Danes sem prave volje. Med pakiranjem/razpakiranjem, v glavnem, med malo selitvijo k mojim staršem alias dedku in babici, se je neznano kam izgubil polnilec baterij. Vse, ampak res vse sem premetala, tako tam kot (po povratku) doma, pa ga ne najdem. Nikjer.
Ker je doma še en, v katerega sicer gredo štiri baterije, gospod pa polni le zunanji dve, je temu primerno stanje fotoaparata. Kronično na rdečem utripu. Še živ, ma ravno toliko, da mi pokaže jezik. Ali pa se skloni in mi s spuščenimi hlačami pokaže ta zadnjo. Potem pa ugasne.
Tako mi danes ni uspelo narediti fotke prvih letošnjih češenj. Jezna. Sploh, ker sta bili punci tako luštni ob njih. Še bolj jezna.
Zdaj se moram nehat jezit, da mi prečastita ne zraste še bolj.
V glavnem.
Tu in tam nastane kakšna stvarčica. Ali pa vsaj kak prototip.
Pa ni fotk.
O že posnetih fotkah sploh ne bi - lahko bi vam pokazala moj digitalni podpis v analogni obliki - itak, da nedokončan (kaj pa sploh še dokončam v zadnjem času???) - ampak, hej! V fotiču ni baterij. No ja, so. Prazne. Pa še dva kompleta v torbici. Tudi praznih. Fino ne? Mi ni treba pokazati, prav tako pa tudi ne dokončati in začeti uporabljati...
Bla, bla, bla.
Lenoritis me je prijel, kar se tega tiča tiče. Ali pa - malo bolj egu prijazno - kronična pomladanska utrujenost, ki me drži približno od marca do marca.
Ergo, to je moj izgovor.
Ampak klofat po že tako utrujeni tipkovnici moram pa vseeno.
Vsake toliko paše tudi prazno slamo mlatit.
Dokler se ta nahaja izven moje glave.
In če se vrnem k naslovu.
Ob iskanju fotografij za hčerin albumček, ki ga bo nesla v vrtec on praznovanju svojega rojstnega dne, da bodo tudi drugi vrtičkarji videli, kako je bila mičkena in kako je že velika (prevelika in preveč odrasla, če se mene vpraša), sem naletela na kup fotk, ki jih še nisem objavila.
In jih tudi še ne bom.
Ker manjka podpis.
Ki še ni končan.
Ker sem bolna - imam očitno en hudo mutiran sev virusa pomladanske utrujenosti, ki kar ne popusti in ne popusti.
Zdaj ga grem spet prepričevat, da naj gre na počitnice.
Morda mi uspe in kufre spakira še danes.
Morda potem objavim tudi kakšno (podpisano) fotko.
Upanje pač ostaja in hrani reveže.
Tudi mene.
Le od česa neki sem tako okrogla???
Ni komentarjev:
Objavite komentar