Še nisva dokončno doma, pa vendarle sva doma...

Toliko časa sva s hčerko preživeli po različnih ustanovah, da so naju poslali domov. Na počitnice.

Kar pomeni, da se bova vrnili.

Mogoče le za kakšen dan, morda za par tednov. Bomo videli takrat.

Ko se po dvomesečni odsotnosti vrneš domov in ugotoviš, da so se vmes pajki kar pošteno razbohotili, to še ni tako zelo hudo. Bo pač sesalcu nekaj časa malo bolj vroče.

Bolj me je razžalostilo to, da je moja mala pupika v tem času šla prvič v vrtec. Ati se je odrezal fantastično, kar pravzaprav ni bilo težko, saj se je mala takoj vpeljala in še vedno z užitkom gre v vrtec, kjer je dežurni sonček.

Še bolj pa me je razžalostilo to, da je v tem času tudi shodila. Točno ma dan, ko je dopolnila 14 mesecev, je naredila skupno toliko korakov, da se to šteje za začetek hoje. Tik predno sva se s ta veliko vrnili domov...

A iskreno sem vesela, da smo spet družina.
Pa čeprav le "čez počitnice".

Doma - zdoma

Ni in ni mi namenjeno kontinuirano zapisovanje v tej moji kujalnici. Puščam si neke neobjavljene zapiske, ki bodo čez čas morda vendarle dobili objavi primerno obliko. In ugledali luč cybersveta...

S starejšo hčerjo sva od srede avgusta zamenjali naslov. Pravzaprav več naslovov. Kar tri bolnišnične je zamenjal še naslov rehabilitacijskega centra. Ki bo ostal najin še nekaj časa.

Hči je zbolela za sindromom s komplicirano zapisanim imenom in ohromela. K sreči le začasno in se že lepo vrača, k še večji sreči pa se vrača hitreje od predvidevanj in napovedi.

In ker še vedno ne premorem prenosnika (ki ga v normalnih razmerah dejansko ne potrebujem), njihove mrežne povezave v svet, ki so mi dostopne, so pa zelo počasne, pač kujalnica sameva. Kujam se pa na papir - v skopih alinejah in kadar je reees nujno...
Ker občasno rabim odklop od realne sedanjosti.

Zdaj se grem pa priklopit nazaj.

Pred enim letom...

...sem takle čas že stokala med spanjem. Kolikor je spanja sploh bilo.

Začelo se je dogajati.

A ker mi je prvič odtekla voda predno so se sploh začeli popadki in ker je bilo še štirinajst dni do roka, sem se šla mati korajžo. In stokala dalje.

Zjutraj sem še Saro peljala v vrtec, ko sem pa morala med potjo že kar krepko predihavati popadke, se mi je začelo malo svitati, da se moj nosečniški trebuh poslavlja (spustil se je že prejšnji dan, a sem želela, da bi zdržalo še tistih par dni do mojega rojstnega dneva...).

In sem poklicala moža.

In sva se šla pokazat.

In so me obdržali, ker sem bila že šest prstov odprta.

In so sledile priprave.

In potem je šlo na ekspres. Ob enajstih na mizo, ob pol poldne je babica predrla mehur, dvajset do enih je bila Nika pri meni. Le, da je bila na drugi strani trebuha...



Eno leto je mimo.



Praznovali ne bomo. Pred dvema dnevoma se je poslovil nono mojih punc, možev oče in moj tast. Do praznovanja ni nikomur.
Vem, da bi bil vesel, če bi bil z nami... In mi tudi... Rad je popestoval vnuke in vnukinje...
Saj, v srcih bo vedno z nami. In v spominih.



Niki bo vseeno dobila svojo tortico. Svečko se pa vseeno spodobi upihnit!

Zbogom, nono...

Pravzaprav moj tast. Možev tata.

Še ena življenjska knjiga se je danes zaprla.

Počivaj v miru, nono, tata in tast...

Zdaj pa res doma!

Konec dopusta :) In crkljanja pri mojih starših...

Zdaj bo treba poprijet, če hočem, da bo kaj učinka...

Torej dajmo :)

Najprej nahranit Niko :)
Ja, prioriteta pač :)