Še nisva dokončno doma, pa vendarle sva doma...

Toliko časa sva s hčerko preživeli po različnih ustanovah, da so naju poslali domov. Na počitnice.

Kar pomeni, da se bova vrnili.

Mogoče le za kakšen dan, morda za par tednov. Bomo videli takrat.

Ko se po dvomesečni odsotnosti vrneš domov in ugotoviš, da so se vmes pajki kar pošteno razbohotili, to še ni tako zelo hudo. Bo pač sesalcu nekaj časa malo bolj vroče.

Bolj me je razžalostilo to, da je moja mala pupika v tem času šla prvič v vrtec. Ati se je odrezal fantastično, kar pravzaprav ni bilo težko, saj se je mala takoj vpeljala in še vedno z užitkom gre v vrtec, kjer je dežurni sonček.

Še bolj pa me je razžalostilo to, da je v tem času tudi shodila. Točno ma dan, ko je dopolnila 14 mesecev, je naredila skupno toliko korakov, da se to šteje za začetek hoje. Tik predno sva se s ta veliko vrnili domov...

A iskreno sem vesela, da smo spet družina.
Pa čeprav le "čez počitnice".

2 komentarja:

Sandra pravi ...

Joj, vama želim, da bi čimprej prišle domov, ne samo na počitnice, za zmeraj.
Kako je Sarika?
Ti pošiljam en močan objem in tono pozitivnih misli.

gordy pravi ...

Sandra, hvala ti!
Sara je zrastla. Dobesedno. In v jeziku. Govori za tri. Najmanj.
Zaenkrat kaže dobro. Pri hoji jo na dolge razdalje štopamo, da se ne utruja, takole na kratko pa se ji ne vidi več kaj dosti. Nevajeno oko ne opazi nič. Mami je pa picajzlasta in še vidi. Malo.
Na kontrolo nisva šli, ker me je zdelala ena od viroz. Huje kot gripa - kri bp, pritisk bp, kosti bi ti lahko naštela čisto vse, življenje v meni pa na nuli. Za cel teden. Huje ko gripa. Ma recimo, da se pobiram.
Hja, saj ti tako odgovarjam skoraj en mesec kasneje :)
Hvala še enkrat in LP