sobota, 30. maj 2009

Vabim vas na...

Č E Š N J E



Zorijo pri svaku, naberete si jih lahko sami kar s tal, nizka drevesa pa so v užitek mulariji (po letih in po srcu), ki pleza po njih, medtem ko jih zoblje, lahko pa kupite tudi ohlajene v hladilnici - ko pridejo spet nazaj na sonce so prav orošene, sveže pa, da kar srce zapoje. Lahko si jih privoščite tudi s kakšnim kozarčkom svakovega dobrega vinca - direktno iz hrama - v roki.



Vas zanima? Vabljeni!

Več informacij lahko najdete na kar nekaj straneh, sicer pa pokličite
Mirkota
- prijazno vas bo sprejel!




Svežih slikc nimam - morda pa kakšno posnamem danes :)

ponedeljek, 25. maj 2009

Končno!

Imam letošnje voščilnice poslikane in podpisane!

No, ne še čisto vse. Oz. drugače - ena je poslikana kot polizdelek, druga pa ima poslikano le prvo stran. Vsaj v obliki v računalniku dostopnih fotografij (ja, še vedno je kar nekaj robe na fotoaparatu).

A glavnina je narejena in se počasi nalaga :)

In upam, da mi uspe tekom dneva (ja, se je že nov dan začel) tej objavi dodati še eno, živopisano :)

Bravo jaz in bravo vsi, ki so tole mečkanje prenašali :)
(pa kvazi smeške tudi :P)

ponedeljek, 18. maj 2009

Po glavi se tolčem...

Prispel je poletni kompletek WOJ štampiljk...

Krasne so! Prekrasne!



Zdaj butam z glavo ob mizo. Buške rastejo.

Niso namreč prispele zame, pač pa za moževo nečakinjo...

Sama sem se namreč "modro" in povsem "zavestno" odločila, da jih ne bom naročila...



Pravkar sem pridelala novo buško...

petek, 15. maj 2009

Šumenje

Svoje dni sem imela krasno prijateljico.
Vedno me je poslušala, vedno me je čakala, vedno je bila tam, pa če sem prišla do nje, ali ne.

Pravili so mi, da sem samotarka.
Le kako, če pa nikoli nisem bila sama?

Tolikokrat sem se pogovarjala z njo. Poslušala me je, skrivnosti obdržala zase in mi s šumenjem lajšala težke misli, ki so kdaj pa kdaj seveda tudi prišle.

Moja Savinja...



Potem je prišel čas za ljubezen. Ki me je odpeljala proč od nje... V rovte.
In čas študija, ki me je popeljal v Ljubljano.

Zanjo sem imela vse manj in manj časa.

Če sva se po prvi veliki poplavi še ujeli, sem bila po drugi že preveč odtrgana od nje. Ko sem se za krajši čas vrnila, se nisva več našli.
Nisem je več znala slišati. Moj - hvalabogu - nesojeni princ mi jo je vzel. Sem mu dovolila, ker sem verjela, da bo za zmeraj moja druga srčna polovica.
In se zmotila.

Tako je pač življenje.



S poroko na Primorsko (danes je pet let) sem jo dokončno izgubila.

Ko sem nazadnje nekaj časa preživela ob njej, se mi je zdela vsa tuja.
In ne verjamem, da bom še kdaj našla pot do nje. Moje življenje pač teče v drugo smer...



Še vedno pa me njeno šumenje umiri...

četrtek, 14. maj 2009

Čas praznovanj, čas tort, čas vabil in čas čestitk

Že cel teden samo praznujemo.
Najprej sem v ponedeljek pripravila tortico za Saro. Kinder pingvin rezine, vendar za eno plast višje, nato pa izživljanje z okraski.
Bila je lepa in dobra. Tako so rekli. In se strinjam.

Danes sem en košček taiste torte preoblekla v smetano in dodala napis Nika in 9, za devet mesecev naše tamale sončice. Dodali smo še eno svečko, ki jo je z užitkom lovila, upihnila jo je pa Sari. Niki bi jo kar prijela.

Razlog, da danes nisem pekla, je jutrišnja peta obletnica poroke. Menda bo ratala ena mini tortica, kaj menite?

Naslednja bo pa za taščo. Za praznovanje njene jubilejne. Pa ne povem katere - se ne spodobi! Torta? Navdih iščem v tisti, ki jo je Nenika pripravila za tretji rojstni dan Otoka zakladov.

Zdaj pa končujem veliko voščilnico za isto slavljenko. A4.
In iščem navdih.
Spet.

ponedeljek, 11. maj 2009

Pred tremi leti...

Pred tremi leti sem približno ta čas ležala na postelji in čakala, da se dete odloči in končno pokuka na plano.

Danes je to prav mična gospodična, ki jutri nese v vrtec čisto svoj in čisto nov albumček, ki ga bom (v obliki digitalnih zapisov) dala v svoj scrapbook portfolio - dobremu namenu, da bom začela na začetku, je najbrže dokončno odklenkalo.

Sicer sem bila pa pridna.

Naredili sva vabilca na tortico.

Postopek? Velik papir, flomastri in tempera, krompirjeve štampiljke ter en kup ostankov barv - zlata kontura, bleščice v spreju, napihljjive barve.
Potem pa sušenje in po sušenju razrez.
Še napihljive barve za oznako praznovanja in napis v notranjosti in simpatična vabilca so nared!

Zelo lepo mi je uspel tudi albumček, ki ga bo Sari nesla v vrtec, da se bodo ob njem pogovarjali o tem, kako je bila najprej majčkena, zdaj pa je že velika...
Ja, vem, da se z mojstricami scrapbookinga ne morem kosat, a efekt je za hitro izdelavo zadovoljiv. Več kot zadovoljiv.

Končala sem pa tudi prtiček, ki gre prav tako s Saro v vrtec. Sicer je zunanji rob narejen nekako "na silo", ker ni delan po načrtu (originalna velikost prtiča je 50 cm v premeru, jaz sem pa rabila manjšega), a več kot toliko ne znam zimprovizirat zaključka. Kaj pa jaz vem, kako se pikoji kvačkajo - sklekljat bi jih še znala. Menda. Skvačkat pa... tegaše nisem jemala.

Zdaj končujem tortico. Sestavljam jo, da se bo do jutra dobro ohladila, potem jo moram pa še okrasit. Če mi bo uspela z višino, potem bo krasna - okus? Kinder pingui.

Fotke pa pridejo kasneje. Enkrat, ko se bo fotoaparat odločil sodelovati.
Zagotovo po tisti uri, ko me je moja krmežljava in še čisto pomečkana pupa pred tremi leti prvič pogledala.
In me v miljoninki trenutka ovila okrog prsta.

petek, 08. maj 2009

O izdelkih in neobjavljanju njihovih fotk

Danes sem prave volje. Med pakiranjem/razpakiranjem, v glavnem, med malo selitvijo k mojim staršem alias dedku in babici, se je neznano kam izgubil polnilec baterij. Vse, ampak res vse sem premetala, tako tam kot (po povratku) doma, pa ga ne najdem. Nikjer.

Ker je doma še en, v katerega sicer gredo štiri baterije, gospod pa polni le zunanji dve, je temu primerno stanje fotoaparata. Kronično na rdečem utripu. Še živ, ma ravno toliko, da mi pokaže jezik. Ali pa se skloni in mi s spuščenimi hlačami pokaže ta zadnjo. Potem pa ugasne.

Tako mi danes ni uspelo narediti fotke prvih letošnjih češenj. Jezna. Sploh, ker sta bili punci tako luštni ob njih. Še bolj jezna.

Zdaj se moram nehat jezit, da mi prečastita ne zraste še bolj.

V glavnem.

Tu in tam nastane kakšna stvarčica. Ali pa vsaj kak prototip.
Pa ni fotk.

O že posnetih fotkah sploh ne bi - lahko bi vam pokazala moj digitalni podpis v analogni obliki - itak, da nedokončan (kaj pa sploh še dokončam v zadnjem času???) - ampak, hej! V fotiču ni baterij. No ja, so. Prazne. Pa še dva kompleta v torbici. Tudi praznih. Fino ne? Mi ni treba pokazati, prav tako pa tudi ne dokončati in začeti uporabljati...

Bla, bla, bla.

Lenoritis me je prijel, kar se tega tiča tiče. Ali pa - malo bolj egu prijazno - kronična pomladanska utrujenost, ki me drži približno od marca do marca.
Ergo, to je moj izgovor.

Ampak klofat po že tako utrujeni tipkovnici moram pa vseeno.

Vsake toliko paše tudi prazno slamo mlatit.
Dokler se ta nahaja izven moje glave.

In če se vrnem k naslovu.

Ob iskanju fotografij za hčerin albumček, ki ga bo nesla v vrtec on praznovanju svojega rojstnega dne, da bodo tudi drugi vrtičkarji videli, kako je bila mičkena in kako je že velika (prevelika in preveč odrasla, če se mene vpraša), sem naletela na kup fotk, ki jih še nisem objavila.

In jih tudi še ne bom.

Ker manjka podpis.

Ki še ni končan.

Ker sem bolna - imam očitno en hudo mutiran sev virusa pomladanske utrujenosti, ki kar ne popusti in ne popusti.

Zdaj ga grem spet prepričevat, da naj gre na počitnice.

Morda mi uspe in kufre spakira še danes.

Morda potem objavim tudi kakšno (podpisano) fotko.

Upanje pač ostaja in hrani reveže.

Tudi mene.



Le od česa neki sem tako okrogla???

Dva metra zemlje

Ali: za kaj vse se lahko kregamo.

Le komu ta zgodba ni znana?
Menda se začne z najdaljšim potovanjem, ko le en zmagovalec prispe do cilja in pobere vse zasluge in pobaše celotno nagrado. Morda se ne kregajo, se pa prerivajo, kajti le prvi preživi. (Če.) Zmagovalni spermij v svoji skupini.

Potem se začne prerivanje za toplo naročje. Običajno malo dete premaga velikega možakarja. Ljubosumje? Vprašanje je le, s katere strani.

Če ni sorojencev, je naslednja večja stopnja vidna v peskovniku, morda v vrtcu.
"To je moj/a/e lopatka/kanglica/avtomobilček/punčka/medvedek/knjigica/kocka/(nadaljuj po želji)."

Kreganje v šoli? Z učitelji za ocene, s starši za izhode oz pravice brez obveznosti, z vrstniki za punce/fante. Zelo grob oris.

O lobiranju in metanju polen pod noge ob iskanju službe oz. v službi ne bi.

Tu so še nedorasli ali kretenoidni vozniki na cesti, počasni natakarji, nesposobni šefi/delavci, totalno neučinkoviti birokrati vseh vrst, nezainteresirani zdravniki, zlagani politiki, s katerimi se sicer že po definiciji ne splača kregat, jih je pa, večinoma sicer anonimno in v njihovi odsotnosti, v veliko olajšanje zmerjat.

Najhuje je vedno, ko se v neposredni bližini nekoga, ki je krasen in lep in vse to, znajde osebek, ki je sicer tudi krasen in lep in vse to (saj smo vsi lepi in krasni in oh in sploh, a ne?), vendar ta osebek začne posegat po nečem, kar sicer še ni v lasti prizadetega, si pa ta to že lasti. Ni važno, po kateri točki katerega člena, važno je, da je to na nek način že njegovo. Njegov način.

"Halooo? Pa kako si drzneš? To je moje, se te ne tiče, pusti pri miru!"

Ja, ja, take so te naše zgledne šentflorjanske skupnosti.



Torej se lahko kregamo še in še in še in še...

Provokacija?
Lahko tako vzamete. Dovolim.

A gre le za moje, čisto osebno razglabljanje s samo seboj.
V kaj verjamete in za kaj se kregate vi, je vaša stvar.
Se me ne tiče.
In me pravzaprav tudi ne zanima.

Tista dva metra nad mano bosta na koncu itak moja!
Recimo...