petek, 29. januar 2010

Devetindvajseti. Nočna.

Ustvarjam.

Bi se lahko reklo.

Spekla sem namreč tri biskvite (v petih pladnjih), biskvitno pito s češnjami, marjetica-kruh in mehak kruhek v globokem pladnju...

In zmešala smetano s čokolado. Se že hladi za krasno pariško kremo...

Bi skuhala tudi višnjev žele, pa so se mi edine višnje, ki so mi še ostale, skisale :( Bom morala jutri... pravzaprav zjutraj...

Morda pa takrat še kakšno slikco naredim?

sreda, 27. januar 2010

Sedemindvajseti. 137. In barbika.

137 km na uro se je včeraj zaganjala teta burja, ko smo se vračali domov.

In danes se zaganja še siloviteje.

Na parkirišču oz. dovozu sta dva razbita korca.

V Ameriki bi bila porušena cela naselja.



Med pospravljanjem odkrivam celo goro podedovanih igračk. Nekdo jih je prerastel, dal proč in znašle so se v eni od tistih neskončnih vreč, ki so čakale, da jih končno presortiram.
Kaj dopolnjuje igrače, ki so že doma in ostane. Kaj je tako vrednega (hm, vzgojno?), da prav tako ostane. In kaj gre. Delno v odpis, delno v roke drugih otrok.

Med to goro so tudi barbike. In oblekice. In čeveljčki. In oprema.
In zdaj sem v dilemi.

Barbika kot živa ženska ne bi mogla obstajati. Njena hrbtenica ne bi prenesla. To so baje ugotovili znanstveniki. (Čeprav po znanstvenih teorijah aerodinamike tudi čmrlj ne bi mogel leteti.)
Otrok se z lutko odrasle in seksi (saj naj bi bila taka, a ne?) ženske pravzaprav ne more igrati mamice. In dojenčka. Ki naj bi ga barbika predstavljala.
Ta igrača je kasneje, ko so otroci večji in še bolj dovzetni za reklame in vpliv vrstnikov, zelo draga. Kar se tiče opreme. A po drugi strani lahko otroka prisili, da začne sam kreirati oblekice...

Nimam pojma, kaj naj...

Najprej sem planirala pustiti za vsako eno in del opreme, drugo pa oddati naprej.
Potem sem nameravala zapakirat vse in puncama prihranit kvarni vpliv.

Zdaj pa razmišljam, da moram vendarle zaupat svoji vzgoji in teženju k temu, da punci že od vsega začetka uporabljata svojo glavo. In da bosta znali ločiti zrno od plev.
Kar zaenkrat kaže, da mi uspeva. Čeprav je dosti, dosti prezgodaj praznovati - največ bo pokazala ravno puberteta. Ki je še par let proč.

Kar se pa barbik tiče, me pa prav mika nekje odpret anketo in izvedet za mnenja drugih staršev. Sploh tistih, ki so z barbikami odraščali.
Jaz nisem. Oziroma sem z eno njeno imitacijo. In mi v smislu anoreksije/bulimije/modne zasvojenosti/(dodaj po želji, hehehe) pravzaprav ni škodila. Upam vsaj :)

torek, 26. januar 2010

Šestindvajseti. Sadni dan z užitkom.

Ne morem verjet. Še nikoli, ampak res nikoli nisem uživala v dnevu, ko imam pred sabo sadje.

Ok, saj grešim - za kosilo sem imela redkvice :) Poln krožnik :)
Vem, da ni sezona, a med iskanjem škatel za pospravljanje, so se mi posvetile... In tisti evro za kosilo bom pa menda ja riskirala, kajne?

Niso tako polnega okusa, kot bi morale biti, a izginile so. Z malo soli in ena za drugo so pripomogle k temu, da sem zdaj prav prijetno sita :)

Res ne morem verjet... Sita sem od redkvic!

Je pa res, da me boža tudi dobra in duhovita glasba Elevatorsov :)
(še zmeraj ne znam dodat foto ali videolinka)

Še je cejt

Žulejne j krmpir

In nartabulša:

Skuoci, skuoci



Bi se bilo fino malo poglobiti v zapis in kakšen post tudi po wajdušku napisat :)

ponedeljek, 25. januar 2010

Še vedno petindvajseti. Popustila sem ali prvo striženje.

Ja, popustila sem in s Saro obiskala frizerko... Pri dobrih treh letih in pol...

Ja, konice so bile nujno potrebne osvežitve... na sredini je bilo le dva centimetra za porezat, ob straneh pa kar dobrih deset...

Zdaj pa nimamo več lask do spodnjega dela hrbta... Ampak so pa bolj zdravi!

In začasno imajo rožnat pramenček :)

Zelo začasno, saj ga je današnji bazen kar lepo polizal...

Petindvajseti. Najbrž bo čas...

...za ponoven priklop in kakšno objavo...

V vsem tem času sem čisto izgubila stik in tam, kjer sem še nekako uspela slediti novim in novim idejam odličnih ustvarjalk, sem zdaj prisiljena v nov začetek...

Saj mogoče to niti ni slabo... Sem se namreč kar precej poglobila v svoje zamisli in ugotovila, da znam kaj narediti tudi brez poglabljanja v forume, bloge in ostale mrežne zakladnice.

In prostora je tudi kar nekaj nastalo, ko sem del zalog shranila zunaj stanovanja (na prav ta način ga bo še nekaj nastalo). Nekaj škatel sicer še čaka na odvoz na različne naslove, mene pa čaka lov na nove škatle, da shranim vanje še del šare...

Pa še cunje od pupc...

Pa še igrače, ki smo jih prerastli...

četrtek, 21. januar 2010

Enaindvajseti.

Včeraj sem bila povsem zgrožena, ko sem ugotovila, da so vse hčerine hlače, ki so ji bile pred božičem še prav, prekratke za dva do tri centimetre... Jebela, no, pa saj sem ravno prebirala premajhno...

Sem jo šla merit... Ne, ni zrastla v višino... Ma zakaj ima potem v koraku tri centimetre več?

Ena od razlag je bila, da se ji je kakšna obloga naredila med hrbtenico (spodnjim delom, itak) in stolom... Apetit ima. Predvsem za sladko...

A vseeno. V koraku smo jo merili decembra. In je bilo 45 cm. In včeraj je bilo 48...

Le kaj si naj mislim???



Babiiiiii, šivaaaaat :)

sreda, 20. januar 2010

Dvajseti. O potici.

Pred božičem sem pekla. Potico. Smetanovo. Zame najboljša potica na svetu, čeprav nimam pečene smetane in improviziram z navadno...

Ker je najprej treba spravit spat punci in ker potem ostane še toliko dela, se je zavleklo...
Tako sem pekla ponoči.

Zamesila in šla spat za eno uro, da je vzhajalo.
Razvaljala, namazala, zvila, prešpikala in dala vzhajat v pekač. Šla spet spat za eno uro.
Vzhajano še enkrat prešpikala, premazala z jajcem in dala peč. In šla za eno (slabo) uro spat. Ja, sem prišla v kontrolo pred koncem pečenja. In jo spekla do konca ob pečici.

In je bila lepa in je bila krasna. Dokler je bila v pečici.

Zagotovo je bila zadosti pečena - vedno raje še kakšno minuto pustim, kot pa, da prehitevam.

In sem jo vzela ven. In se je sesedla. Še predno sem jo vzela iz pekača.
S tem, da bi to morala biti sladko dišeča in povsem puhasto mehka potica...



Ko sva s taščo govorili o tem (potico bi s pentljo okrašeno podarila za Božička - pojedli bi jo itak vsi, hihi), me je vprašala, kdaj sem pekla... Rekla sem, da ponoči, ona pa nazaj.. "Po sedmi uri?"
Jasno.. pekla sem jo po eni uri...

No, ob sedmih se je luna spravila v položaj, ki je za peko neugoden...



In tako sem s peko počakala na prvi termin, ko sta se mi poklopila čas in luna... Včeraj je bilo tako, zato sem se zgodaj popoldne lotila mesenja...
In nalašč dala pol manj kvasa.
In nalašč pustila, da mi je testo prevzhajalo. Tako, ene trikrat mi je uhajalo iz posode, pa sem ga kar malo potlačila...
In nalašč sem imela hladen prepih v stanovanju.
In nalašč je potem, ko sem jo namazala, zvila in dala v pekač, nisem dala še enkrat vzhajat v pečico.

Ne sicer nalašč sem jo prešpikala malo premalo, zato vrhnja plast odstopa, ma to je zgolj lepotna napaka...





Verjamem luni.
Potica je sladko dišeča in povsem puhasto mehka.
Kot zna biti samo smetanova potica...

torek, 19. januar 2010

Devetnajsti. Nov začetek (ja, itak)

Eko, moj današnji zajtrk sta spet dve jabolki. Spet začenjam in verjamem, da bom tokrat speljala. Sem se oborožila z jedilniki, ki so okusnejši od kratke verzije, ki sem jo imela do sedaj. :)

Kakorkoli.
Včeraj sem podspravila novoletno okrasje in jaslice.
Včerajšnjega zobarja (zobarko pravzaprav) sem prav tako preživela, meglo od Kamnika do Nanosa sem prevozila, doma pa sem samo še spat šla... Nisem več vajena tol'ko časa bit' sama v avtu. :)

Zdaj sem si vzela nekaj časa zase, potem pa v lov za izgubljenimi zakladi. Ja, spet grem premetavat škatle in sortirat šaro - za na podstrešje, za oddajo, za kontejner...

Bo luštno. :)
Ker sem kot otrok, ki dobi novo igračo, ko odkrijem kakšno pozabljeno "igračko". :)

ponedeljek, 18. januar 2010

Osemnajsti. Ponedeljek.

Upam, da ne bom konec tedna zapisala:

"...že cel teden je ponedeljek..."

petek, 15. januar 2010

Petnajsti. Petek.

Dogajalo se je. Veliko.
Med drugim mi je padla v vodo dieta. Se zgodi.
Zdaj moram preveriti, na katerih dnevih so pupe (bi moral biti danes sadni?), da se priklopim na isti ritem... vsaj do vode.

Čaka me (uf, stara plošča je to) gora perila. Stari (pospravljalski) dolgovi. Vsepovsod obešeni pajki. In mačke na tleh.
Pa urejanje določenih papirjev... Tudi oddaja obrazca na DURS-u... z malo zamude... Za vzdrževane člane je tudi treba oddat, a ne?

Ampak bo. Pupi sta v vrtcu, sama se ujamem v ritem, pa bo šlo.

Za spodbudo bom pa vseeno morala še malo osvežiti pospravljalsko energijo :)

nedelja, 10. januar 2010

Deseti. Nov dan.

Nov dan se zbuja, jaz pa še spat nisem šla.

Ko je pa tako fino, ko se krama redči in vreče za smeti polnijo... Ena za papir, druga za plastične ovitke in strgane vrečke, tretja za plastenke... In tista za mešane smeti seveda tudi... Škatel za ustvarjalno kramo, ki gre od hiše mi je že zmanjkalo, tistih za kramo, ki še ostaja ravno tako, kupi so pa še ogromni.

Tak zagon imam...

In vse se je začelo s čisto rahlo brco v rit, nadaljevalo s čiščenjem virtualne farmice in se še vedno nadaljuje s čisto zaresnim čiščenjem.

Tudi s čiščenjem tiste krame v glavi :) In v bližnji okolici.

In se bo še nadaljevalo. Je fino, res fino :)

sreda, 06. januar 2010

Šesti. Med preko pelina.

Med je sladek. In po mnenju nekaterih prekrije grenkobo.

Biološko dejstvo je, da sladko okušamo na konici jezika, grenko pa na korenu. In grenko ostane še dolgo po tem, ko se sladko že zakisa...




Ampak je zanimivo, kako zelo se stvari spremenijo, ko začneš ukrepat... Točno zadosti, da zmedejo :S

torek, 05. januar 2010

Peti. Začetek konca?

Ne vem... enostavno ne vem več, kaj naj...

Ene glave so enostavno tako trde, da res ne verjamem več, če je smiselno se pregovarjati z njimi in poskušati narediti življenje lepo...

Za vse dobro si lastijo zasluge, za vse slabo so krivi drugi...

Eni zdaj že nazdravljajo - najbrž jim je res uspelo pokvariti nekaj, kar se je začelo kot pravljica. In jim je šlo v nos.

Naj jim tekne... Upam le, da se zavedajo, da se vse vrne... Tudi slabo...
Vesolje ne pozabi...

Očitno mi kaže v prihodnost ena ozka pot... Zadosti široka bo, zame in za tiste, ki so res moji!

Tisti, ki igrajo ali le govorijo tako, pa naj kar ostanejo tam, kamor sodijo - na odru.

ponedeljek, 04. januar 2010

Četrti. Ali pa prvi.

Danes je prvi dan izpolnjevanja moje odločitve, da malo oklestim termične obloge, ki ne služijo več dobro svojemu namenu.

Po zajtrku z dvema jabolkoma imam dve uri pred kosilom pošten koncert in pajčevino v želodcu. Ma ne bo škodilo malo prečiščenja, zato naj tale koncert kar traja.

Preglasne muzikante bom pač z vodo polila.

Grem po prvi kozarec, hehe.



Aja, v Ajdovščini sneži. In to navpično!

Drugi.

MIGRENA! Za dobro jutro...

Hvaležna samo, da je preskočila prvi dan... In upam, da ne bo prepogosta... Preveč ovira...



Prvi obisk kina za taveliko pupo. Uživala je!

Jelenček Niko je ena čisto simpatična risanka in pravi izbor za začetek :)

Razen za otroke, ki so prehudo nabasani z negativno podobo volkov v Rdeči kapici in v Volku in sedem kozličkov...

Volkovi NISO zlobni!

Prvi.

Prespane urice in čakanje na zajtrk. Brez mačka. Brez bolečega želodca zaradi prenažiranja. Le z malo minusa pri spanju...

Dan je bil zadosti lep, da je bil preživet zunaj, na zraku...

Minil je mirno, brez pretresov... Brez glavobola...

In rodil se je še en bratranček mojih pupc :) Prvi fant po treh puncah v letu v tej porodnišnici in pravi korenjak :)



Da bi le bilo tako celo leto! Mirno in brez pretresov. Vsaj negativnih.

2010.

2010.

Začelo se je z ognjemeti povsod naokrog. Tistimi baterijskimi in onimi pravimi.

Prvič v življenju nisem videla lepote razpočenih raket.

Razmišljala sem, koliko kruha bi bilo na mizah in koliko otrok v toplih oblačilih, za ves ta barvno razpočeni denar.

In meglo, smog, ki je ostal za njim...



Srečno! In z zdravo pametjo začinjeno vam želim!