petek, 24. december 2010

Zadnje minutke

Ni še prepozno,
da vam zaželim
srečo, veselje,
v srcih pa mir!

Radosti, ljubezni obilo,
pa da zdravje bi dobro služilo,
naj bo moje praznično
in novoletno voščilo!

sreda, 15. december 2010

Ustvarjanje v vrtcu

Tamali so imeli srečanje s starši. Ta objava bi torej morala biti narejena včeraj :)

Pa sva šli.

In sva lepili. Servetke s čudovitimi motivi.

In umivali roke.

Pa še malo lepili. Snežinke. In potresali bleščice.

Pa si spet malo umivali roke.

Barvali.

In umivali roke.
(naj niti ne začnem o tem, da se hlače še namakajo)

Potem pa spet malo lepili.

In umivali roke.

Mami je bila pridna in se ni vmešavala, čestitke, ki so nastale, so pa tako simpatične, da bom najbrž letos to delo prepustila pupama :)

torek, 14. december 2010

Kodirani pozdravi

Ne, ne, n'č bat, vse je v redu :)

Tipkam na tečaju, medtem, ko čakam, da cela skupina dokonča korak, pri katerem smo se ustavili.

Kar hočem z naslovom reči je, da UŽIVAM!

Ne vem, malo sem čudna mogoče, a tale abeceda spletnih strani me navdušuje.
Še niti končala nisem s html in css, pa se že spogledujem s php :)

Ne delam si utvar, da zdaj pa že vse znam - še vedno sem daleč za "garažnimi mojstri", a vidim luč, vidim pot, po kateri lahko pridem na cilj.

In to ob delu, v katerem uživam :)

nedelja, 12. december 2010

Ko te potegne...

V iskanju možnosti, da bi z uživanjem v delu in s poštenim delom prišla do sredstev za ljubi kruhek in še kaj, sem se vrgla v rahlo programerske smeri.

Rahlo pravim, ker vem, da je en kup osnovnošolcev, ki imajo v malem prstu to, kar se jaz z navdušenjem učim. Rahlo pravim tudi zato, ker imam hkrati z abecednikom kode pred sabo tudi programčke, ki omogočajo enak rezultat s klikanjem po miški. Rahlo pravim, ker je do programiranja bistveno daljša pot kot je pot preko NPK.

Ampak ne dajem v nič vsega tega novega znanja in navdušenja. Daleč od tega.
Ker sem tip človeka, ki mora vedet, kao nekaj deluje, zato, da lahko potem to uporabi čisto drugje. Ker se zavedam, da sem zadosti kreativna, da me instant-klik-izdelki ne potegnejo.

In ker verjamem, da se nekje na tem svetu, pod tem soncem skriva tudi tista, tako iskana in zaželjena službica zame, ki mi bo odpihnila skrbi glede preživetja.

In zdaj že nekaj dni zaporedoma samo berem in berem. In obenih, dveh ponoči se enostavno prisilim it spat, saj moram zjutraj naraščaj spravit v vrtec... Potem pa spet berem in berem...

Nimam pojma, kdo bo letos poskrbel za čestitke. Pa za okrasitev. Pa še za kaj.
Nekaterim ni dosti mar za to, drugi pričakujejo, da bom spet vse postorila sama.
Pa mislim, da ne bom.
Oz. bom, vendar z zelo omejenim seznamom opravil.

Konec koncev - zakaj bi počela nekaj, kar ni nič vredno, a ne? Bom raje naredila tisto in za tiste, ki znajo vložen trud in energijo ceniti!
Čas pa porabila za branje in učenje.

V novem letu vas pa zagotovo povabim na čisto mojo spletno stran :) Saj moram vadit, kajne?

sobota, 04. december 2010

Luzerstvo

Razmišljam.

Medtem, ko pomivam posodo, se pred kričanjem naraščaja, ki se je točno v tem momentu odločil, da je primeren čas za malo lasanja, ščipanja in vpitja, umaknem v vijuge svojih misli.

Ne namenoma, a decembrski čas me je spet ujel pri pregledovanju svojega življenja...
Pri inventuri.

Saj, če pogledam v čas pred tednom, dvema, potem se moji cilji že lepo uresničujejo.

A če pogledam deset, petnajst let nazaj... Potem pridem do manj navdihujočih rezultatov.
In potem me enostavno zanese v luzerska razmišljanja...

Pa sem res to?
Sem res luzerka?
Sem res to, kar me skušajo prepričati moje temne misli? Pa še kdo od soljudi?

Res je, še vedno nimam službe, a delam kar naprej... Le, da delam tisto, kar ni plačano... In jasno, zato tudi ne cenjeno.

Imam izobrazbo. Imam znanja. Imam izkušnje. Imam delovne veščine, s katerimi se lahko lotim marsičesa. Ko delam, delam s srcem in v svoje delo vložim vse, tudi sebe. Imam voljo. Imam željo.

In potem...

Potem, ko je treba svoje delo ovrednotiti...

Takrat pa postanem prava luzerka.

Sadove mojega dela, moje vložene energije pustim požeti drugim...

In to me spremlja kot prekletstvo že od malih nog.



Pa se res tako malo cenim?

Morda je to res veljalo v času najbolj cvetoče mladosti, v času najbolj napete kože, v času idealizma in velikih sanj.
Danes to ne velja več... Zagotovo ne.
Vendar pa še vedno ne najdem poti iz tega prekletega začaranega kroga...

In to me mori.

In zato se včasih resnično počutim kot luzerka. Čeprav VEM, da nisem...



In potem se zdramim, hitro pomirim kričački in ju speljem v koristnejše dejavnosti...









V času, ko je nastajal ta zapis (torej po deseti zvečer) se je tamala nadobudnica spravila čistit kopalnico. S prstom. In zobno pasto.

(Ste vedeli, da se zobna pasta zelo hitro in zelo zoprno zasuši?)

Zdaj bo kraljična menda zaspala...

torek, 30. november 2010

Adventni čas

Adventni čas je z lahkoto mrzlični čas pretiranega zapravljanja. Veseli december, poln pijančevanja, se delno umika ostrim kaznim, ki prepogosto zgrešijo namen, a vseeno se čreda ne zmore upreti ugodnim nakupom za reči, ki jih ne rabi, izjemnim priložnostim za izbiro daril za ljudi, ki jih ne mara, prekomernemu zapravljanju za specialitete, ki bodo v nakupljenih količinah povzročale bolečine v želodcu, napihnjenost in glavobole zaradi praznih denarnic...

Lahko pa je adventni čas tudi čas za inventuro.
Ne le inventuro preteklega leta, pač pa tudi za inventuro preteklega življenja.
In niso najpomembnejši cilji, najsibodo izpolnjeni ali ne, v stilu višjih zaslužkov, napredovanj v službi, izgubljenih koledarjev.

Tisto, kar je mnogo pomembneje, so odnosi. Do sočloveka. Do materialnega sveta. Do dobrin. Do okolja. Do živih bitij nasploh. Do sebe.

Žal je to, kar je najpomembnejše zelo podobno tistim slastnim jabolkom iz starih, neškropljenih jablan. Stare sorte, visokodebelni sadovnjaki, polni čebel in ptic. Jasno, tudi os, ki jih ne maram, ampak to je del življenja.
Bobovec, carjevič, krivopecelj, kosmačka, beličnik, voščenka, mošancelj...
Najpomembnejše je podobno prav tistim drobnim, od toče obtolčenim, tu in tam od škrlupa popikanim in od os pogriženim jabolčkom. Neuglednim. Nepravilno oblikovanim.
Tistim, ki gnijejo na drevesih in pod njimi, ker ni nikogar, ki bi jih pobral. Ker raje sega po industrijskih, popolno oblikovanih, velikih, enakomerno obarvanih, a prhlih sadežih brez pravega okusa življenja...

K sreči je vse več ljudi, ki imajo raje te nepopolne sadeže s čudovito sočno in slastno vsebino.
In vse več ljudi je, ki se obračajo tudi nazaj k bistvenemu.
K sebi in k sočloveku.
Ne le po instant poti, kar sicer zna postati moderno, a ostane prazno, ampak zares.
S smehom in s solzami.

sobota, 30. oktober 2010

Drage čarovnice, ste preverile valjavnost vašega vozniškega za kategorijo M(etla)?

Do jutri do polnoči je še čas!
Potem pa lepo praznujte!



(nemogoč papir, no-name mešanica svinčnik barvic, poudarki z zlatim flomastrom in belim Sakura Soufflě pisalom)

petek, 29. oktober 2010

Še vedno punčkasto...

Tista druga pupika od zadnjič..



dobiva nove in nove plasti...



Tako tista prva bjondika kot tale mišje-rjavolaska nastajata s pomočjo škatlice akvarelk z 12 barvami in smotano barvno paleto. Ampak se da. Pupiki sta dokaz. Mislim, da dober.



Jasno, zraven je še bela akrilka, voda... Ma to je to.

Štampiljke so drug layer, blazinice nimajo nič pri samem obrazku. Razen zlata blazinica pri tej drugi pupiki... Prebujajoči se boginji...

Ni še končana, layerji mi postajajo všeč... Tam nekje preko polovice pa je narejena :)



In... Še vedno to ni moja moja pupa, ma komu se mudi? In kam?

sreda, 27. oktober 2010

Art, Heart & Healing

Hja, sem izkoristila zastonjkarski tečaj, ker sem firbčna, kako to sploh gre.

willowing.ning.com

Nisem si predstavljala, kako potekajo te reči, obrazke pa občudujem že dolgo pri mnogih ustvarjalkah... Niso tisto "jaz", a sence, določene linije, prelivi.. to me je vedno zanimalo, kako naredijo, da pridejo tako večplastni... Logično - z večimi plastmi, a ne?

No, in tako sem se pridružila, čeprav še vedno nisem naredila naloge prvega tedna, poteka pa že drugi teden!

willowing.ning.com

Sem še v začetnih fazah, že zdaj vem, da mi vsi tisti layerji niso ravno všeč in bom zavila verjetno vsaj kak kos poti po svoje 8že zdaj to počnem, saj nimam vsega, kar bi rabila), a vseeno se bom sprva skušala čimbolj držati navodil.

Prva pupica je tako dobila prve poteze...



...in nekaj barve...



...zdaj se pa suši in čaka nadaljevanje.



Nastajati pa je začela že tudi njena malenkost bolj "moja" sestrica:




Zaenkrat mi je všeč. In verjetno se bom - kdaj kasneje, ko bom imela kaj več časa - udeležila še kakšnega tečaja. TAKRAT bom zanj z veseljem plačala, saj zdaj vem vsaj približno, kaj lahko pričakujem :)

Zdaj se moram pa še pofočkati na strani, kjer tečaj poteka - ali pa naj raje najprej dokončam? Hm, hm...

Pofočkana... in kar tisto prvo barvanje pokazala...
Zdaj pa sem naredila še nekaj več...

Pobarvani koži sledijo oči... in usta...



In lasje... ki sicer še niso dokončani, a se morajo pred nadaljevanjem posušiti...



Hja, se zna zgoditi, da bom končane lase pozabila poslikat, ker je tole tako luštno packat, da joj...

Še dobro, da se vmes suši, da lahko še kaj naredim :)

Na, pa dajmo dalje. Danes je 28., ponoči se je rodila ena zlata pupika, moja naloga pa je končana :)

Sem vesela, čeprav sem z njo spet pojedla hleb zarečenega kruha :)

Laski. In štampiljkice (ne, tega pa reees ne bom, mwahaha):



Pa malo zamegljeno:



Pa še malo zlatih poudarkov:



Ščep pozitive in voila:




Vtis? Zadovoljna. Dojela sem nekaj fint v barvanju kože, oblikovanju nosa.
Tokrat zelo "šolsko", drugič bo bolj po moje :)

torek, 26. oktober 2010

nedelja, 24. oktober 2010

Jaaaaaaaaaaaaa!

Končno mi je uspelo!

Nastala je čestitka, pa ne ena, kar tri :)

Za novorojenčka, roza, modra in rumena :)

Manjka še kak okrasek, slikice pa po rojstvu tega otročke ;)

Ampak, kar je važno je to, da me je po dooolgem času zgrabilo, da bi naredila čestitko :) Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaa :)

sreda, 20. oktober 2010

FB (1)

Moje telo ni popolno, vendar sem nosila, rodila in dojila otroka, zato sem ponosna! Škoda, da ne izgledamo popolne, vendar vsaka brazgotina, vsaka strija,vsak delček kože predstavlja naše prečudovite otročičke in vse, kar smo storile za njih. Imeti otroka ni lahka naloga, me smo močne, smo pogumne in morale bi biti ponosne same nase! Kopiraj to v status, če si PONOSNA MAMICA!


Takole je zvenelo navodilo... Ker se me velik del besedila tiče, sem z veseljem skopirala :)
A nekaj je manjkalo... Tisto nekaj, kar v zadnjem času vse pogosteje vidim pri sebi. Samozavest. Tista prvinska ženska v meni, ki je kričala, da nisem nikakršna in nikogaršnja lutka.
Zato je bil nujen dodatek ;)


Komu se pa pravzaprav moram zagovarjat? Taka kot sem, sem edinstvena in zato najboljša. Zakaj bi morala biti popolna? Popolnost je dolgočasna. Rada sem JAZ. Včasih zrastem sama sebi čez glavo, pa kaj? Pride in mine! In ne, nisem samo mamica, sem mnogo, mnogo več kot to! Kar pa mi ne brani, da si ne bi dovolila biti ponosna tudi na ta del sebe :)


Napaka je zgolj vrednostna sodba v očeh človeka - pa naj vrže prvi kamen tisti, ki je popoln!


Sončne žarke in lepe pozdrave pošiljam vsem in vam želim čudovit dan!

petek, 15. oktober 2010

Ufa, prah :D

Uh, tle se je pa naprašilo :)

Nekako uspevam prah odstranjevat iz starih polic svojega življenja, pa ni vrag, da mi enega lepega dne ne uspe tudi tule malo prevetrit :)

Bom pač objavljala arhivsak dela, hihihihi

petek, 06. avgust 2010

Nova samozavest

V zadnjem letu ali pa kakšnem mesecu več, ko sem kar konkretno oklestila svoje termične obloge, po več padcih samozavesti tja nekam v peto ali šesto klet, po mnogih (nepotrebnih?) prepirih, po izdajstvih nekaterih tistih, ki naj bi bili pošteni, po dodani kilometrini, sem spet v obdobju, ko rastem.

Samozavest se dviga, jezik se daljša in vse manj ljudi je, ki se jim pustim v strahospoštovanju teptati.

Zdaj nosim krila. Ne vedno, bistveno pogosteje pa.
In v zelo kratkih hlačah (ne, niso vroče hlačke, toliko esteta pa je v meni :D) pokažem bistveno več celulita kot kdajkoli prej.

Toda, hej!

Ljudje smo narejeni tako, da se obračamo proč. Proč od nasilja, ki bi ga lahko vsaj prijavili, če že ne preprečili. Proč od zanemarjanja. Proč od mladičkov, ki jih nismo nameravali vzgajati, a smo jih hoteli imeti. Proč od težav, ki jih imajo naši dragi. Proč od vsega, kar bi zahtevalo našo akcijo.

Torej?

Torej se obrnite tudi proč od mojega špeha - kaj vas pa briga, sama ga nosim!

In dobro se počutim s svojimi plaščki, pa čeprav jih postopoma spuščam proč :) Ker jih ne rabim več. So pa še vedno moji :)

Kako že gre? "...na glavo si povezne vijoličast klobuček in gre ven!"








Hvala vsem mojim angelom - tistim, ki ste na Zemlji in tistim, ki ste povsod!

torek, 08. junij 2010

Osvetljevanje

Od časa do časa se nekaj posveti.

Zasveti.

Kot plamen.

Vedno sledi spoznanje, kako temna je tema, ko iskra ugasne...
Pa čeprav manj temna kot prej.

In upanje
In želja
In hrepenenje

Da se spet čimprej in čimsvetleje zasveti.

sobota, 29. maj 2010

Obsesija?

Ne vem, če ravno obsesija, a vsaj malo sem usekana na štiriperesne deteljice...

Skoraj vedno, kadar le malo bolj intenzivno gledam v deteljo, najdem vsaj kakšno... In vsaj s štirimi peresi...

Zadnjič sem na robu travnika pri mojih strših najprej našla eno...

...slab meter proč pa še eno...

In eno od teh dveh sem prijavila na Nikonov natečaj pod naslovom Jaz sem sreča (za kar nekaj luštnih oglaskov predlagam ogled enega od mojih preteklih prispevkov, v katerem so tudi povezave).
Če vam je ta preprost naravni čudež, simpatičen simbol sreče in bogastvo zelenih odtenkov v oglasu všeč, vas vabim k sodelovanju - s klikom mi pomagate na poti med prvih sto (ja, še dolga, morda predolga, pot je do tja), morda pa Nikon obdari tudi vas...

Če nadaljujem zgodbo.

Kak dan kasneje sem približno dvajset metrov proč našla še eno...

...in še drugo trideset centimetrov od prve...

Vsekakor je bil moj rekord pred letom ali več najdeno "gnezdo" več-kot-tri-peresnih deteljic :) Tam so bile (vsaj) tri sedemperesne, (vsaj) sedem šestperesnih, (vsaj) devet petperesnih in nimam pojma koliko štiriperesnih deteljic... K sreči imam nekaj prič, ker fotke nimam, deteljic pa tam tudi ni več - tik pred košnjo sem jih pokazala sestrični in nabrala si je precej velik šopek več-kot-tri-peresnih deteljic :) Morda je katero posušeno le shranila? Jo moram ob priliki prav vprašat :)
No, po košnji ni na tistem mestu (do danes) zrastla nobena več :(

Kaj pa peresa oz. listki? Enkrat samkrat sem imela izjemno srečo - našla sem trinajstperesno deteljico.. Še kot otrok... In žal je nisem shranila tako, da bi jo (do danes) uspela najt... Kasneje sem enkrat našla še devetperesno, sedem- in manjperesne pa še kdaj pa kdaj...

Danes pa sem vendarle našla prav poseben biserček :) Okrasna deteljica, zajčja deteljica, kisla deteljica... Več imen za luštno rastlinico, ki je doslej še nisem videla v več kot triperesni obliki... Tokrat pa se mi je posmejala prava štiriperesna lepotička :) V koritu ob terasi ene izmed piranskih restavracij ob obali...



Štiriperesnih deteljic ne trgam. Če jo že hočem imeti, me boste videli kleče na tleh "gristi travo". Jp, če že, potem jo odtrgam z zobmi, odgriznem pravzaprav!

A v zadnjem času sem se odločila, da si jih bom raje pofotografirala.
In ne, nimam vedno fotoaparata pri roki - le zapomnim si mesto najdbe in ga s fotoaparatom znova poiščem...

petek, 28. maj 2010

Jaz sem... Nikonov natečaj

Barbi - gumbek iz Moje doline je na Nikonov natečaj Jaz sem... prijavila čudovite marjetke. Čeprav je še nekaj zlatih punc sodelovalo, so te marjetke vendarle moj favorti, zato bom vesela, če kdorkoli izmed vas, ki prebirate vrstice v moji kujalnici, odda glas za Jaz sem ljubezen!

Ljubitelji mačk lahko kliknete za dva lepotca - Miži je čudovit maček s karakterjem, Kuki pa elegantno popoln ;)

Ker pa jaz ne bi bila jaz, če se ne bi tudi sama poskusila, sem poiskala srečno deteljico - če vam je všeč, oddajte svoj glas tudi za Jaz sem sreča.
Trenutno ima 39 glasov... Prav zanima me, do kam lahko seže :)

Pa še en pasji lepotec je gor... Kuža mojih staršev :)

Glasuje se lahko vsak dan enkrat za posamezno sliko, lahko pa glasujete za več oglasov, tako, da brez strahu poklikajte vse, kar vam je všeč! In jutri spet. In dan kasneje spet :)
Ker Nikon obljublja lepe nagrade tudi za glasovalce, se verjetno izplača, kajne? :)

Hvala vam!

četrtek, 27. maj 2010

Bezgovec - končno poročilo

Preko dvesto bezgovih cvetov, pet vrečk limon, štirje paketi sladkorja, velika škatla citronke in voda.
Dva veliiika lonca (eden je bil uporabljen dvakrat), drva v štedilniku, mešanje, mešanje, mešanje in čakanje, da vse skupaj zavre, zajemanje "droži" in ohlajanje - dolgo, dolgo...
Na koncu precejanje in pretakanje v vse mogoče plastenke in kantice.

Rezultat?

Približno 40 litrov izjemno okusnega, osvežilnega bezgovega sirupa, ki ga imamo vsi radi...

Bo dovolj do naslednje sezone?

sreda, 19. maj 2010

430 let Lipice

Ob spremljanju določenih izjav določenih politikov... ob spremljanju proslave po televiziji... si ne morem kaj, da se ne bi vprašala...

Ali bodo čez 430 let praznovali 430-letnico osemnajstih lukenj golfskega igrišča? Bo čez 100 let to sploh kakšen razlog za praznovanje?

Bodo ljudje vendarle prišli k pameti?

sreda, 12. maj 2010

Hvala!

Vesna izpod češnjevega drevesa, najlepša hvala za obesek in čudovito embalažo - kuvertico!

Dobila včeraj, vendar je ura tako hitro postala tako kasna, da sem zaspala še pred pomivanjem posode :)

Hvala ti!

Joko dej

Kako reagira skoraj (no, ja) dveletnica na čestitke in voščila, ki jih ljudje namenjajo slavljenki?

Cel dan zbira vtise in jih v sebi predeluje, zvečer pa, ko je treba spat, izrazi zahtevo "dej joko", ki jo pospremi tudi z gesto - malodane zagrabi mojo roko - nato pa reče:

"Bojse zate!"

(in seveda po desetih minutah in neštetih zahvalah še ne misli odnehat, hihi)

torek, 11. maj 2010

Štiriindvajset

Številka v naslovu se je v mojih zapisih že pojavljala. Ne nujno na blogu, saj nisem najbolj aktivna zapisovalka dogajanj v nekem življenju, pa to nima sploh nobene povezave s tematiko.
Enostavno mi je lažje zapisati besedo ali dve ali pa morda kratko misel, nepovezano s čimerkoli prej...

Da namesto klasičnih pogostitev v vrtcih in šolah (saj veste, kup sladkarij, kak sok, kake plastične drobnarije ali baloni, ki tako ali tako nanesejo, za njimi pa ostanejo s sladkorjem napadeni zobki in kup smeti) otrok prinese darilce za skupino, ki ima trajnejšo vrednost (in traja vsaj tja do konca šolskega leta), se mi je zdela čudovita ideja in temu primerno sem se lotila dela. Ja, trajalo je - pri meni vse traja. A končano je bilo pravočasno, zato lahko potešim radovednost.



Štiriindvajset je število pogrinjkov, zašitih iz enobarvnega bombaža, prešitih s pisanimi sukanci in lepo obrobljenih.

Lično zviti, povezani z vrvicami in sestavljeni v tortico so bili darilce, ki ga je princeska ponosno razkazovala predno ga je spustila iz rok.

Glede na majhnost mizic so sicer nekoliko široki, a mislim, da dodatno robljenje oz. ožanje ne bo potrebno - če pa že, se bo tako ali tako pokazalo ob rabi :)

ponedeljek, 10. maj 2010

Enotedenski šiviljski izziv

Ja, tudi to se grejo... In blog je fantastičen, ideje krasne, izziv vabljiv...

Poskusim?

Želja je še vedno za pižamico, krilce in oblekico. Vse v dveh velikostih...

Poskusim?

Eno uro na dan? Za krojenje in/ali šivanje?

Bi šlo?

In z malenkostno pomočjo dela iz prejšnjega tedna - šivanja 24 pogrinjkov kot darilo Metuljčkom M. za princeskin rojstni dan bi lahko pokrila tudi današnji dan :)

Ampak se vseeno ne bom prijavila.
Ne verjamem, da bi mi ob moji kampanjskosti uspelo šivati (ali krojiti) vsak dan...
Pa še... Izziv je jasno namenjen oblačilom....

Škoda... :)

Sestavljanje

Po lovljenju trenutkov, ki so grozili, da bodo dan stisnili le v nekaj mikro minut, pa so se na koncu vendarle porazdelili v prežvečljivo celoto dneva, in po noči, ki je nekje na drugi strani pustila polno korito nepomite posode, se je dež zlil v kislo jutro, ki se kljub konkretni dozi kave in preveč kaloričnem zajtrku še vedno ne more sestaviti v en, vsaj navidezno spodoben dan.

Morda tudi zato, ker sta se beli tape in žica, ki naj bi postala kronica, skrila nekje v eno nevidno škatlo zadaj za goro šare, škarjice hrustalke so pobegnile proč od tekstilčkov, ki naj bi nekoč postali del krilca ali oblekice ali majčke ali pa morda njihovih guliverskih sorodnikov, volja za spopad z včerajšnjimi grehi pa zagotovo nekje prav nesramno drnjoha v posmeh od zehanja razbolelim čeljustnim sklepom...

Ja, lep je dan!

sreda, 05. maj 2010

Za lepši dan!



(za podlago služi bombažek, ki je trenutno v obdelavi...)

torek, 04. maj 2010

Pred tridesetimi leti

En tak žalosten dan je bil trideset let nazaj... Tuleče sirene, mrakobni glasovi napovedovalcev po televiziji...

Umrl je tovariš Tito.
Trideset let nazaj.

Končala se je neka doba. Država je jokala. Ljudje smo jokali. Tudi otroci.

Takrat nam še ni bilo jasno, a za marsikoga se je od takrat naprej življenje začelo slabšati... Predvsem za delavce, ki so si takrat lahko privoščili deset dni poletnega dopusta. Danes jih je preveč, ki razmišljajo ali bi raje jedli kruh z vodo ali vodo s kruhom... In še več tistih, ki ne vedo, kako bodo šolali otroke...

Saj, marsičesa ni bilo, a ne si zatiskat oči - po banane in kavo se je hodilo čez mejo, gradbeni material se je čakalo, avtomobili in ceste so bili povsem drugačni od današnjih... Ampak tudi lakote ni bilo!

Na drugi strani pa vile, bazeni in luksuzni avtomobili. Včasih statusni simbol redkih (političnih) veljakov, danes v posmeh tisim, ki se niso znašli...

Bila je cenzura, o določenih rečeh se enostavno ni govorilo. Pa je danes kaj drugače? Le malo bolj prikrito in prefinjeno zavito je! Ste res sigurni, da vam ne sledijo na vašem računalniku, mobitelu? RES sigurni?

ponedeljek, 03. maj 2010

Plavajoči mačji dom

Na Nizozemskem imajo muce plavajočo hiško!

Res!

Zapis o tem je objavila Vesna pod češnjevim drevesom.


Izjemni pa se mi zdijo obeski za ključe s podobami zavetiških muck! Kar poglejte si pri njej... in objemite drevo!


Tako da, da se! Če je le volja!

Tri maj

S ponedeljkom in deževnim jutrom začet nov teden... Ne obeta dosti...

A baterije, napoljnjene z intenzivnim odklopom in polnjenjem baterij na soncu... O ja, to pa obeta!

Nekaj banalnosti za postoriti, potem pa akcija in novim delovnim zmagam naproti :)

Energije bi moralo biti vsaj za en teden dovolj, idej je zadosti do poletja (žel so le v glavi in od tam rade pobegnejo), torej bi morale realizirane ideje začeti vračati energijo že do konca tedna :)

Vabijo papirčki in barve in škarjice. Vabi fimo in odtisi. Vabijo gumbki in čudoviti kosi blaga. Vabijo krasni recepti. Vabijo okvirčki in platenca.



Le kaj hudirja še vedno počnem za škatlo???


P.S. Ne, naslov ni napačno zapisan - Ko bo "na svitlo dan" zapis pod "Ena maj", ki se še malo skriva po najglobjih kotičkih omare, takrat bo jasno vse :)

četrtek, 15. april 2010

Ali zbirate zamaške?

Pravzaprav je vprašanje nerodno zastavljeno. Predvidevam, da vam ta dodatni gib, ko zamašek vržete v poseben "hranilnik" namesto v koš za smeti, ni odveč. Da to naredite z veseljem. In z zavestjo, da s tem drobnim dejanjem pomagate usmerjati svet v dobro smer.

Pravzaprav me bolj zanima, KAM zbirate zamaške?

Pri nas smo začeli s plastično vrečko.

Nadaljevali s plastičnim lončkom-vedrcem od marmelade (malo večji je, pa od dlje lahko vanj zamašek vržem :)).

Zdaj smo na pobarvani kovinski škatlici...

...ki pa nujno rabi dekoracijo!




Kam pa zbirate zamaške vi?

četrtek, 08. april 2010

Marketing

Nikoli nisem znala dobro prodajati. Ne izdelkov, ne storitev.
Pravzaprav mi dosti hudega ni bilo zaradi tega, saj luksuza nimam v krvi.

Zdaj, ko je resna kriza, ko so finance globoko v rdeči barvi, zdaj je pa res zadnji čas za drugačno trženje sebe.

Ne, ne mislim se ukvarjat z najstarejšo obrtjo. Čeprav - na nek način pa vendarle vsi prodajamo sami sebe... Na nek način...

Čaka me le prevetritev in osvežitev opisa svojih znanj in izkušenj.
Nenazadnje, če nekdo brez slabe vesti zapiše, da obvlada AutoCad, pri tem pa ga zna (v Windows okolju) zagnat, odpret dokument v njem, morda še celo taisti dokument shranit in program zapret...

Kaj znam (res znam!) pa jaz? Kaj vse sem že delala (in zadevo vsaj obvladovala, če že ne obvladala)?

Oziroma drugače. Zgolj prevedeno v drug jezik. Katere so moje delovne reference?

Vodenje in organizacija manjše skupine. In sodelovanje v njenem delovanju.
Organizacija časa.
Organizacija delovnih nalog.
Logistika.
Ekonomično razporejanje delovnih virov.
Skrb za delovna sredstva in vire.
Nabava sredstev.


Mah... predno tole nadaljujem (saj se dobro sliši, kajne?), je bolje, da se malce poglobim v kakšne ekonomske knjige... vsaj zato, da se ne bom blamirala pri izrazoslovju - osebo s tako pestrimi delovnimi izkušnjami bodo namreč delodajalci množično iskali, mar ne?



(in potem se svizec zavije v folijo in misli, da je čokolada...)

sreda, 31. marec 2010

Deževno jutro

V mračnem jutru, ko z neba padajo kapljice, se je treba resno odločiti, da je RES treba vstati iz postelje.

Potem pa počasi dobiš zagon...

Počasi...

Sploh, če imaš pred očmi eno od vodil ene fajn punce:



"Sicer ne vem kako, ma vem da se da!"



Doris, hvala ti!

sobota, 27. marec 2010

Otok zakladov - srečanje v Logatcu

Danes je bil dan za polnjenje baterij. Bilo je srečanje otočank (in otočana!), kar pomeni obilo smeha, klepeta, degustiranja, učenja, ustvarjanja, še več klepeta in smeha, v glavnem intenzivno polnjenje baterij!

Bilo je super!

Hvala vam, moje kokice in dpetelin! Res vas imam rada!

četrtek, 25. marec 2010

Mamicam in mamam!

Mamica je kakor zarja

Mamica je kakor zarja,
zjutraj se smehlja,
ko se v postelji še dete
s sanjami igra.

In zato nikdar
nikomur je ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.

Mamica je kakor sonček,
srček njen je zlat
kakor žarek, ki posije
od nebeških vrat.

In zato nikdar
nikomur je ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.

Mamica je kakor luna,
dolge bdi noči,
da počiva njeno dete
mirno brez skrbi.

In zato nikdar
nikomur je ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.

sreda, 24. marec 2010

Jajčkanje v vrtcu

Ja, mislim, da je uspelo :)

Nastala so krasna jajčka, tako malčki kot starši do bili zelo pridni, jaz pa... hja, tako zaposlena sem bila s predavanjem (pa ga ne bi ravno z odlično ocenila), da sem se čisto na koncu spomnila, da bi pa vendarle lahko kakšno fotko naredila...

No, ja...

nedelja, 21. marec 2010

Moja, še vedno moja...

Sprememba podnebja preko vikenda prav dobro dene.

In lep sončen, čeprav vetroven dan me je spet enkrat odnesel do moje drage. Moje velike zaupnice v otroštvu, zanesljive skrivalke sladkih skrivnosti v puberteti in nezamenljive celilke ran, ko sem imela strto srce...

Šla sem s fotoaparatom. Iskala sem njene zapise v času dneva. In ujela nekaj magičnih trenutkov dramatične igre oblakov nad dolino Save onkraj hribov...

Zaradi spet praznih baterij, so fotografije še vedno na kartici. Bodo pač dodane prispevku z zamudo. Spet enkrat.

Še vedno pa velja tista stara misel... Lahko zapelješ Savinjčanko in jo odpelješ iz doline. A ne moreš, ne moreš vzeti Savinj(sk)e iz Savinjčanke!

četrtek, 11. marec 2010

Burjini podpisi

Ne, še vedno ne maram burje.

Res pa je, da smo šle punce danes peš v vrtec. Na merilcu v Žapužah menda kaže 40 km/h in nekaj. Pa smo čisto lepo preživele.

In res je, da sem kasneje šla na lov za burjinimi podpisi. Tu, v soseščini. Po televiziji je namreč kazalo podrte ciprese ob obvoznici... Saj ne rečem, da ni še kje kaj podrtega (konec koncev sem že v torek umikala s ceste podrt prometni znak), a vseeno razen tistih nekaj cipres nisem videla podrtega drevesa v Ajdovščini.. Burja tu kar sproti počisti suho vejevje in utrjuje debla...

A podpisala se je vseeno tudi v naši soseski.

Najrajši - no, največkrat - je svoje sledi pustila v snegu.





Malo je zbrusila in počesala/skuštrala travo...





Počesala je drevesa...











...jih olajšala suhih vejic...



...in kakšne veje...



Pokazala ljudem, kaj niso dobro postavili...



...pritrdili...



...pospravili...



...ali oblikovali...



In pokazala čvrsto lepoto primorskih streh.





Ne, še vedno ne maram burje. In sem zelo vesela, kadar ne piha.

Vendar pa ji vseeno priznavam, da je velika umetnica!











torek, 09. marec 2010

Burja...

Ne, ne pa ne, tole zame ne velja - se mi na daleč vidi, da nisem domorodka...
Pa vseeno...



30 km/h – “popolnoma mirno”. Drevesom se ne ljubi premikati listov.

40 km/h – drugje po Sloveniji ljudje zapirajo okna. V Ajdovščini veter upihne nekaj regratovih lučk.

50 km/h – Drugje po Sloveniji se ljudje držijo za kape, da jim jih ne odnese. V Ajdovščini odprejo vsa okna in vrata, da se malo prezrači....

60 km/h – Ajdovci se odpravijo na sprehod in uživajo v ljubki sapici. Tujce po cesti že zanaša med hojo.

70 km/h – Drugje po Sloveniji spravljajo avte v garaže in zapirajo polkna. Ajdovci dajo ven sušit cunje.

80 km/h - Ajdovci pošljejo otroke malo ven da se “preluftajo”.

90 km/h – Drugje po Sloveniji prevrača smetnjake in razbija šipe. Ajdovci začnejo prižigati cigarete z vžigalico med dlanmi.

100 km/h - Drugje po Sloveniji radii in televizije panično opozarjajo pred vetrom. Ajdovec se pelje na panoramsko vožnjo po cesti proti Podnanosu in se smeje prevrnjenim kamionom.

120 km/h - Drugje po Sloveniji lomi drevesa in uničuje pridelke. Ajdovci se veselijo ker jim ni treba pometati.

150 km/h - Drugje po Sloveniji odkriva strehe in lomi ostrešja, drevesa pa izruje s koreninami vred. Ajdovci počasi zaprejo okna. ...

180 km/h - Drugje po Sloveniji: razglašena je splošna naravna katastrofa, gasilci in civilna zaščita iz vse države hiti na pomoč ljudem s podrtimi hišami. Ajdovcem ni jasno zakaj tako komplicirajo.

200km/h - V Ajdovščini polomi nekaj vej in odnese kak korec s strehe. Drugje po Sloveniji grejo smrtne žrtve v tisoče.

300 km/h - Drugje po Sloveniji: popolno uničenje, mesta so zravnana z zemljo. Ajdovci rečejo: ej, ma dns pej piha!!



Če moram zapret okna (okenci v predsobi, odprti na "škarje"), potem piha "šele" 150 km/h? No ja...

ponedeljek, 08. marec 2010

Saj znam, mami!

Bili smo na bazenu.

Ob opazovanju brezskrbnega čofotanja in vodnih spretnosti najinih princesk, mlajše z dvema, starejše pa z enim rokavčkom, sva z možem modrovala, da bi lahko ta velika poleti v morski vodi splavala...

Ni minila minuta, ko sem se obrnila k prestolonaslednici in ji rekla, da si bo lahko, sicer skoraj prazen rokavček (malo prepiknjen) nataknila na nogo šele, ko bo znala plavati brez rokavčkov. Na svojo nogo sem ga namreč skrila pred njo, saj ga je vlačila naokrog brez vsake potrebe, samo, da ga mlajša ne bi dobila...

Ne bodi lena mi odgovori: "Saj znam, mami!" in že snemava rokavček.

Pričakovala sem, da bo potonila, zato sem jo peljala v globino, kjer je dosegla z nogami do tal, a tam se je le dvakrat obrnila, nato pa čez bazen priplavala k meni...

Čeprav sem ji kasneje nataknila rokavček, ker ima kar utrudljivo tehniko (nekaj med kužkom, žabico in mrtvakom - pa si predstavljajte!), je dečva v času, ko sem tuširala mlajšo, brez rokavčkov preplavala bazen. Kar za dolžino bazena, je rekel mož...



Prav zaprav še zdaj težko dojemam, a moja hči zna plavati! In to dva meseca in tri dni pred svojim četrtim rojstnim dnevom! Bravo punca!

Osmi marec

Dekleta, žene, mame - naj vam posije sonček in zadiši rožica!
Naj bo kavica še posebej slastna in jabolko še posebej sočno!

In naj bo to vsak dan!

sobota, 06. marec 2010

Mačja hiša na TVS1

Bil je kratek prispevek o Mačji hiši, Mačjemu botru in njihovi dejavnosti...

In za kratek čas se je vsaj malo videlo Vixijino delo (nastavi čas na 6:27)...

http://www.macjahisa.si/


Go, Vixi, go girl!

petek, 29. januar 2010

Devetindvajseti. Nočna.

Ustvarjam.

Bi se lahko reklo.

Spekla sem namreč tri biskvite (v petih pladnjih), biskvitno pito s češnjami, marjetica-kruh in mehak kruhek v globokem pladnju...

In zmešala smetano s čokolado. Se že hladi za krasno pariško kremo...

Bi skuhala tudi višnjev žele, pa so se mi edine višnje, ki so mi še ostale, skisale :( Bom morala jutri... pravzaprav zjutraj...

Morda pa takrat še kakšno slikco naredim?

sreda, 27. januar 2010

Sedemindvajseti. 137. In barbika.

137 km na uro se je včeraj zaganjala teta burja, ko smo se vračali domov.

In danes se zaganja še siloviteje.

Na parkirišču oz. dovozu sta dva razbita korca.

V Ameriki bi bila porušena cela naselja.



Med pospravljanjem odkrivam celo goro podedovanih igračk. Nekdo jih je prerastel, dal proč in znašle so se v eni od tistih neskončnih vreč, ki so čakale, da jih končno presortiram.
Kaj dopolnjuje igrače, ki so že doma in ostane. Kaj je tako vrednega (hm, vzgojno?), da prav tako ostane. In kaj gre. Delno v odpis, delno v roke drugih otrok.

Med to goro so tudi barbike. In oblekice. In čeveljčki. In oprema.
In zdaj sem v dilemi.

Barbika kot živa ženska ne bi mogla obstajati. Njena hrbtenica ne bi prenesla. To so baje ugotovili znanstveniki. (Čeprav po znanstvenih teorijah aerodinamike tudi čmrlj ne bi mogel leteti.)
Otrok se z lutko odrasle in seksi (saj naj bi bila taka, a ne?) ženske pravzaprav ne more igrati mamice. In dojenčka. Ki naj bi ga barbika predstavljala.
Ta igrača je kasneje, ko so otroci večji in še bolj dovzetni za reklame in vpliv vrstnikov, zelo draga. Kar se tiče opreme. A po drugi strani lahko otroka prisili, da začne sam kreirati oblekice...

Nimam pojma, kaj naj...

Najprej sem planirala pustiti za vsako eno in del opreme, drugo pa oddati naprej.
Potem sem nameravala zapakirat vse in puncama prihranit kvarni vpliv.

Zdaj pa razmišljam, da moram vendarle zaupat svoji vzgoji in teženju k temu, da punci že od vsega začetka uporabljata svojo glavo. In da bosta znali ločiti zrno od plev.
Kar zaenkrat kaže, da mi uspeva. Čeprav je dosti, dosti prezgodaj praznovati - največ bo pokazala ravno puberteta. Ki je še par let proč.

Kar se pa barbik tiče, me pa prav mika nekje odpret anketo in izvedet za mnenja drugih staršev. Sploh tistih, ki so z barbikami odraščali.
Jaz nisem. Oziroma sem z eno njeno imitacijo. In mi v smislu anoreksije/bulimije/modne zasvojenosti/(dodaj po želji, hehehe) pravzaprav ni škodila. Upam vsaj :)

torek, 26. januar 2010

Šestindvajseti. Sadni dan z užitkom.

Ne morem verjet. Še nikoli, ampak res nikoli nisem uživala v dnevu, ko imam pred sabo sadje.

Ok, saj grešim - za kosilo sem imela redkvice :) Poln krožnik :)
Vem, da ni sezona, a med iskanjem škatel za pospravljanje, so se mi posvetile... In tisti evro za kosilo bom pa menda ja riskirala, kajne?

Niso tako polnega okusa, kot bi morale biti, a izginile so. Z malo soli in ena za drugo so pripomogle k temu, da sem zdaj prav prijetno sita :)

Res ne morem verjet... Sita sem od redkvic!

Je pa res, da me boža tudi dobra in duhovita glasba Elevatorsov :)
(še zmeraj ne znam dodat foto ali videolinka)

Še je cejt

Žulejne j krmpir

In nartabulša:

Skuoci, skuoci



Bi se bilo fino malo poglobiti v zapis in kakšen post tudi po wajdušku napisat :)

ponedeljek, 25. januar 2010

Še vedno petindvajseti. Popustila sem ali prvo striženje.

Ja, popustila sem in s Saro obiskala frizerko... Pri dobrih treh letih in pol...

Ja, konice so bile nujno potrebne osvežitve... na sredini je bilo le dva centimetra za porezat, ob straneh pa kar dobrih deset...

Zdaj pa nimamo več lask do spodnjega dela hrbta... Ampak so pa bolj zdravi!

In začasno imajo rožnat pramenček :)

Zelo začasno, saj ga je današnji bazen kar lepo polizal...

Petindvajseti. Najbrž bo čas...

...za ponoven priklop in kakšno objavo...

V vsem tem času sem čisto izgubila stik in tam, kjer sem še nekako uspela slediti novim in novim idejam odličnih ustvarjalk, sem zdaj prisiljena v nov začetek...

Saj mogoče to niti ni slabo... Sem se namreč kar precej poglobila v svoje zamisli in ugotovila, da znam kaj narediti tudi brez poglabljanja v forume, bloge in ostale mrežne zakladnice.

In prostora je tudi kar nekaj nastalo, ko sem del zalog shranila zunaj stanovanja (na prav ta način ga bo še nekaj nastalo). Nekaj škatel sicer še čaka na odvoz na različne naslove, mene pa čaka lov na nove škatle, da shranim vanje še del šare...

Pa še cunje od pupc...

Pa še igrače, ki smo jih prerastli...

četrtek, 21. januar 2010

Enaindvajseti.

Včeraj sem bila povsem zgrožena, ko sem ugotovila, da so vse hčerine hlače, ki so ji bile pred božičem še prav, prekratke za dva do tri centimetre... Jebela, no, pa saj sem ravno prebirala premajhno...

Sem jo šla merit... Ne, ni zrastla v višino... Ma zakaj ima potem v koraku tri centimetre več?

Ena od razlag je bila, da se ji je kakšna obloga naredila med hrbtenico (spodnjim delom, itak) in stolom... Apetit ima. Predvsem za sladko...

A vseeno. V koraku smo jo merili decembra. In je bilo 45 cm. In včeraj je bilo 48...

Le kaj si naj mislim???



Babiiiiii, šivaaaaat :)

sreda, 20. januar 2010

Dvajseti. O potici.

Pred božičem sem pekla. Potico. Smetanovo. Zame najboljša potica na svetu, čeprav nimam pečene smetane in improviziram z navadno...

Ker je najprej treba spravit spat punci in ker potem ostane še toliko dela, se je zavleklo...
Tako sem pekla ponoči.

Zamesila in šla spat za eno uro, da je vzhajalo.
Razvaljala, namazala, zvila, prešpikala in dala vzhajat v pekač. Šla spet spat za eno uro.
Vzhajano še enkrat prešpikala, premazala z jajcem in dala peč. In šla za eno (slabo) uro spat. Ja, sem prišla v kontrolo pred koncem pečenja. In jo spekla do konca ob pečici.

In je bila lepa in je bila krasna. Dokler je bila v pečici.

Zagotovo je bila zadosti pečena - vedno raje še kakšno minuto pustim, kot pa, da prehitevam.

In sem jo vzela ven. In se je sesedla. Še predno sem jo vzela iz pekača.
S tem, da bi to morala biti sladko dišeča in povsem puhasto mehka potica...



Ko sva s taščo govorili o tem (potico bi s pentljo okrašeno podarila za Božička - pojedli bi jo itak vsi, hihi), me je vprašala, kdaj sem pekla... Rekla sem, da ponoči, ona pa nazaj.. "Po sedmi uri?"
Jasno.. pekla sem jo po eni uri...

No, ob sedmih se je luna spravila v položaj, ki je za peko neugoden...



In tako sem s peko počakala na prvi termin, ko sta se mi poklopila čas in luna... Včeraj je bilo tako, zato sem se zgodaj popoldne lotila mesenja...
In nalašč dala pol manj kvasa.
In nalašč pustila, da mi je testo prevzhajalo. Tako, ene trikrat mi je uhajalo iz posode, pa sem ga kar malo potlačila...
In nalašč sem imela hladen prepih v stanovanju.
In nalašč je potem, ko sem jo namazala, zvila in dala v pekač, nisem dala še enkrat vzhajat v pečico.

Ne sicer nalašč sem jo prešpikala malo premalo, zato vrhnja plast odstopa, ma to je zgolj lepotna napaka...





Verjamem luni.
Potica je sladko dišeča in povsem puhasto mehka.
Kot zna biti samo smetanova potica...

torek, 19. januar 2010

Devetnajsti. Nov začetek (ja, itak)

Eko, moj današnji zajtrk sta spet dve jabolki. Spet začenjam in verjamem, da bom tokrat speljala. Sem se oborožila z jedilniki, ki so okusnejši od kratke verzije, ki sem jo imela do sedaj. :)

Kakorkoli.
Včeraj sem podspravila novoletno okrasje in jaslice.
Včerajšnjega zobarja (zobarko pravzaprav) sem prav tako preživela, meglo od Kamnika do Nanosa sem prevozila, doma pa sem samo še spat šla... Nisem več vajena tol'ko časa bit' sama v avtu. :)

Zdaj sem si vzela nekaj časa zase, potem pa v lov za izgubljenimi zakladi. Ja, spet grem premetavat škatle in sortirat šaro - za na podstrešje, za oddajo, za kontejner...

Bo luštno. :)
Ker sem kot otrok, ki dobi novo igračo, ko odkrijem kakšno pozabljeno "igračko". :)

ponedeljek, 18. januar 2010

Osemnajsti. Ponedeljek.

Upam, da ne bom konec tedna zapisala:

"...že cel teden je ponedeljek..."

petek, 15. januar 2010

Petnajsti. Petek.

Dogajalo se je. Veliko.
Med drugim mi je padla v vodo dieta. Se zgodi.
Zdaj moram preveriti, na katerih dnevih so pupe (bi moral biti danes sadni?), da se priklopim na isti ritem... vsaj do vode.

Čaka me (uf, stara plošča je to) gora perila. Stari (pospravljalski) dolgovi. Vsepovsod obešeni pajki. In mačke na tleh.
Pa urejanje določenih papirjev... Tudi oddaja obrazca na DURS-u... z malo zamude... Za vzdrževane člane je tudi treba oddat, a ne?

Ampak bo. Pupi sta v vrtcu, sama se ujamem v ritem, pa bo šlo.

Za spodbudo bom pa vseeno morala še malo osvežiti pospravljalsko energijo :)

nedelja, 10. januar 2010

Deseti. Nov dan.

Nov dan se zbuja, jaz pa še spat nisem šla.

Ko je pa tako fino, ko se krama redči in vreče za smeti polnijo... Ena za papir, druga za plastične ovitke in strgane vrečke, tretja za plastenke... In tista za mešane smeti seveda tudi... Škatel za ustvarjalno kramo, ki gre od hiše mi je že zmanjkalo, tistih za kramo, ki še ostaja ravno tako, kupi so pa še ogromni.

Tak zagon imam...

In vse se je začelo s čisto rahlo brco v rit, nadaljevalo s čiščenjem virtualne farmice in se še vedno nadaljuje s čisto zaresnim čiščenjem.

Tudi s čiščenjem tiste krame v glavi :) In v bližnji okolici.

In se bo še nadaljevalo. Je fino, res fino :)

sreda, 06. januar 2010

Šesti. Med preko pelina.

Med je sladek. In po mnenju nekaterih prekrije grenkobo.

Biološko dejstvo je, da sladko okušamo na konici jezika, grenko pa na korenu. In grenko ostane še dolgo po tem, ko se sladko že zakisa...




Ampak je zanimivo, kako zelo se stvari spremenijo, ko začneš ukrepat... Točno zadosti, da zmedejo :S

torek, 05. januar 2010

Peti. Začetek konca?

Ne vem... enostavno ne vem več, kaj naj...

Ene glave so enostavno tako trde, da res ne verjamem več, če je smiselno se pregovarjati z njimi in poskušati narediti življenje lepo...

Za vse dobro si lastijo zasluge, za vse slabo so krivi drugi...

Eni zdaj že nazdravljajo - najbrž jim je res uspelo pokvariti nekaj, kar se je začelo kot pravljica. In jim je šlo v nos.

Naj jim tekne... Upam le, da se zavedajo, da se vse vrne... Tudi slabo...
Vesolje ne pozabi...

Očitno mi kaže v prihodnost ena ozka pot... Zadosti široka bo, zame in za tiste, ki so res moji!

Tisti, ki igrajo ali le govorijo tako, pa naj kar ostanejo tam, kamor sodijo - na odru.

ponedeljek, 04. januar 2010

Četrti. Ali pa prvi.

Danes je prvi dan izpolnjevanja moje odločitve, da malo oklestim termične obloge, ki ne služijo več dobro svojemu namenu.

Po zajtrku z dvema jabolkoma imam dve uri pred kosilom pošten koncert in pajčevino v želodcu. Ma ne bo škodilo malo prečiščenja, zato naj tale koncert kar traja.

Preglasne muzikante bom pač z vodo polila.

Grem po prvi kozarec, hehe.



Aja, v Ajdovščini sneži. In to navpično!

Drugi.

MIGRENA! Za dobro jutro...

Hvaležna samo, da je preskočila prvi dan... In upam, da ne bo prepogosta... Preveč ovira...



Prvi obisk kina za taveliko pupo. Uživala je!

Jelenček Niko je ena čisto simpatična risanka in pravi izbor za začetek :)

Razen za otroke, ki so prehudo nabasani z negativno podobo volkov v Rdeči kapici in v Volku in sedem kozličkov...

Volkovi NISO zlobni!

Prvi.

Prespane urice in čakanje na zajtrk. Brez mačka. Brez bolečega želodca zaradi prenažiranja. Le z malo minusa pri spanju...

Dan je bil zadosti lep, da je bil preživet zunaj, na zraku...

Minil je mirno, brez pretresov... Brez glavobola...

In rodil se je še en bratranček mojih pupc :) Prvi fant po treh puncah v letu v tej porodnišnici in pravi korenjak :)



Da bi le bilo tako celo leto! Mirno in brez pretresov. Vsaj negativnih.

2010.

2010.

Začelo se je z ognjemeti povsod naokrog. Tistimi baterijskimi in onimi pravimi.

Prvič v življenju nisem videla lepote razpočenih raket.

Razmišljala sem, koliko kruha bi bilo na mizah in koliko otrok v toplih oblačilih, za ves ta barvno razpočeni denar.

In meglo, smog, ki je ostal za njim...



Srečno! In z zdravo pametjo začinjeno vam želim!