Jaaaaaaaaaaaaa!

Končno mi je uspelo!

Nastala je čestitka, pa ne ena, kar tri :)

Za novorojenčka, roza, modra in rumena :)

Manjka še kak okrasek, slikice pa po rojstvu tega otročke ;)

Ampak, kar je važno je to, da me je po dooolgem času zgrabilo, da bi naredila čestitko :) Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaa :)

FB (1)

Moje telo ni popolno, vendar sem nosila, rodila in dojila otroka, zato sem ponosna! Škoda, da ne izgledamo popolne, vendar vsaka brazgotina, vsaka strija,vsak delček kože predstavlja naše prečudovite otročičke in vse, kar smo storile za njih. Imeti otroka ni lahka naloga, me smo močne, smo pogumne in morale bi biti ponosne same nase! Kopiraj to v status, če si PONOSNA MAMICA!


Takole je zvenelo navodilo... Ker se me velik del besedila tiče, sem z veseljem skopirala :)
A nekaj je manjkalo... Tisto nekaj, kar v zadnjem času vse pogosteje vidim pri sebi. Samozavest. Tista prvinska ženska v meni, ki je kričala, da nisem nikakršna in nikogaršnja lutka.
Zato je bil nujen dodatek ;)


Komu se pa pravzaprav moram zagovarjat? Taka kot sem, sem edinstvena in zato najboljša. Zakaj bi morala biti popolna? Popolnost je dolgočasna. Rada sem JAZ. Včasih zrastem sama sebi čez glavo, pa kaj? Pride in mine! In ne, nisem samo mamica, sem mnogo, mnogo več kot to! Kar pa mi ne brani, da si ne bi dovolila biti ponosna tudi na ta del sebe :)


Napaka je zgolj vrednostna sodba v očeh človeka - pa naj vrže prvi kamen tisti, ki je popoln!


Sončne žarke in lepe pozdrave pošiljam vsem in vam želim čudovit dan!

Ufa, prah :D

Uh, tle se je pa naprašilo :)

Nekako uspevam prah odstranjevat iz starih polic svojega življenja, pa ni vrag, da mi enega lepega dne ne uspe tudi tule malo prevetrit :)

Bom pač objavljala arhivsak dela, hihihihi

Nova samozavest

V zadnjem letu ali pa kakšnem mesecu več, ko sem kar konkretno oklestila svoje termične obloge, po več padcih samozavesti tja nekam v peto ali šesto klet, po mnogih (nepotrebnih?) prepirih, po izdajstvih nekaterih tistih, ki naj bi bili pošteni, po dodani kilometrini, sem spet v obdobju, ko rastem.

Samozavest se dviga, jezik se daljša in vse manj ljudi je, ki se jim pustim v strahospoštovanju teptati.

Zdaj nosim krila. Ne vedno, bistveno pogosteje pa.
In v zelo kratkih hlačah (ne, niso vroče hlačke, toliko esteta pa je v meni :D) pokažem bistveno več celulita kot kdajkoli prej.

Toda, hej!

Ljudje smo narejeni tako, da se obračamo proč. Proč od nasilja, ki bi ga lahko vsaj prijavili, če že ne preprečili. Proč od zanemarjanja. Proč od mladičkov, ki jih nismo nameravali vzgajati, a smo jih hoteli imeti. Proč od težav, ki jih imajo naši dragi. Proč od vsega, kar bi zahtevalo našo akcijo.

Torej?

Torej se obrnite tudi proč od mojega špeha - kaj vas pa briga, sama ga nosim!

In dobro se počutim s svojimi plaščki, pa čeprav jih postopoma spuščam proč :) Ker jih ne rabim več. So pa še vedno moji :)

Kako že gre? "...na glavo si povezne vijoličast klobuček in gre ven!"








Hvala vsem mojim angelom - tistim, ki ste na Zemlji in tistim, ki ste povsod!

Osvetljevanje

Od časa do časa se nekaj posveti.

Zasveti.

Kot plamen.

Vedno sledi spoznanje, kako temna je tema, ko iskra ugasne...
Pa čeprav manj temna kot prej.

In upanje
In želja
In hrepenenje

Da se spet čimprej in čimsvetleje zasveti.