torek, 23. december 2008

Tiho, tiho čas beži...

December. Čaroben v soju tisočev drobnih lučk. Če romantično naletava sneg, je prav magičen...

A ko pogledaš naokrog... Koliko mrzličnega hitenja, brskanja za darili, ki bodo prevečkrat končala na zadnji polici kot lovilci prahu, iskanja karseda bleščečih papirjev in ovojnih trakov... Bleščice in bleščava...

Kako hitro potegne tako hitenje človeka v svoj vrtinec... nisem izjema...

Pa mi je vendar tokrat uspelo. K ustvarjanju čestitk sem pritegnila starejšo hčerko in moža. In je bilo lepo, čeprav so čestitke preproste, otroške. Naj se vidi, naj se ve, kdo vse pri nas ustvarjati sme! Drugo leto se nam bo zagotovo pridružila tudi mlajša, ki je letos "packanje" prespala - nekako bomo že uspeli skupaj čarati :) Se da :)

Danes smo bili še po zadnjih nakupih... Špecerija, špeza... No ja, vsaj mislili smo tako, a določene reči bo vendarle treba iti še jutri iskat - določene police so bile izropane... Nič posebnega - sladka smetana, malo kruha, ki mi ga ne bo zneslo speči, če hočem imeti miren Božič. Ne ob dojenčici in ob dve in polletni zvedavi bučki... Čez praznike pa ga najbrž bom spekla doma - v miru in v dobri družbi mojih najdražjih.

In zdaj?
Zdaj grem v miru še malo pospravit, zložit kup perila, nato drug kup obesit, nato pa se zakadit med trakove in papirje, med vso bleščavo, ki ji tudi moj dom ne uide... Še ne...

A pred tem si bom prižgala svečko! Topel in včasih malo nemiren plamen kot opomin na čas, ki tiho beži, polzi skozi prste, teče in drsi povsem neslišno tja nekam v spomine...

torek, 9. december 2008

Kolk mam jst rada...

... tole mojo kujalnico :)

En kup tem imam nastavljenih, pa nimam časa, da bi jih uštimala kot se spodobi... Zato čakajo. Na eni polički, kjer se je že malo prahu nabralo.
In nihče nima povešenega nosa zaradi tega :)

Teme pa čakajo in čakajo :) Tiho in potrpežljivo.
Enostavno so tam.

Če doma nečesa ne pospravim do konca, je pa čist druga :S
Pa da ne omenjam tega, da se potem še več nabere. Nepospravljenega.
Itak.

sobota, 6. december 2008

Cukrčki (1)

Ne, ne gre za tiste ustvarjalne sladkorčke - gre za iskrive in slastne besedne igrice.


Kljub prevodom (težim k uporabi domačega jezika) bom kdaj pa kdaj ponekod pustila tudi originalne zapise - igre besed so včasih neprevedljive... ali pa prevodi izgubijo vsaj del žara...



Moja najljubša:



**************************************************************************


Uravnotežena dieta je čokolada v vsaki roki.


**************************************************************************


Še jih imam:



**************************************************************************


Če v nebesih nimajo čokolade, potem že nočem tja!


**************************************************************************


Edina dilema, kadar nič ne delaš je, da nikoli ne veš kdaj si gotov.


**************************************************************************


Ohranite Zemljo! Je edini planet, na katerem je čokolada!


**************************************************************************


O Bog, naj bodo moje besede sladke, mehke in ljubeče nežne... Morda jih bom morala že jutri snesti!


**************************************************************************


Nikoli ne joči za enim. Samo zaderi se "naslednji prosim!!!


**************************************************************************


Kdor se hrani z upanjem, umira lačen.


**************************************************************************


Nikoli se ne prepiraj z idiotom - spravil te bo na svojo raven in te premagal...


**************************************************************************


Maček ima vgrajeno uro. Točno ve, kdaj je čas za malico ...

... in začne težit eno uro prej.


**************************************************************************



Luštni, ne?
Nabrani so z vseh vetrov in avtorji so se kje na poti izgubili - vesela bom, če jih najdem. In hvaležna vam, če mi jih pomagate najt.

Bo pa tale naslovček kasneje dobil tudi nadaljevanja!
Zagotovo!
Cukrčkov je še veliko - in ti tudi pri sladkorni ne škodijo :)

(dobrodošli so tudi v komentarjih)

torek, 25. november 2008

Lepa sem!

Tole je pa moj cukrček! Na tale blog sem prav ponosna! Objavljen je bil 31. julija, ko sem bila visoko noseča, en mesec pred rokom in 14 dni pred dejanskim porodom.

Sledilo je kar nekaj komentarjev - in mnogo se jih je našlo v pisanju!

Hehehe, ne bo mi ratalo, tole enostavno ne bo samo zbirka receptov :) Se vsake toliko prikrade misel, ki mora ven, na plano... In rabi obliko... In se mi zdi prav, da jo podelim še s kom :) Saj to blogi naj bi bili - le jaz sem si v štartu zadala nekaj drugega :) In zdaj kršim svoja pravila :)
Pa bo, kmalu bo spet kakšen receptek prišel - le slikce mi še manjkajo :) Za lušte delat :)
Tole je pa današnja peka - še topla, dišeča in hrustljava:


***************************************

Stojim pred ogledalom. Gola.
Imam sto in nekaj kil. Velik, napet trebuh, kot se za nosečnico v devetem mesecu spodobi. Strije po stegnih, prsih in tiste po trebuhu, ki so mi ostale od prve nosečnosti. (Pre)Velike prsi, ki jih neusmiljeno obdeluje gravitacija in neenakomerno lisasto kožo na njih. En kup materinih znamenj po telesu. Tu in tam kakšna brazgotina.Celulit. Kosmate noge, ker bi se zaradi trebuha v devetem mesecu pač težko brila – in se zato ne brijem. Nekaj viškov poroženele kože na stopalih, ki so posledica bose hoje.Zaradi vseh sprememb v telesu se potim še več, kot sem se prej, zato so tudi lasje hitro štrenasti in prepoteni – halo, čisto vsak sleherni dan si jih pa res ne mislim prati! Sploh v tej vročini! Vsak drugi, celo tretji dan je čisto dovolj – po parih urah je čisto isto, kot da ne bi bili oprani…Obrvi in bikini linija bi nujno potrebovali vsaj malo reda, koža kakšen peeling – pa koga sploh to briga!Šminka, lak za nohte? Japajade! Kaj je že to?
[b]In vendar sem lepa. [/b]
Šokirana ob spoznanju, da se sama sebi zdim tako lepa, ko sem tako zelo polna napak. Debela, nenegovana, niti senca popolnosti, s katerimi nas šopajo v reklamah… Šokirana, ker se v svojih najstniških letih niti en sam trenutek nisem počutila tako, kot zdaj, pa so moški tako žvižgali za mano, da tega nisem niti več zaznavala… Ne, nikoli nisem bila lepotica – bila pa sem (očitno) privlačna za njihove oči. Pa sem se vedno počutila kot grda račka – s 65 kg pri slabih 170 cm višine, z merami (skoraj) 90-60-90 – ja, v pasu kot osa in z (menda) lepim dekoltejem, ki je bil vedno skrit pod (pre)velikimi majicami…
Zalotila sem se pri misli, da bi bilo lepo, ko bi znal nekdo to mojo lepoto ujet za tiste dni, ko bom spet stara, nesamozavestna in preplašena pupika… Da bi me vsaj kakšna fotka spominjala na to, da sem se nekega dne počutila lepo… Da sem bila lepa…Zame višek predrzne samozavesti, ki ga hitro preženem…Prikrade se misel – pa kaj se greš? Kdo pa misliš, da si? Kaj bi si pa drugi mislili o tem?
Briga me, kaj si mislijo drugi – počutim se lepo! [b]Lepa sem![/b]

***************************************


No, danes je že kar nekaj dni od poroda, še nekaj dni več od nastanka tega zapisa. In še vedno stojim za temi besedami. Pa čeprav imam zdaj že pod 90 kg in nosim številko 48 namesto 54 ali celo 56, imam še vedno strije in celulit - zadnjega je sicer malo manj, na strije sem pa pravzaprav celo ponosna! Zelo.

In še vedno sem lepa!

Internetna prijateljstva

V mojih blogarskih začetkih na Netlogu je (19. junij 2008) sledilo razočaranje nad nenehnim bananjem določenih oseb... Hja, nekateri imajo pač dolg jezik in to, da se zaradi tega in pa zaradi kakšne vroče debate - v besedah in v slikah - ljudi bana, me je razžalostilo...



Mojim prjatlom...

...žalostno je, da ne morem imeti več kot nekaj ur določenih oseb med prijatelji... Ne bi prav nič rekla, ko bi šlo za FF, ker pagre za inteligentne ljudi, ki znajo besede uporabljati na več načinov, mi marsikaj enostavno ne gre v glavo.. Ne odhajam, a smisla ne vidim - razen v tem, da sem spet srečala nekaj prijateljev iz davnih časov... Mreža je velika, a ko se vozli razrahljajo, se začne podirati v mnogo smereh... Komu je to interes?

Seveda je sledilo mnogo pojasnjevanj, kaj tovrstna prijateljstva sploh so, maaa marsikdo tudi tega ni razumel - sledilo je nekaj izbrisov prijateljstva, ker pač nisem pristaš fw-jev. Njihova izguba. In potrditev mojega mišljenja. Tudi tega, da se ni vredno sekirat. Spljoh.

Češnje in hrustljavo testo za pomladne užitke

Recept za krasno češnjevo pito - komentarji poskusnih zajčkov so bili zaradi polnih ust nerazločni, še najbolj se je dalo razumeti "mmmmmmm", pita pa je bod zobmi izginjala hitreje kot koščice iz češenj - ki je do mene prišel v pravem času - v času zrelih češenj :)



Za testo sem rabila:
125 g masla iz hladilnika
250 g moke
noževo konico pecilnega
ščepec soli
50 g zmletih lešnikov
70 g sladkorja
1 jajce
1 rumenjak

Če bi delala na roke, bi testo "zbrusila" - med prsti premešaš vse sestavine, tako, da nastanejo nekakšne drobtinice. Ker pa imam kuhinjske prijatelje za pomoč, je to delo namesto mene opravil moj multipraktik oz. kuhinjski robot Ronic.

Pri krhkem testu se maslo ne sme preveč segreti, zato je treba delati hitro in med prsti... Ali pa še hitreje, s pomočjo kuhinjskih prijateljev :)

Kepo testa, v katero so se "drobtinice" sprijele, sem pokrila s folijo in dala počivat. Kam drugam v tej poletni vročini, kot na hladno. Najmanj pol ure, pa rajši več.

Vmes je zadosti dela s češnjami. Za nadev sem jih porabila kilogramček...

Za nadev:
1000 g / 1 kg češenj, ki jih najprej operem in odstranim peclje
100 g sladkorja - če so češnje zelo sladke, ga je bolje dati kakšno žlico manj
1 ščepec zmletih klinčkov oz. nageljnovih žbic - krasen vonj!
naribana lupinica 1 limone



Najprej mukotrpno delo... Razkoščičevanje. Gre na roke, z razpolavljanjem češenj, vendar toplo priporočam zadevico za razkoščičevanje - z njo češnja ostane cela, sicer z veliko luknjo, a še vedno okrogla... lepša je v nadevu - iz polovičk se skuha bolj džemast nadev...

V kozico, kamor stresem češnje, dodam sladkor, omamno dišeče klinčke in limonino lupinico.

Kuham počasi, ker nočem karamele iz sladkorja. Kuham dolgo. Najprej se s češnjevim sokom in toploto sladkor utekočini, potem češnje dodajajo še in še svojega soka. Klinčki in lupinica dišijo po celi kuhinji...
Počasi sem kuhala pol ure. Sokovi so delno izpareli in poleg češenj je ostal gost sirup...

Sledilo je bujenje testa. Dobri dve tretjini sem ga razgrnila po dnu pekača. Premer? Približno toliko, kot višina velikega zvezka. Če bi hotela imeti več testa za mrežico po vrhu, bi moral biti premer malo manjši in količina testa bližje dvem tretjinam kepe...

Testo nekateri valjajo med dvema plastema folije (sicer se lepi na valjar in podlago). Jaz delam po domače - kepice potlačim po dnu in po obodu oblikujem dvignjen rob, višine dober centimete ali dva...

V to testeno skledico, ki naj bi se jo še prepikalo z vilicami, se potem razprostre češnjeva poezija. S preostankom soka vred!



Umetniške dušice si zdaj lahko dajo duška in iz preostalega testa stkejo mrežice za zaključek pite. Lahko se testo enostavno zdrobi in po vrhu posujejo drobtinice, lahko se zvalja in izrečejo "piškotki", lahko se dela klasična mrežica. Po želji. In po navdihu. Meni je tokrat ustrezal srček:



Pita je pripravljena na solarij. V ventilatorski pečici zadošča 160°C, sicer 15, 20 stopinj več. In ne, pečice načeloma ni treba ogreti prav do delovne temperature. Je pa stvar navade - nekateri jo segrejejo vedno. Če jo bo kdo segrel zdaj, naj bo proti koncu pečenja bolj pozoren. V nesegreti pečici se speče v tričetrt ure (ali v 45 minutah, če je komu lažje), v segreti bo pečeno prej...

Pita naj se malo ohladi v modelu. Testo je zelo krhko in se bo sicer prehitro zdrobilo. Po kakšnih 15 minutah sem jo prestavila na krožnik... Žal nimam večjih (pa nimam niti omar, v katere bi te večje krožnike lahko pospravila [lol]...



Na krožniku naj bi se shladila do konca, vendar smo jo pri nas še mlačno prestavili na še manjše krožnike... In od tam na vilice... In od tam na okušalne brbončice...

Zadnji košček se je na ogled postavil takole:



Pa da ne bo pomote - servetka je zgolj in samo zaradi slikanja zraven :) Da se je ne bi kdo slučajno dotikal! [lol]

Princeske in labodi

Krasno pecivo, še posebej odlično naslednji dan, ko se testo na hladnem prepoji... In ta prava vrečka za oblikovanje je tudi zakon...




Za kuhano oz. paljeno testo rabim:
2 dl vode

75 g margarine (raje imam maslo)
100 g gladke moke
ščep soli
tri jajca


Pa običajno maso kar podvojim - še tako kar izhlapijo..
Vodo osolim, zavrem in v njej raztopim maščobo, nato pa naenkrat vsujem moko in se grem "žgance kuhat".. No ja, mešat je treba - kuhalnica bo prava.. Ko se naredi tanka plast po dnu posode in se zadeva sprime v kepo, se testo ohladi.V ohlajeno se vmešajo jajca - vsako posebej, tukaj ni bližnjic...


In potem na peki papir nabrizgam princeske, po želji pa še telesca in vratove za labode... Delam majhne, za en, morda dva ugriza... Da se ne zgodi kakšna nesreča s kremo in da ni treba s priborom jesti...





Na potenje gredo pri 200°C, dokler ne porumenijo... Zlato porumenijo... Na začetku je odpiranje vratc tabu, sicer bodo princeske hudo siromašne kepice nesreče...




Vroče prerežem in ohladim.

Manjka še krema, ki je v bistvu odličen puding in ga včasih skuham kar tako - tisti iz vrečk se lahko desetkrat skrijejo pred njim!

Pripravim si:
6 dcl mleka
6 žlic sladkorja
4 jajca, ki jih ločim in iz beljakov stepem sneg
4-5 žlic ostre moke, kar je odvisno od tega, ali so jajca od belih ali od črnih kur [lol]
1 vanili sladkor - toplo priporočam zavitek burbonske vanilije, ker tale recept pač ne prevideva kuhanja stroka v mleku (lahko bi pa tudi tako naredila)

Zakuham torej kremo. Po vseh pravilih kuhanja pudinga: v hladnem mleku, ki ga vzamem od celotne količine, razmešam moko, sladkor in vanili sladkor, k temu pa dodam še rumenjake. Preostalo mleko medtem zavre, zato ga odstavim in vmešam to mojo jajčno maso brez grudic. Po nekaj minutah mešanja in kuhanja dobim omamen vanilijev puding... Ki ga malo ohladim...

In vmes stepem še sladko smetano - zna biti, da bi bilo četrt litra zadosti, a jaz jo raje pol litra zmešam. Ne sladkam jo - je puding precej sladek... Pa še vse skupaj posujem s sladkorjem v prahu... Pa ne mi kvarit princesk z umetnimi ali rastlinskimi smetanami - okusi naj bodo pristni, pa raje kakšen kos manj v želodcu!

Potem pa se začne poezija sestavljanja :) Na spodnji del pečene princeske in laboda pride krema... Na to lepo nabrizgana smetana... Zdaj so na vrsti pokrovčki... In labodja krilca in vratovi... Vrat se postavi pokonci, "pokrovček" laboda pa se razpolovi in postavi malo razmaknjeno, da nastanejo ponosna krilca...

Sledi polno cedilo sladkorja v prahu, s katerim zasnežim te lepotičke in lepotce...



Kalorije se štejejo šele čez 14 dni - je varneje za psiho! [lol]

In za posledice na tehtnici definitivno ne odgovarjam! [lol]

Moji blogarski začetki...

...segajo na... NetLog. Moja prva objava tam je bila tale:

Hehe, zdaj mi je pa prikapljalo, za kaj lahko tole reč ponucam :D. Ker res mi ni do tega, da bi dnevnik pisala sem gor... Mi ne znese... Zmeraj ni volje, dostikrat ni časa, včasih je pa lenoba enostavno premočna... Ampak eno tako kuharico pa lahko imam tukaj... Ne za vsak dan, le recepti, ki jih preizkusim in so mi všeč, mi bodo tako zmeraj na dosegu... Brez zoprnega iskanja založenih papirčkov in pozabljenih linkov... Edino... tolko se moram disciplinirat, da bom vire zraven pisala... Zdaj, ko imam vse po papirčkih in bom to prepisovala, naj mi avtorji oprostijo, prosim, ker jih ne bom navedla zraven - če se mi boste javili, bom zadevo z veseljem popravila! Zdaj pa... Grem poiskat ta prvi listek... Nekaj sladkega za začetek :).
Hihi, a koga zanima, kaj je sledilo?

V razsulu...

Ko je milijon krajev, kamor človek zahaja... Milijon del, ki jih rad opravlja... Milijon misli, ki hočejo iz glave... Milijon kotičkov, kjer se nahajajo materiali in raznorazni prpomočki...

Takrat ni druge, kot da se vsi rezultati, vse materializirane ideje razpršijo, razgubijo. Včasih, žal, tudi izgubijo.

In zato je vsake toliko treba v roke vzeti metlo in z njo iz vseh vogalčkov, iz vseh špranj in z vseh milijon planetov na kup pospravit svoje iskrice...

Morda je tak, na pol kisel dan ravno pravi za takšno početje...

Koliko je učinka, je pa seveda že zgodba iz ene druge knjige.

petek, 21. november 2008

Striček Čas

Lahko bi rekla, da je to en zelo potepen stric. Vsepovsod je, a nikoli se zadosti časa ne zadrži pri meni. Hja, razen, ko kje kaj čakam - o ja, takrat pa se usede zraven, prav počasi udobno namesti in čisto, čisto počasi nabaše svojo pipo, pogladi doooolgo sivo brado, zamiži in začne puhat tisti sladek dim...

In tako se zgodi, da mine debele tri mesece od zadnjega prebliska in objave mojih besednih premetavanj...

Pa se je vmes marsikaj zgodilo - mnogo dogodkov, še kako vrednih pozornosti in objave... Pa strička takrat ni bilo mimo. Pač.

In potem mine novih 86400 sekund. In še enkrat toliko. In še enkrat. In še. In še...

Le kolikokrat se bo ta krog še obrnil do takrat, ko mi bo uspelo tole zadevo bolj resno zagrabit za roge?

torek, 19. avgust 2008

Ponedeljek je bil en tak poseben dan...

Ker sem bila že tako ali tako budna, saj malčica ni spala (prepozno sem ugotovila, da joka, ker je pokakana, ne pa zato, ker je lačna), mi je že kmalu po začetku dneva pripadal prvi lupček - moževa čestitka.

Ob povratku iz vrtca in službe pa mi je ta velika sončica prinesla rožico, ati pa tortico. Še pesmica in lupčki so mi pripadli zraven. Prav lepo.



Ko toliko cartaš druge, včasih prav pozabiš, kako je biti pocartan... In povem vsem in vsakemu - prekrasno je! Meni, ki sem čokoholik - ne za vsako ceno in vsako znamko! - prav diši po čokoladi...

Zdaj vem, zakaj sem bila zoprna v sredo...

Neeee, ne bom Lune zmerjala, da je ona kriva. Čeprav morda je malo.

Ne bom rekla, da me je razpištolil mož ali šef ali kdorkoli drug - mož je zlat, šefa nimam, drugim se ne pustim.

Ni bilo posebnega razloga.

Enostavno se je začelo!



Najbrž so hormoni pobezljali, ansambel v moji medenici je čačača začel dirigirat pospešeno, trebuh se je spustil, njegova prebivalka pa je rekla: "Dost' 'mam!"
In so usklajeno začeli z akcijo "Poglejmo travo na sosedovi strani ograje!"

Sprva se je to kazalo kot zoprnost. Neizmerna!
Ki se je do večera unesla in sem lahko celo kaj koristi dala od sebe. Kot protiutež jutranjemu valjenju iz boka na bok in teženju vsem, ki bi mi stopili pred oči, vključno sami sebi. Pa sebi sem lahko težila tudi, če si nisem pred oči stopila.



Ponoči so se začela odpirati vrata na drugo stran. Kar se je kazalo s tem, da nisem kaj dosti spala, ampak sem kar naprej in naprej hodila v kontrole na wc.

Škripanje ograje se je stopnjevalo, zgoščevalo vse do pet minut, pa kasneje malo zredčilo - celo nekaj spanca sem uspela ukrast.



Jutro je prineslo rutinirano urejanje hčerke za v vrtec. Ma vse ni bilo rutinsko - predihavanje posameznih popadkov med česanjem in oblačenjem ni ravno rutina! In prav tako ne pot v vrtec s (skoraj) pasjim dihanjem...

Še lupčka in slovo od princeske, pa še enkrat pospešeno dihanje na poti domov.



Doma nova doza valjenja, ujeta med pogledovanje na uro in dihanje.
In nazadnje odločitev - klic možu, da me pride iskat.



Saj bi rekla, da se je pot vlekla. Da se je čakanje vleklo. Da se je vse skupaj vleklo. Pa ne bom.

Sprejela me je zlata babica, ki je kljub temu, da včasih enostavno ne zmorem ubogat navodil, storila vse, da je bil porod hiter in lep! Ekspresno - ob enajstih na porodno mizo, dvajset do enih pa mi je položila hčerko na kožo - se je rodila Nika. Z veliko pomočjo babice, zdravnice in še ene medicinske sestre - treh angelov! Ponosni ati je imel svojo nalogo - prerezati je moral popkovnico - težko njemu, hehehe. Potem pa je čuval malo miško.

Da zadeva ne bi bila kičasta, se posteljica ni prav odluščila, vendar pa sanacija ni bila nič v primerjavi s šivi, ki so mi bili prihranjeni!



Kar naenkrat sem bila v sobi, z nalogo, da počivam. Pupka je prav isto počela med otročki. Popoldne, ko sta prišla ati in velika sestrica z nono, pa so zaspankico pripeljali pokazat. In je ostala z mano. Dokler se ni zbudila - potem so mi jo previli, midve pa sva se učili hranit. Je vztrajno in brihtno dete - je hitro zakapirala in se vztrajno pristavljala.

Dan, predno sva šli domov, naju je prišla obiskat angel-babica. Še nekaj, kar bo ostalo v lepem spominu...



Iskat sta naju prišla "tavelika" sestrica in ati. Prav lepo je bilo, ko smo šli domov vsi štirje.



Zdaj sva doma. Smo doma, vsi štirje.

Moja zoprnost se je nekam izgubila. Ne vem, morda je odtekla s plodovno vodo. Pa ni važno - zdaj tako ali tako nimam časa zanjo. Pa volje tudi ne.
Če jo kdo kje sreča, ji lahko sporoči, da naj uživa, kjerkoli že je, in da naj se ji nikakor ne mudi nazaj k meni - jo odvezujem vseh obveznosti do mene in ji privoščim svobodo.

sreda, 13. avgust 2008

Prvi koraki

Začeti zdaj ali kasneje?



Kakorkoli, vmes bodo pavze.



Ker ni vsak dan nedelja.

Ker so kak dan sive (pa še katere druge) celice na dopustu. Ali pa žgejo plavega.

Ker pridejo dnevi z migreno. In tisti z meglo. Da o nevihtnih in točnih ne bi.

Ker v kakšnem dnevu tistih 86400 sekund izpuhti neznano kam.



In ker pride dan, ko se mi ne da niti govorit, kaj šele, da bi imela kaj (pametnega) za povedat.



Ampak radovednost in lenoba sta gonilo napredka.



In s čokolado v vsaki roki ter s cvetjem v vazi se da marsikaj preživet.