četrtek, 23. april 2009

Pletenje, kvačkanje, šivanje...

Ali povedano drugače - zelooo dober namen (prisežem!), veliko idej in par ur prekratek dan.

Že nekaj časa nastaja šal. S to hitrostjo iskreno upam, da bo dokončan do naslednje sezone. Tako topel in mehak poleti ne bo ravno pogrešan kos garderobe...



Ko sem ugotovila, da mi do hčerinega rojstnega dneva ne bo uspelo sklekljat prtička, sem se navdušila za kvačkanje. Prvi poskus je kar simpatična zvezdica ali rožica v premeru 8 cm.




Za prvo in glede na to, da navodil nisem znala (postavi tudi v sedanjik) čisto dobro prebrati, kaj šele nakvačkati po narisku, ampak delam vsake toliko (ko zmanjka teorije) kar nekaj, je pravzaprav odlična. Ni pa za v okvir.
Bo treba še malo povadit.



Včeraj me je pa kupilo eno blago. Ma prav v očke mi je skočilo, medtem, ko mi je trgovka odmerjala karirasti bombažek. Pravzaprav sem - glede na svojo prakso - zelo malo cincala in hitro je bil en kos ločen od bale.



In zvečer je bilo treba nujno vzet kroj iz revije. Najprej sem zrisala kroj za krilo, potem še za top.



In ugotovila, da najbrž s tem krojem krila ne bom šivala - je za raztegljivo blago namenjen... Danes sem že poiskala nov kroj. Zdajle se bo preselil na papir...
Kdaj bo zadeva zašita, nimam pojma.

Gre za kroj z zadrgo.

Tega še nisem jemala.
In me je malo strah.
Čisto malo.

Toliko, da bom na ta račun skoraj sigurno imela dve krili - moram najprej preizkusit zadevo na cenejšem blagu...

Le kdo ju bo nosil???

Pa še razlaga za tiste, ki ne vedo, zakaj kroje spravljam na reklame. Če koga sploh zanima. Ostali lahko mirno preskočite. Do zadnje pike.
Ker nisem narejena po jusu, sisu ali kakem drugem standardu, moram kroje malo preurediti. In zato so reklame super - v večini primerov so zadosti velike, da gre vsaj en kos kroja na njih, prihajajo praktično vsak dan in ni jih škoda rezat, mečkat, prilepit/prelepit...
Jasno, ko je kroj zlepljen po mojih merah, se ne grem več recikliranja in ga zrišem na boljši papir. Če ga bom seveda še kdaj rabila. Za enkratno uporabo reklama odsluži namenu.

Dobremu. Vsaj, kar se mene in moje denarnice/kartice/bančnega računa tiče.

torek, 21. april 2009

Neprostovoljni odklop

Ja, se zgodi.

Gumb za vklop računalnika je odpovedal. In potem se je vse nehalo.
Bi rekla, da je bil dolg vikend, pa sem bila tako zaposlena, da do danes, ko je škatla šla na popravilo in se vrnila nazaj domov (za odklop/priklop sem bila zadolžena jaz, mož pa za prevoz... hja, in za plačilo računa - je bil še en ventilatorček zamenjan in zdaj ne ropota več tako glasno), pravzaprav nisem imela dosti krize.

Se dogaja. Ves čas kaj.
In ja, za sproti je več kot zadosti.

Petek je bil menda še kar en tak navaden dan. V soboto smo šli malo popraznovat svakov rojstni dan. In v nedeljo na repete.

Včeraj sta starejša pupa in mož šla na bazen. In naša skoraj triletnica je splavala. Ok, z rokavčki, da ne bo pomote, a plava sama.

Naša tamala pa je danes dobila tretjo pikico. Malo z zamudo. V bodiju in plenički tehta 9.450 g. Solidno, a ne?

Jaz sem se pa malo intenzivneje lotila borbe s kvačko. In ja, nekaj je nastalo... Daleč od tega, da bi bil izdelek narejen točno po navodilih, pa kaj hočem. Če pa nisem imela dostopa do pomoči preko interneta :P

Zdaj bi morala pa slikco dodat, pa fotoaparata ni pri roki.
Bom. Obljubim.

petek, 17. april 2009

Dnevi sreče, dnevi žalosti

Tanja Žagar - Dnevi sreče dnevi žalosti


V časih pred mano se zapiraš
kot da se name ne oziraš,
zazdi se mi da se ohlajaš,
da se poslavljaš,
da odhajaš...
Nato pa k meni se priviješ,
s poljubi nežno me prekriješ
in spet verjamem da vroče ljubiš.

Ref:
Dnevi sreče,
dnevi žalosti se prepletajo v
življenju...
vseh ljudi,
dneva ni brez dvomov in želja
ni ljubezni brez solza.
Dnevi sreče,
dnevi žalosti vanje sva ujeta
tudi jaz in ti,
a na pot,
ki je le najina,
spet in spet s teboj bi šla!

Verjamem, čas zaceli rane,
veljalo to bi tudi zame,
z nasmehom solze bi prikrila
in bolečino v sebi skrila.
Te misli včasih premagujem,
borim se sabo in kljubujm,
zato ker tvoja sem in ker te ljubim!

Ref:
Dnevi sreče......

Tiho, tiho čas beži...

Tanja Žagar - Tiho, tiho čas beži

Kaj bi sonce brez neba,
kaj bi roža brez dežja,
kaj srce bi brez želja,
hrepenenja, upanja?

Če ljubezni se predaš,
več kot daješ več imaš,
a če v njej strasti več ni,
kakor roža oveni.

Tiho, tiho čas beži,
veter solze briše mi,
jaz sem tu a tebe ni,
ti odšel si brez solza,
jaz ljubila za oba,
zdaj živim le s pol srca.

Tiho, tiho čas beži,
veter solze briše mi,
še sem tu a tebe ni,
čas lahko ti oprosti,
veter solze posuši,
a srce ne preboli.

Če ljubezni se predaš,
več kot daješ več imaš,
a če v njej strasti več ni,
kakor roža oveni.

Ko ljubezen zaboli,
smeh se v solze spremeni,
in pomaga ti le čas,
da zasije spet obraz.

četrtek, 16. april 2009

Bele srajčke

Rodimo se v luč. Čisti. V belih srajčkah. Tunikah pravzaprav. Takih, ki ne vežejo. Ki so nam prav. Ki rastejo z nami, ko rastemo tudi mi... Se raztegujejo in so nam še vedno prav...

Sčasoma se zamažejo. Umažejo jih krivice, ki jih prizadenejo sprva čistim dušicam otrok. In še mnogo bolj črno se zamažejo, ko se te dušice naučijo delati krivice drugim. Namenoma.

Očistiti se jih ne da. Madeži so neuničljivi, neočistljivi. Vsaj za večino. Veliko večino. Ampak nekatere madeže se da vsaj delno očistiti. Ne popolnoma, vendar se splača vsaj poskusiti. Vedno.

Pa strgajo se te naše srajčke. Strgajo v odnosih, ko se na naše srajčke s svojimi prišijejo drugi. In nam srajčke strgajo, ko odidejo, ne da bi se z nami prijateljsko razšli. Pa ko mi našo srajčko odtrgamo od srajčke nekoga drugega. Ja, tudi takrat se naša srajčka raztrga - pa morda sprva niti ne opazimo. Kasneje, šele kasneje se pokaže, da je tudi tam nit prekinjena...

Saj jih pokrpamo, a kaj, ko take bele, čiste niti ne najdemo... Tudi če ustreza po barvi, se ne bo raztezala z našo srajčko.
Pa tam, kjer so nam srajčko raztrgali preveč, odtrgali kos platna, tja našijemo zaplate. Sive, rumene, zelene, modre, rdeče... vseh barv, tudi belih, a nobena zaplata ni enake barve kot naša srajčka, ko smo jo oblekli ob rojstvu... In robovi ostanejo vidni, včasih celo zevajo luknje.

Včasih se kdo stlači k nam, v našo srajčko. In šele, ko odide, vidimo, kako nam jo je raztegnil. Ker se nam ne prilega več.

In zato sčasoma naše srajčke ne rastejo več z nami, mestoma so nam prevelike, na drugih mestih zaradi šivov in zaplat pretesne... Namesto, da bi se lepo prilegale, ponekod visijo vsenaokrog, drugod pokajo po šivih in zaplatah ter nas tiščijo...

Takrat je čas, da se nekaj spremeni.

Srajčko bi bilo najlažje odložiti in zamenjati za novo. Pa te možnosti nimamo. Ne v tem življenju. Preskakovati časa pa tudi ne moremo. Ne smemo. Ker je preveč srajčk, ki so prišite na našo in bi jih preveč raztrgali, če bi hoteli preskočiti čas...

Zato moramo svojo srajčko kar najbolj očuvati do konca, jo pazljivo pokrpati, čimbolj očistiti madeže, ki se jih očistiti da in se včasih mi prilagoditi njej na mestih, kjer nas najbolj tišči.
Zato, da bomo takrat, ko bo za to čas, lahko svojo srajčko mirno odložili. In bomo nanjo ponosni.

Ker nas je spremljala od luči do luči.

ponedeljek, 06. april 2009

V slovo

Pride čas, ko je slovo neizbežno. Čas se je iztekel in poti nazaj ni več. Srce in telo je utrujeno, duša želi v nebo in ni je sile, ki bi jo zadržala na Zemlji, kjer je bila toliko preizkušana.

Tako se je izteklo danes zjutraj. Moja stara mama se je ulegla in umrla. Tako preprosto.
Učakala je lepa leta, utrujena je bila od življenja in nekako naveličana. Lahko bi rekla, da je bilo pričakovano, pa je bil kljub vsemu velik šok. Kljub vsemu je bilo prehitro. Kljub vsemu bi si želela podaljšati še za kak dan. Kljub vsemu je ostalo še toliko nepovedanega. Še toliko nepokazanega. Še toliko je pred nami vsemi... Pa čeprav sem bila kdaj huda nanjo. In ona name.
Imela je zadosti in je šla. Tiho.

Starejši hčeri sem povedala. Da je umrla. Ker je bila stara in utrujena. Moje zlato sonce, moja punčka je povedala angelčka (Sveti angel) za mamo Slavko, zato, da ji bo prinesel mehek povšter (=blazino), da se bo spočila.

Mlajša ne ve nič. Ali pač - konec koncev je morda samo razumeti ne znam.



Mama, počivaj mirno. Ostala boš v spominih. In v srcu.
Nekoč se pa tako spet srečamo. Nekje na drugi strani.

petek, 03. april 2009

Nalepkice, nalepkice...

Saj veste, tiste, ki jih trčeni zbiramo same enake...

Sama sem še malo bolj trčena - zbiram tudi take, ki ne veljajo več. Ja, same enake. Pa tudi različne.

Mi ni pomoči, vem...

Ko pa moja pupi tako uživa, ko ustvarja z "naleplenkami" :)



O izdelkih ne bi - se še po končanju nekaj časa spreminjajo... dokler je na njih še kakšna nalepka...

sreda, 01. april 2009

Podpis

Zakaj v zadnjem času nisem nič kaj pridna z objavljanjem ustvarjenega?

Iz enostavnega razloga. Večim puncam se je že zgodila kraja. Fotografij. Njihovih izdelkov. Ki so se potem rahlo obdelane pojavile v zasebnih albumih srak s pavjim perjem (eh, če sem čisto poštena, se je eno tako pero v malo drugačni zgodbi znašlo tudi v mojem albumu - a sem bila resnično vesela, ko me je avtorica izdelka kontaktirala, da sem lahko njene podatke zapisala pod fotografijo) in tudi v kakšni internetni štacuni. Z zasoljenimi cenami. Za tuje perje v bistvu.

In jaz se tega ne grem več. Tveganja.

Saj ne, da sem perla. In daleč od tega, da sem unikatna pri izdelavi - z velikim veseljem povzemam ideje ustvarjalk po vsem svetu, vendar jih izpeljem malo po svoje. Vedno.

Prvič. Ker se mi ne ljubi dosledno kopirati.
Drugič. Ker ne znam kopirati do pike natančno.
Tretjič. Ker se mi zdi trapasto biti ena navadna kopija brez duše - v svojem izdelku VEDNO pustim malo sebe. Tega fotokopirec, ki dela dosledne kopije menda ne zmore.

Pa vendarle kopiram. Ja. Ideje.
Izdelek oz. njegovo fotko poskeniram v glavo. Tam jo malo premeljem, popačim, predrugačim. Ali pa preoblečem in našminkam. Ali pa samo malo zasukam.

Svojo "umetnino" (kdaj pa tudi umetnino) naredim na podlagi te slike iz glave.
Zelo redko na podlagi skice, slike, fotke...
Pa delam tudi s pomočjo predlog in shem, da me ne bo kdo na laž postavljal. Eno čestitko sem naredila celo s prerisanim odtiskom štampiljke (ja, kriva sem, vendar je v rokah nove lastnice in narisane podobice ne morem zamenjat z odtisnjeno, žal - v moj zagovor: podarila sem jo) - a imam to štampiljko sedaj doma v lasti! Ne samo zaradi tega. Je prva, ki me je res kupila. Jasno, da so ji hitro sledile še druge...

Sem prelena. Ali pa pretrmasta. Morda preneumna? Za delat popolne kopije.

Pa tudi preveč običajno dolgočasna, da bi bila original za vsako ceno.

Vendar pa me zanima bistvo in tega moram zakapirati. Zaradi tega znam s teženjem komu tudi zagreniti življenje. Vsaj kak dan. Potem pa grem itak po svoje naprej.

A nazaj k naslovu.

Pojavila se je navada, da se fotografije podpisuje. Se mi zdi zelo pametna.
In ker nimam podpisanih fotk, jih ne objavljam. Čeprav nekaj malega vseeno nastaja. V ozadju. In bo objavljeno - za nazaj, hehe.

Zdaj pa se igram s podpisom.

Sem si zakomplicirala, zato ga še vedno nimam.

Vic je tudi v tem, da ga ne nameravam več spreminjat (no ja), ko bo enkrat narejen. Poleg tega pa mora povedati malo več, kot povedo le besede. In, ker izdelke že nekaj časa "podpisujem" (v glavnini), naj se ujema tudi z že izdelano "papirno" različico. Aja, pa po možnosti naj vsebuje (dodatno) še angleško različico.

Pač. Zakaj bi na lahko, če lahko zakompliciram do skrajnosti.
Taka sem. Pa sem kar zadovoljna s sabo.

Pravzaprav vsak dan malo bolj. V povprečju.