Pred tremi leti sem približno ta čas ležala na postelji in čakala, da se dete odloči in končno pokuka na plano.
Danes je to prav mična gospodična, ki jutri nese v vrtec čisto svoj in čisto nov albumček, ki ga bom (v obliki digitalnih zapisov) dala v svoj scrapbook portfolio - dobremu namenu, da bom začela na začetku, je najbrže dokončno odklenkalo.
Sicer sem bila pa pridna.
Naredili sva vabilca na tortico.
Postopek? Velik papir, flomastri in tempera, krompirjeve štampiljke ter en kup ostankov barv - zlata kontura, bleščice v spreju, napihljjive barve.
Potem pa sušenje in po sušenju razrez.
Še napihljive barve za oznako praznovanja in napis v notranjosti in simpatična vabilca so nared!
Zelo lepo mi je uspel tudi albumček, ki ga bo Sari nesla v vrtec, da se bodo ob njem pogovarjali o tem, kako je bila najprej majčkena, zdaj pa je že velika...
Ja, vem, da se z mojstricami scrapbookinga ne morem kosat, a efekt je za hitro izdelavo zadovoljiv. Več kot zadovoljiv.
Končala sem pa tudi prtiček, ki gre prav tako s Saro v vrtec. Sicer je zunanji rob narejen nekako "na silo", ker ni delan po načrtu (originalna velikost prtiča je 50 cm v premeru, jaz sem pa rabila manjšega), a več kot toliko ne znam zimprovizirat zaključka. Kaj pa jaz vem, kako se pikoji kvačkajo - sklekljat bi jih še znala. Menda. Skvačkat pa... tegaše nisem jemala.
Zdaj končujem tortico. Sestavljam jo, da se bo do jutra dobro ohladila, potem jo moram pa še okrasit. Če mi bo uspela z višino, potem bo krasna - okus? Kinder pingui.
Fotke pa pridejo kasneje. Enkrat, ko se bo fotoaparat odločil sodelovati.
Zagotovo po tisti uri, ko me je moja krmežljava in še čisto pomečkana pupa pred tremi leti prvič pogledala.
In me v miljoninki trenutka ovila okrog prsta.
