Sekunda dvajset

Pogosto sem nervozna. Vleče se mi, predolgo se mi že vleče obdobje, ko se počutim, kot da bi imela (spet) polomljena krila...

V zadnjem času se nekoliko manj zatekam po tolažbo k čokoladi, kar se pozna ne le na zaslončku tehtnice, pač pa zelo močno tudi na oblačilih. Ki jih kos za kosom jemljem iz srednješolske škatle. Kar je pravzaprav dobro. Zelo dobro celo.

A druga stran se kaže ponoči. Ko ne morem zaspat. Ok, ob osmih je razumljivo, ker je najprej treba spravit pupi spat. Tudi ob devetih je še razumljivo, ker marsikdaj še bedita. Tudi ob desetih še gre, saj vedno ostane kakšna malenkost, ki je čez dan počakala na stranskem tiru. In ob dveh nadobudnih vrtičkaricah, ki sta zaradi rizičnosti zaradi tele spake gripe še vedno doma, je seznam čakajočih dolg. Zelo dolg.

Huje je, ko spanca ni ob enajstih, polnoči... Ko se ob enih še vedno premetavam ali pa ob dveh ponoči čepim za računalnikom in se trudim zehat, da bi med najbolj dolgočasno možno igrico ja priklicala spanec... In ko se ob pol treh spravim v posteljo, se še vedno premetavam, zatiskam oči in z grozo čakam na sedmo uro, ko naši ptičici začneta popevati...

In ja, zjutraj so moji vsi podboji. Sem kot policaj iz vica, ki vidi bananin olupek in že vnaprej ve, da bo padel... Podboja niti ne vidim, ker imam zlepljene oči, pa že vnaprej vem, da bo rama zaradi bližnjega srečanja trde vrste ta in nekaj naslednjih dni spet siva...