Ali: za kaj vse se lahko kregamo.
Le komu ta zgodba ni znana?
Menda se začne z najdaljšim potovanjem, ko le en zmagovalec prispe do cilja in pobere vse zasluge in pobaše celotno nagrado. Morda se ne kregajo, se pa prerivajo, kajti le prvi preživi. (Če.) Zmagovalni spermij v svoji skupini.
Potem se začne prerivanje za toplo naročje. Običajno malo dete premaga velikega možakarja. Ljubosumje? Vprašanje je le, s katere strani.
Če ni sorojencev, je naslednja večja stopnja vidna v peskovniku, morda v vrtcu.
"To je moj/a/e lopatka/kanglica/avtomobilček/punčka/medvedek/knjigica/kocka/(nadaljuj po želji)."
Kreganje v šoli? Z učitelji za ocene, s starši za izhode oz pravice brez obveznosti, z vrstniki za punce/fante. Zelo grob oris.
O lobiranju in metanju polen pod noge ob iskanju službe oz. v službi ne bi.
Tu so še nedorasli ali kretenoidni vozniki na cesti, počasni natakarji, nesposobni šefi/delavci, totalno neučinkoviti birokrati vseh vrst, nezainteresirani zdravniki, zlagani politiki, s katerimi se sicer že po definiciji ne splača kregat, jih je pa, večinoma sicer anonimno in v njihovi odsotnosti, v veliko olajšanje zmerjat.
Najhuje je vedno, ko se v neposredni bližini nekoga, ki je krasen in lep in vse to, znajde osebek, ki je sicer tudi krasen in lep in vse to (saj smo vsi lepi in krasni in oh in sploh, a ne?), vendar ta osebek začne posegat po nečem, kar sicer še ni v lasti prizadetega, si pa ta to že lasti. Ni važno, po kateri točki katerega člena, važno je, da je to na nek način že njegovo. Njegov način.
"Halooo? Pa kako si drzneš? To je moje, se te ne tiče, pusti pri miru!"
Ja, ja, take so te naše zgledne šentflorjanske skupnosti.
Torej se lahko kregamo še in še in še in še...
Provokacija?
Lahko tako vzamete. Dovolim.
A gre le za moje, čisto osebno razglabljanje s samo seboj.
V kaj verjamete in za kaj se kregate vi, je vaša stvar.
Se me ne tiče.
In me pravzaprav tudi ne zanima.
Tista dva metra nad mano bosta na koncu itak moja!
Recimo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar