Neeee, ne bom Lune zmerjala, da je ona kriva. Čeprav morda je malo.
Ne bom rekla, da me je razpištolil mož ali šef ali kdorkoli drug - mož je zlat, šefa nimam, drugim se ne pustim.
Ni bilo posebnega razloga.
Enostavno se je začelo!
Najbrž so hormoni pobezljali, ansambel v moji medenici je čačača začel dirigirat pospešeno, trebuh se je spustil, njegova prebivalka pa je rekla: "Dost' 'mam!"
In so usklajeno začeli z akcijo "Poglejmo travo na sosedovi strani ograje!"
Sprva se je to kazalo kot zoprnost. Neizmerna!
Ki se je do večera unesla in sem lahko celo kaj koristi dala od sebe. Kot protiutež jutranjemu valjenju iz boka na bok in teženju vsem, ki bi mi stopili pred oči, vključno sami sebi. Pa sebi sem lahko težila tudi, če si nisem pred oči stopila.
Ponoči so se začela odpirati vrata na drugo stran. Kar se je kazalo s tem, da nisem kaj dosti spala, ampak sem kar naprej in naprej hodila v kontrole na wc.
Škripanje ograje se je stopnjevalo, zgoščevalo vse do pet minut, pa kasneje malo zredčilo - celo nekaj spanca sem uspela ukrast.
Jutro je prineslo rutinirano urejanje hčerke za v vrtec. Ma vse ni bilo rutinsko - predihavanje posameznih popadkov med česanjem in oblačenjem ni ravno rutina! In prav tako ne pot v vrtec s (skoraj) pasjim dihanjem...
Še lupčka in slovo od princeske, pa še enkrat pospešeno dihanje na poti domov.
Doma nova doza valjenja, ujeta med pogledovanje na uro in dihanje.
In nazadnje odločitev - klic možu, da me pride iskat.
Saj bi rekla, da se je pot vlekla. Da se je čakanje vleklo. Da se je vse skupaj vleklo. Pa ne bom.
Sprejela me je zlata babica, ki je kljub temu, da včasih enostavno ne zmorem ubogat navodil, storila vse, da je bil porod hiter in lep! Ekspresno - ob enajstih na porodno mizo, dvajset do enih pa mi je položila hčerko na kožo - se je rodila Nika. Z veliko pomočjo babice, zdravnice in še ene medicinske sestre - treh angelov! Ponosni ati je imel svojo nalogo - prerezati je moral popkovnico - težko njemu, hehehe. Potem pa je čuval malo miško.
Da zadeva ne bi bila kičasta, se posteljica ni prav odluščila, vendar pa sanacija ni bila nič v primerjavi s šivi, ki so mi bili prihranjeni!
Kar naenkrat sem bila v sobi, z nalogo, da počivam. Pupka je prav isto počela med otročki. Popoldne, ko sta prišla ati in velika sestrica z nono, pa so zaspankico pripeljali pokazat. In je ostala z mano. Dokler se ni zbudila - potem so mi jo previli, midve pa sva se učili hranit. Je vztrajno in brihtno dete - je hitro zakapirala in se vztrajno pristavljala.
Dan, predno sva šli domov, naju je prišla obiskat angel-babica. Še nekaj, kar bo ostalo v lepem spominu...
Iskat sta naju prišla "tavelika" sestrica in ati. Prav lepo je bilo, ko smo šli domov vsi štirje.
Zdaj sva doma. Smo doma, vsi štirje.
Moja zoprnost se je nekam izgubila. Ne vem, morda je odtekla s plodovno vodo. Pa ni važno - zdaj tako ali tako nimam časa zanjo. Pa volje tudi ne.
Če jo kdo kje sreča, ji lahko sporoči, da naj uživa, kjerkoli že je, in da naj se ji nikakor ne mudi nazaj k meni - jo odvezujem vseh obveznosti do mene in ji privoščim svobodo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar