137 km na uro se je včeraj zaganjala teta burja, ko smo se vračali domov.
In danes se zaganja še siloviteje.
Na parkirišču oz. dovozu sta dva razbita korca.
V Ameriki bi bila porušena cela naselja.
Med pospravljanjem odkrivam celo goro podedovanih igračk. Nekdo jih je prerastel, dal proč in znašle so se v eni od tistih neskončnih vreč, ki so čakale, da jih končno presortiram.
Kaj dopolnjuje igrače, ki so že doma in ostane. Kaj je tako vrednega (hm, vzgojno?), da prav tako ostane. In kaj gre. Delno v odpis, delno v roke drugih otrok.
Med to goro so tudi barbike. In oblekice. In čeveljčki. In oprema.
In zdaj sem v dilemi.
Barbika kot živa ženska ne bi mogla obstajati. Njena hrbtenica ne bi prenesla. To so baje ugotovili znanstveniki. (Čeprav po znanstvenih teorijah aerodinamike tudi čmrlj ne bi mogel leteti.)
Otrok se z lutko odrasle in seksi (saj naj bi bila taka, a ne?) ženske pravzaprav ne more igrati mamice. In dojenčka. Ki naj bi ga barbika predstavljala.
Ta igrača je kasneje, ko so otroci večji in še bolj dovzetni za reklame in vpliv vrstnikov, zelo draga. Kar se tiče opreme. A po drugi strani lahko otroka prisili, da začne sam kreirati oblekice...
Nimam pojma, kaj naj...
Najprej sem planirala pustiti za vsako eno in del opreme, drugo pa oddati naprej.
Potem sem nameravala zapakirat vse in puncama prihranit kvarni vpliv.
Zdaj pa razmišljam, da moram vendarle zaupat svoji vzgoji in teženju k temu, da punci že od vsega začetka uporabljata svojo glavo. In da bosta znali ločiti zrno od plev.
Kar zaenkrat kaže, da mi uspeva. Čeprav je dosti, dosti prezgodaj praznovati - največ bo pokazala ravno puberteta. Ki je še par let proč.
Kar se pa barbik tiče, me pa prav mika nekje odpret anketo in izvedet za mnenja drugih staršev. Sploh tistih, ki so z barbikami odraščali.
Jaz nisem. Oziroma sem z eno njeno imitacijo. In mi v smislu anoreksije/bulimije/modne zasvojenosti/(dodaj po želji, hehehe) pravzaprav ni škodila. Upam vsaj :)
3 komentarji:
Sicer še nisem na strani staršev (mi še 4 mesece manjka), sem pa odraščala s tapravimi Barbikami... In se me ni prijela nobena motnja hranjenja, pa nikoli si nisem želela blond grive, visoke pete nosim po potrebi, modi pa (razen kakšne barve) tudi ravno ne sledim.
In Barbika se mi še danes zdi prekoščena, da bi se pa zaradi njih ob tla metala in filozofirala o zaznamovanosti otrok... No, to pa tudi ne.
Hm... mogoče sem premalo smajlkijev uporabljala ;)
Ampak barbik sem pa do zdaj naštela šest (za eno malo sumim, da ni čisto originalna, ma vseeno) plus še eno Steffi ali nekaj takega :)
O ostalih igračah tokrat ne bi :)
Athena, čimlepše dni do dneva D ti želim :)
Si kar upam trditi, da mi igranje z Barbiko (eno samo samcato sicer) ni škodilo :).
Če sta malidve podedovali kaj ustvarjalnosti svoje mame, boste verjetno tudi pri vas kmalu krojili oblekice :)
Objavite komentar