četrtek, 26. november 2009

Sekunda dvajset

Pogosto sem nervozna. Vleče se mi, predolgo se mi že vleče obdobje, ko se počutim, kot da bi imela (spet) polomljena krila...

V zadnjem času se nekoliko manj zatekam po tolažbo k čokoladi, kar se pozna ne le na zaslončku tehtnice, pač pa zelo močno tudi na oblačilih. Ki jih kos za kosom jemljem iz srednješolske škatle. Kar je pravzaprav dobro. Zelo dobro celo.

A druga stran se kaže ponoči. Ko ne morem zaspat. Ok, ob osmih je razumljivo, ker je najprej treba spravit pupi spat. Tudi ob devetih je še razumljivo, ker marsikdaj še bedita. Tudi ob desetih še gre, saj vedno ostane kakšna malenkost, ki je čez dan počakala na stranskem tiru. In ob dveh nadobudnih vrtičkaricah, ki sta zaradi rizičnosti zaradi tele spake gripe še vedno doma, je seznam čakajočih dolg. Zelo dolg.

Huje je, ko spanca ni ob enajstih, polnoči... Ko se ob enih še vedno premetavam ali pa ob dveh ponoči čepim za računalnikom in se trudim zehat, da bi med najbolj dolgočasno možno igrico ja priklicala spanec... In ko se ob pol treh spravim v posteljo, se še vedno premetavam, zatiskam oči in z grozo čakam na sedmo uro, ko naši ptičici začneta popevati...

In ja, zjutraj so moji vsi podboji. Sem kot policaj iz vica, ki vidi bananin olupek in že vnaprej ve, da bo padel... Podboja niti ne vidim, ker imam zlepljene oči, pa že vnaprej vem, da bo rama zaradi bližnjega srečanja trde vrste ta in nekaj naslednjih dni spet siva...

torek, 17. november 2009

ponedeljek, 16. november 2009

Gripoze

Moji punci bosta vsaj ta teden doma. Sem ju šla v vrtec iskat med dnevom.

Zadnjič, ko sem šla v mojo ljubo Savinjsko z obema zakladoma v avtu, sem prvih nekaj kilometrov hitre ceste prevozila povsem trda.
"Kaj, če mi nasproti pripelje kakšen norec? Kaj, če tale pred mano zapleše malo v levo? Kaj, če se kdo zabije vame od zadaj? Kaj, če...?"
K sreči sem se hitro spravila k pameti, se sprijaznila z dejstvom, da, če mi je namenjeno, da umrem na cesti ali pa da tam ubijem svoja otroka, da se remu ne bom mogla izogniti, se sprostila in bistveno bolj varno (ja, ne moreš biti varen voznik, če si čisto trd na sedežu) in tudi srečno pripeljala do cilja.
Toliko želim dodati k paniki, paničarjenju in ostali solati.

Ob pogledovanju v nebo pogosto vidim mrežo sledi, ki jo puščajo letala... Običajno so linije malo vzporedne pa malo zavite... Ne ravno urejene.
Včasi se pa zgodi, da so linije razporejene v dokaj pravilno mrežo (odvisno od vetra). In običajno taki mreži sledi en zanimiv pojav. V zraku namreč opazim mušice z belim zadkom. In če jih ujameš (letijo bolj počasi kot tiste brez), vidiš nekakšne bele dlačice, ki v dlani skoraj praviloma vsaj delno odpadejo z mušice.
Nimam pojma, za kaj gre. Morda sploh ni pogojeno z letali. Lahko je vpliv Cinkarne oz. pravilneje rušenja stare Cinkarne. Lahko je kaj narobe z mušicami, morda bolezen, parazit... Lahko je konec koncev tudi vpliv letal oz. česa, kar bi potencialno lahko posipali iz njih (me pa prav zanima, kako bi lahko kontrolirali, da neka reč pade na točno omejeno območje).
Pa ni pomembno - pomembno je, da se taki reči ne moreš ubežat - kam se ji boš pa skril, če pa Saharski pesek lahko najdeš tudi na vrhu Alp?

In se pač sprijazniš. Spremeniš, kar lahko, in se sprijazniš s tistim, kar ne moreš...

In še v pojasnilo na prva stavka tega zapisa.
Punci ne ostajata doma zato, ker paničarim. Po posvetu z zdravnico glede obolenja, ki ga je naša tavelika prebolela in glede na trenuten izbruh gripe (nove in stare) ter ostalih viroz, je za imunski sistem večje hčere bolje, da se ne izpostavlja po nepotrebnem. In ker mi tamala, ki je prejšnji teden prebolela vnetje ušesa, lahko ravno tako kaj pritrese domov, se bomo pač šli počitnice. Vsaj za nekaj časa.
Ne bi o tem, da sem prejšnji teden svojo porcijo virusov predelovala sama (res bi rada verjela, da dokončno!!!) in da bi mi zelooo ustrezalo tistih osem ur počitka...

Zdaj pa tudi že govorimo :)

Malčica si je privližno 15. rojstni dan, če štejem po mesecih, izbrala za govorjenje :)

Ok, hodi zdaj iz čistega veselja in je prav simpatična, ko raca naokrog :)

Prva beseda je vendarle bila mama in ne amam, čeprav me ne bi presenetilo, če bi bil vrstni red zamenjan :)

Se je pa danes zgodil tudi ata :)

In že dva dni uživa, ko se postavi pred "žrtev" in jo straši z bu :)