četrtek, 26. november 2009

Sekunda dvajset

Pogosto sem nervozna. Vleče se mi, predolgo se mi že vleče obdobje, ko se počutim, kot da bi imela (spet) polomljena krila...

V zadnjem času se nekoliko manj zatekam po tolažbo k čokoladi, kar se pozna ne le na zaslončku tehtnice, pač pa zelo močno tudi na oblačilih. Ki jih kos za kosom jemljem iz srednješolske škatle. Kar je pravzaprav dobro. Zelo dobro celo.

A druga stran se kaže ponoči. Ko ne morem zaspat. Ok, ob osmih je razumljivo, ker je najprej treba spravit pupi spat. Tudi ob devetih je še razumljivo, ker marsikdaj še bedita. Tudi ob desetih še gre, saj vedno ostane kakšna malenkost, ki je čez dan počakala na stranskem tiru. In ob dveh nadobudnih vrtičkaricah, ki sta zaradi rizičnosti zaradi tele spake gripe še vedno doma, je seznam čakajočih dolg. Zelo dolg.

Huje je, ko spanca ni ob enajstih, polnoči... Ko se ob enih še vedno premetavam ali pa ob dveh ponoči čepim za računalnikom in se trudim zehat, da bi med najbolj dolgočasno možno igrico ja priklicala spanec... In ko se ob pol treh spravim v posteljo, se še vedno premetavam, zatiskam oči in z grozo čakam na sedmo uro, ko naši ptičici začneta popevati...

In ja, zjutraj so moji vsi podboji. Sem kot policaj iz vica, ki vidi bananin olupek in že vnaprej ve, da bo padel... Podboja niti ne vidim, ker imam zlepljene oči, pa že vnaprej vem, da bo rama zaradi bližnjega srečanja trde vrste ta in nekaj naslednjih dni spet siva...

torek, 17. november 2009

ponedeljek, 16. november 2009

Gripoze

Moji punci bosta vsaj ta teden doma. Sem ju šla v vrtec iskat med dnevom.

Zadnjič, ko sem šla v mojo ljubo Savinjsko z obema zakladoma v avtu, sem prvih nekaj kilometrov hitre ceste prevozila povsem trda.
"Kaj, če mi nasproti pripelje kakšen norec? Kaj, če tale pred mano zapleše malo v levo? Kaj, če se kdo zabije vame od zadaj? Kaj, če...?"
K sreči sem se hitro spravila k pameti, se sprijaznila z dejstvom, da, če mi je namenjeno, da umrem na cesti ali pa da tam ubijem svoja otroka, da se remu ne bom mogla izogniti, se sprostila in bistveno bolj varno (ja, ne moreš biti varen voznik, če si čisto trd na sedežu) in tudi srečno pripeljala do cilja.
Toliko želim dodati k paniki, paničarjenju in ostali solati.

Ob pogledovanju v nebo pogosto vidim mrežo sledi, ki jo puščajo letala... Običajno so linije malo vzporedne pa malo zavite... Ne ravno urejene.
Včasi se pa zgodi, da so linije razporejene v dokaj pravilno mrežo (odvisno od vetra). In običajno taki mreži sledi en zanimiv pojav. V zraku namreč opazim mušice z belim zadkom. In če jih ujameš (letijo bolj počasi kot tiste brez), vidiš nekakšne bele dlačice, ki v dlani skoraj praviloma vsaj delno odpadejo z mušice.
Nimam pojma, za kaj gre. Morda sploh ni pogojeno z letali. Lahko je vpliv Cinkarne oz. pravilneje rušenja stare Cinkarne. Lahko je kaj narobe z mušicami, morda bolezen, parazit... Lahko je konec koncev tudi vpliv letal oz. česa, kar bi potencialno lahko posipali iz njih (me pa prav zanima, kako bi lahko kontrolirali, da neka reč pade na točno omejeno območje).
Pa ni pomembno - pomembno je, da se taki reči ne moreš ubežat - kam se ji boš pa skril, če pa Saharski pesek lahko najdeš tudi na vrhu Alp?

In se pač sprijazniš. Spremeniš, kar lahko, in se sprijazniš s tistim, kar ne moreš...

In še v pojasnilo na prva stavka tega zapisa.
Punci ne ostajata doma zato, ker paničarim. Po posvetu z zdravnico glede obolenja, ki ga je naša tavelika prebolela in glede na trenuten izbruh gripe (nove in stare) ter ostalih viroz, je za imunski sistem večje hčere bolje, da se ne izpostavlja po nepotrebnem. In ker mi tamala, ki je prejšnji teden prebolela vnetje ušesa, lahko ravno tako kaj pritrese domov, se bomo pač šli počitnice. Vsaj za nekaj časa.
Ne bi o tem, da sem prejšnji teden svojo porcijo virusov predelovala sama (res bi rada verjela, da dokončno!!!) in da bi mi zelooo ustrezalo tistih osem ur počitka...

Zdaj pa tudi že govorimo :)

Malčica si je privližno 15. rojstni dan, če štejem po mesecih, izbrala za govorjenje :)

Ok, hodi zdaj iz čistega veselja in je prav simpatična, ko raca naokrog :)

Prva beseda je vendarle bila mama in ne amam, čeprav me ne bi presenetilo, če bi bil vrstni red zamenjan :)

Se je pa danes zgodil tudi ata :)

In že dva dni uživa, ko se postavi pred "žrtev" in jo straši z bu :)

petek, 23. oktober 2009

Stoti

Na Otoku zakladov mi je končno uspelo prilezti do stotice!

To sicer pomeni, da sem še vedno jajc, a pišče je pripravljeno, da se izleže takoj s 101. prispevkom!

četrtek, 22. oktober 2009

Kvinton

Ne morem verjet. Ansambel, ki ima svoja dela pisana na mojo kožo, jaz jih pa nisem poznala... Zdaj se moram le še spomnit, kako že delujejo povezave in poiskat tiste biserčke, ki so mi segli prav v srce.

Pravljica me je prva zadela, takoj zatem pa mi je dkivi - najlepša ti hvala! - poslal še nekaj biserčkov...

Jasno je takoj sledil obisk youtube-a... Še diskografijo bo treba preverit, potem pa v lov in na poslušanje...

Kar se mene tiče, so me Kvintoni prevzeli ravno tako kot Iztok Mlakar pred leti...

Priporočam - ZELO!

Dotik ljubezni

Ti si mi

Ena je še, za katero si želim, da bi jo slišala iz točno določenih ust in z veliko mero obžalovanja, a pustimo to...

Sicer pa striček Gugl vabi...

torek, 20. oktober 2009

Naš sonček hodi!

Zdaj je dokončno potrjeno. Naša malčica je shodila.

Malo sem žalostna, ker so bili tisti prvi koraki narejeni tik, predno sva s Saro prišli s Soče, je pa po drugi strani to bilo štirinajstega, na Nikin 14. rojstni dan. Če štejem po mesecih :)

Očitno punci štirinajstica veliko pomeni :) Rodila se je namreč na štirinajstega, štirinajst dni pred rokom :)

ponedeljek, 19. oktober 2009

Še nisva dokončno doma, pa vendarle sva doma...

Toliko časa sva s hčerko preživeli po različnih ustanovah, da so naju poslali domov. Na počitnice.

Kar pomeni, da se bova vrnili.

Mogoče le za kakšen dan, morda za par tednov. Bomo videli takrat.

Ko se po dvomesečni odsotnosti vrneš domov in ugotoviš, da so se vmes pajki kar pošteno razbohotili, to še ni tako zelo hudo. Bo pač sesalcu nekaj časa malo bolj vroče.

Bolj me je razžalostilo to, da je moja mala pupika v tem času šla prvič v vrtec. Ati se je odrezal fantastično, kar pravzaprav ni bilo težko, saj se je mala takoj vpeljala in še vedno z užitkom gre v vrtec, kjer je dežurni sonček.

Še bolj pa me je razžalostilo to, da je v tem času tudi shodila. Točno ma dan, ko je dopolnila 14 mesecev, je naredila skupno toliko korakov, da se to šteje za začetek hoje. Tik predno sva se s ta veliko vrnili domov...

A iskreno sem vesela, da smo spet družina.
Pa čeprav le "čez počitnice".

petek, 2. oktober 2009

Doma - zdoma

Ni in ni mi namenjeno kontinuirano zapisovanje v tej moji kujalnici. Puščam si neke neobjavljene zapiske, ki bodo čez čas morda vendarle dobili objavi primerno obliko. In ugledali luč cybersveta...

S starejšo hčerjo sva od srede avgusta zamenjali naslov. Pravzaprav več naslovov. Kar tri bolnišnične je zamenjal še naslov rehabilitacijskega centra. Ki bo ostal najin še nekaj časa.

Hči je zbolela za sindromom s komplicirano zapisanim imenom in ohromela. K sreči le začasno in se že lepo vrača, k še večji sreči pa se vrača hitreje od predvidevanj in napovedi.

In ker še vedno ne premorem prenosnika (ki ga v normalnih razmerah dejansko ne potrebujem), njihove mrežne povezave v svet, ki so mi dostopne, so pa zelo počasne, pač kujalnica sameva. Kujam se pa na papir - v skopih alinejah in kadar je reees nujno...
Ker občasno rabim odklop od realne sedanjosti.

Zdaj se grem pa priklopit nazaj.

petek, 14. avgust 2009

Pred enim letom...

...sem takle čas že stokala med spanjem. Kolikor je spanja sploh bilo.

Začelo se je dogajati.

A ker mi je prvič odtekla voda predno so se sploh začeli popadki in ker je bilo še štirinajst dni do roka, sem se šla mati korajžo. In stokala dalje.

Zjutraj sem še Saro peljala v vrtec, ko sem pa morala med potjo že kar krepko predihavati popadke, se mi je začelo malo svitati, da se moj nosečniški trebuh poslavlja (spustil se je že prejšnji dan, a sem želela, da bi zdržalo še tistih par dni do mojega rojstnega dneva...).

In sem poklicala moža.

In sva se šla pokazat.

In so me obdržali, ker sem bila že šest prstov odprta.

In so sledile priprave.

In potem je šlo na ekspres. Ob enajstih na mizo, ob pol poldne je babica predrla mehur, dvajset do enih je bila Nika pri meni. Le, da je bila na drugi strani trebuha...



Eno leto je mimo.



Praznovali ne bomo. Pred dvema dnevoma se je poslovil nono mojih punc, možev oče in moj tast. Do praznovanja ni nikomur.
Vem, da bi bil vesel, če bi bil z nami... In mi tudi... Rad je popestoval vnuke in vnukinje...
Saj, v srcih bo vedno z nami. In v spominih.



Niki bo vseeno dobila svojo tortico. Svečko se pa vseeno spodobi upihnit!

sreda, 12. avgust 2009

Zbogom, nono...

Pravzaprav moj tast. Možev tata.

Še ena življenjska knjiga se je danes zaprla.

Počivaj v miru, nono, tata in tast...

ponedeljek, 3. avgust 2009

Zdaj pa res doma!

Konec dopusta :) In crkljanja pri mojih starših...

Zdaj bo treba poprijet, če hočem, da bo kaj učinka...

Torej dajmo :)

Najprej nahranit Niko :)
Ja, prioriteta pač :)

petek, 10. julij 2009

Sama!

Taki trenutki so v zadnjem času zelo redki...
Pa običajno povezani z delom :S



Kakorkoli, moji so pri tašči na kosilu, mene pa čaka pospravljanje. Gora pospravljanja.

Ma vsaj sproti mi ne bo treba gasiti požarov, tako, da sem pravzaprav čisto zadovoljna :)



Grem, cunja vabi.

sreda, 8. julij 2009

Spet doma...

...za kratek čas...

...vsaj glede na količino prtljage, ki jo je treba pospraviti, preprati, presušiti...

Pralni stroj dela nadure.

Vmes seveda pride na vrsto vse ostalo... Punci hočeta svoje in ju ne brigajo pritikline pred in po dopustu...




Vtisi se še spravljajo skupaj, predvsem pa se mi je zdelo naporno... Morda tudi zato, ker nisem našla časa za dnevno dozo ustvarjalnega odklopa... Plavala sem tudi bolj malo - ta velika je raje kričala, kot plavala, ta mičkeni pa je bila voda od popka naprej premrzla... no, pa smo hodili po plitvini (auč, moj hrbet).

Ampak vseeno smo imeli zadosti lepo vreme, da si je mož pustil rasti plavalno kožico med prsti in poindijanil kožo... Pa on itak skoraj takoj porjavi, tako, da je z morja prinesel rjavo barvo.

S puncama se pa bolj jogurta držimo, vsaj kar se barve tiče... Pa sladoleda tudi...

ponedeljek, 29. junij 2009

Zdaj pa grem! (drugič)

Ste nasedli, kaj?

Hehehehe, ne, ni bila objava namenjena zgolj eni besedi :)

Le, da sem hotela malo ponagajat...

Gremo na morje. Za deset dni. K sosedom.

Pa ne daleč - v Pineti blizu Novigrada se bomo namakali, če bo vreme...

Ker morje bo.

Upam, da bo tudi sonce, pa ne prevroče, prosim... Se mi zdi, da ga Niki ne prenaša najbolje (ne, ne mislim je imeti na soncu), moja glava ga pa tudi ne mara več toliko, kot pred prometno...

Spakirano?
Marsikaj.
Zelo optimistično tudi en poln nahrbtnik za ustvarjanje...

Optimizem ali utopija?
Bomo videli...

Zdaj je treba to še v avto spravit... Ta bo pa še naporna...

Zdaj pa grem!

...spat.

petek, 26. junij 2009

Šivala je deklica...

...krilo!

In ob tem se je spet nekaj novega učila... Tokrat zašit zadrgo...

Zato nujni pripomočki in materiali za šivanje izgledajo takole:



Ste opazili telefon? Vsakih 15 minut je pozvonilo 150 km proč in moja mami je spet odgovarjala na moja večna vprašanja... Kako pa to narediš? Zakaj mi pa to nagaja?

Spet je bilo več sukanca po tleh, kot na blagu... Kar nekako tipično zame in moje šiviljske poskuse je namreč to, da vsak šiv šivam tam ene trikrat. Seveda ga vmes sparam...

Trenuten izgled? Zadovoljiv (za fotko bo treba počakat na dnevno svetlobo). Trenutno, samo trenutno:



Na koncu se je krilo sicer sestavilo (tudi zadrga! pravzaprav se je ta prva - sem se ta trdega oreha raje na začetku lotila, da mi ne bi na koncu volje pobral), ni pa še končano - malenkost ga je treba zožit, razlikat šive, prišit podlogo (malo preveč prosojno blago je za moj okus, in če že ne nosim tangic...) in pas in - o, groza! - prišiti gumb...

Še malo, pa bom zadnji korak prepustila moji mladički - je že skoraj bolj spretna od mamice:



(ja, slike manjkajo - pridejo z zamudo, ker so v fotoaparatu ali pa jih celo še ni, ta pa je v sobi, kjer spi tamičkena... In je ne grem budit... imam še preveč drugega dela, kot pa njo (spet) uspavat)

petek, 19. junij 2009

Končanooo!



(komentar sledi)

sobota, 13. junij 2009

Katharina poklanja komplet novih WOJ lepotičk!

Tole je pa nekaj tako čudovitega... Elisabeth je s kolekcijo poročnih in nosečniško materinskih štampiljk presegla dosedanja dela...

In Katharina poklanja dva kompletka!

Poglejte na njen blog in poglejte v trgovino...

Naj bom jaz, naj bom jaz, naj bom jaz... Prosim, prosim...

sobota, 6. junij 2009

1st Annual 2 Sketches 4 You Ultimate Card Showdown

En velik izziv ob prvi obletnici 2 Sketches 4 You...

Si upam?

Si reees upam?

Nagrada je vabljiva in če ne bom poskusila, ne bom vedela...

Predloga: Laura's Sketch 27

In, ker se ne udeležujem drugih izzivov...

Dejmo poskusit!

One huge challenge - 2 Sketches 4 You are celebrating their 1st Anniversary...

Do I dare?

Do I reeeally dare?

Prizes are sooo yummy. I won't know if I won't try...

Sketch: Laura's Sketch 27

Since I do not creat cards for any other challenge blogs (this is my first try)...

Let's do it!


Prvi poskus mi ni najbolj všeč...

I don't really like my first card...





...torej se prijavljam z naslednjo:

...so the second one is the one:





Ja, upam si!

Yes, I do dare!

četrtek, 4. junij 2009

Nove lepotičke pri WOJ!

Katharina spet raztura s svojimi štampiljkami... Oz. avtorica risb Elisabeth Bell...

Tokrat poročne in takšne z otročki...

Na voljo bodo šele po 14. juniju, jaz pa že tako zaljubljena! V štampiljke! Pa je videt samo en košček...

sreda, 3. junij 2009

Hujšam

Reees.

Sicer tehtnica ne kaže tega, a jaz vseeno hujšam.

Čist' zares.










Vsak dan sem hujš'.

torek, 2. junij 2009

Ko te nagovori politik...

Dobesedno.

In osebno.

Ozadje: gibljem se v krogih, kjer srečanja s politiki, igralci, pevci niso ravno nekaj vsakdanjega. Običajni kontakti so s prodajalkami, vzgojiteljicami in kakšnim birokratom.

Dogodek: Med potiskanjem vozička s pupo se nasproti pripelje avtobus. Srečava se v rondoju (edinem v našem kraju) in iz njega me nagovori gospod v obleki, ki je dražja (dosti, dosti) od tega, kar jaz dobim vsak mesec kot porodniško nadomestilo: "Gospa, lepo vas je videt'!", nakar zazvenijo še orglice.

Bila sem edina v vidnem polju omenjenega, torej je nagovoril mene. Osebno.

Jaz potiskam dalje, avtobus pa se odpelje v svojo smer.
Z nadaljnim reklamiranjem stranke in poslancev in novačenjem volivnih glasov.

Bom volila omenjenega oz. njegovo listo?
Če dobim v roke podpisano pogodbo o zaposlitvi. Za toliko se pa že prodam.

Naj bom realna?
Vprašanje, če bom sploh šla na volitve...

Kar se mene tiče nimam kaj pametnega izbirati - ko se izteče služba, bom spet na sončni upravi, pa je čisto vseeno, kdo bo takrat v Bruslju svojo prečastito grel!

Glede na vse velike obljube (in dosedanje uresničitve velikih obljub na drugih nivojih) mi namreč na misel hodi edino pregovor o psih, ki veliko lajajo...

sobota, 30. maj 2009

Vabim vas na...

Č E Š N J E



Zorijo pri svaku, naberete si jih lahko sami kar s tal, nizka drevesa pa so v užitek mulariji (po letih in po srcu), ki pleza po njih, medtem ko jih zoblje, lahko pa kupite tudi ohlajene v hladilnici - ko pridejo spet nazaj na sonce so prav orošene, sveže pa, da kar srce zapoje. Lahko si jih privoščite tudi s kakšnim kozarčkom svakovega dobrega vinca - direktno iz hrama - v roki.



Vas zanima? Vabljeni!

Več informacij lahko najdete na kar nekaj straneh, sicer pa pokličite
Mirkota
- prijazno vas bo sprejel!




Svežih slikc nimam - morda pa kakšno posnamem danes :)

ponedeljek, 25. maj 2009

Končno!

Imam letošnje voščilnice poslikane in podpisane!

No, ne še čisto vse. Oz. drugače - ena je poslikana kot polizdelek, druga pa ima poslikano le prvo stran. Vsaj v obliki v računalniku dostopnih fotografij (ja, še vedno je kar nekaj robe na fotoaparatu).

A glavnina je narejena in se počasi nalaga :)

In upam, da mi uspe tekom dneva (ja, se je že nov dan začel) tej objavi dodati še eno, živopisano :)

Bravo jaz in bravo vsi, ki so tole mečkanje prenašali :)
(pa kvazi smeške tudi :P)

ponedeljek, 18. maj 2009

Po glavi se tolčem...

Prispel je poletni kompletek WOJ štampiljk...

Krasne so! Prekrasne!



Zdaj butam z glavo ob mizo. Buške rastejo.

Niso namreč prispele zame, pač pa za moževo nečakinjo...

Sama sem se namreč "modro" in povsem "zavestno" odločila, da jih ne bom naročila...



Pravkar sem pridelala novo buško...

petek, 15. maj 2009

Šumenje

Svoje dni sem imela krasno prijateljico.
Vedno me je poslušala, vedno me je čakala, vedno je bila tam, pa če sem prišla do nje, ali ne.

Pravili so mi, da sem samotarka.
Le kako, če pa nikoli nisem bila sama?

Tolikokrat sem se pogovarjala z njo. Poslušala me je, skrivnosti obdržala zase in mi s šumenjem lajšala težke misli, ki so kdaj pa kdaj seveda tudi prišle.

Moja Savinja...



Potem je prišel čas za ljubezen. Ki me je odpeljala proč od nje... V rovte.
In čas študija, ki me je popeljal v Ljubljano.

Zanjo sem imela vse manj in manj časa.

Če sva se po prvi veliki poplavi še ujeli, sem bila po drugi že preveč odtrgana od nje. Ko sem se za krajši čas vrnila, se nisva več našli.
Nisem je več znala slišati. Moj - hvalabogu - nesojeni princ mi jo je vzel. Sem mu dovolila, ker sem verjela, da bo za zmeraj moja druga srčna polovica.
In se zmotila.

Tako je pač življenje.



S poroko na Primorsko (danes je pet let) sem jo dokončno izgubila.

Ko sem nazadnje nekaj časa preživela ob njej, se mi je zdela vsa tuja.
In ne verjamem, da bom še kdaj našla pot do nje. Moje življenje pač teče v drugo smer...



Še vedno pa me njeno šumenje umiri...

četrtek, 14. maj 2009

Čas praznovanj, čas tort, čas vabil in čas čestitk

Že cel teden samo praznujemo.
Najprej sem v ponedeljek pripravila tortico za Saro. Kinder pingvin rezine, vendar za eno plast višje, nato pa izživljanje z okraski.
Bila je lepa in dobra. Tako so rekli. In se strinjam.

Danes sem en košček taiste torte preoblekla v smetano in dodala napis Nika in 9, za devet mesecev naše tamale sončice. Dodali smo še eno svečko, ki jo je z užitkom lovila, upihnila jo je pa Sari. Niki bi jo kar prijela.

Razlog, da danes nisem pekla, je jutrišnja peta obletnica poroke. Menda bo ratala ena mini tortica, kaj menite?

Naslednja bo pa za taščo. Za praznovanje njene jubilejne. Pa ne povem katere - se ne spodobi! Torta? Navdih iščem v tisti, ki jo je Nenika pripravila za tretji rojstni dan Otoka zakladov.

Zdaj pa končujem veliko voščilnico za isto slavljenko. A4.
In iščem navdih.
Spet.

ponedeljek, 11. maj 2009

Pred tremi leti...

Pred tremi leti sem približno ta čas ležala na postelji in čakala, da se dete odloči in končno pokuka na plano.

Danes je to prav mična gospodična, ki jutri nese v vrtec čisto svoj in čisto nov albumček, ki ga bom (v obliki digitalnih zapisov) dala v svoj scrapbook portfolio - dobremu namenu, da bom začela na začetku, je najbrže dokončno odklenkalo.

Sicer sem bila pa pridna.

Naredili sva vabilca na tortico.

Postopek? Velik papir, flomastri in tempera, krompirjeve štampiljke ter en kup ostankov barv - zlata kontura, bleščice v spreju, napihljjive barve.
Potem pa sušenje in po sušenju razrez.
Še napihljive barve za oznako praznovanja in napis v notranjosti in simpatična vabilca so nared!

Zelo lepo mi je uspel tudi albumček, ki ga bo Sari nesla v vrtec, da se bodo ob njem pogovarjali o tem, kako je bila najprej majčkena, zdaj pa je že velika...
Ja, vem, da se z mojstricami scrapbookinga ne morem kosat, a efekt je za hitro izdelavo zadovoljiv. Več kot zadovoljiv.

Končala sem pa tudi prtiček, ki gre prav tako s Saro v vrtec. Sicer je zunanji rob narejen nekako "na silo", ker ni delan po načrtu (originalna velikost prtiča je 50 cm v premeru, jaz sem pa rabila manjšega), a več kot toliko ne znam zimprovizirat zaključka. Kaj pa jaz vem, kako se pikoji kvačkajo - sklekljat bi jih še znala. Menda. Skvačkat pa... tegaše nisem jemala.

Zdaj končujem tortico. Sestavljam jo, da se bo do jutra dobro ohladila, potem jo moram pa še okrasit. Če mi bo uspela z višino, potem bo krasna - okus? Kinder pingui.

Fotke pa pridejo kasneje. Enkrat, ko se bo fotoaparat odločil sodelovati.
Zagotovo po tisti uri, ko me je moja krmežljava in še čisto pomečkana pupa pred tremi leti prvič pogledala.
In me v miljoninki trenutka ovila okrog prsta.

petek, 8. maj 2009

O izdelkih in neobjavljanju njihovih fotk

Danes sem prave volje. Med pakiranjem/razpakiranjem, v glavnem, med malo selitvijo k mojim staršem alias dedku in babici, se je neznano kam izgubil polnilec baterij. Vse, ampak res vse sem premetala, tako tam kot (po povratku) doma, pa ga ne najdem. Nikjer.

Ker je doma še en, v katerega sicer gredo štiri baterije, gospod pa polni le zunanji dve, je temu primerno stanje fotoaparata. Kronično na rdečem utripu. Še živ, ma ravno toliko, da mi pokaže jezik. Ali pa se skloni in mi s spuščenimi hlačami pokaže ta zadnjo. Potem pa ugasne.

Tako mi danes ni uspelo narediti fotke prvih letošnjih češenj. Jezna. Sploh, ker sta bili punci tako luštni ob njih. Še bolj jezna.

Zdaj se moram nehat jezit, da mi prečastita ne zraste še bolj.

V glavnem.

Tu in tam nastane kakšna stvarčica. Ali pa vsaj kak prototip.
Pa ni fotk.

O že posnetih fotkah sploh ne bi - lahko bi vam pokazala moj digitalni podpis v analogni obliki - itak, da nedokončan (kaj pa sploh še dokončam v zadnjem času???) - ampak, hej! V fotiču ni baterij. No ja, so. Prazne. Pa še dva kompleta v torbici. Tudi praznih. Fino ne? Mi ni treba pokazati, prav tako pa tudi ne dokončati in začeti uporabljati...

Bla, bla, bla.

Lenoritis me je prijel, kar se tega tiča tiče. Ali pa - malo bolj egu prijazno - kronična pomladanska utrujenost, ki me drži približno od marca do marca.
Ergo, to je moj izgovor.

Ampak klofat po že tako utrujeni tipkovnici moram pa vseeno.

Vsake toliko paše tudi prazno slamo mlatit.
Dokler se ta nahaja izven moje glave.

In če se vrnem k naslovu.

Ob iskanju fotografij za hčerin albumček, ki ga bo nesla v vrtec on praznovanju svojega rojstnega dne, da bodo tudi drugi vrtičkarji videli, kako je bila mičkena in kako je že velika (prevelika in preveč odrasla, če se mene vpraša), sem naletela na kup fotk, ki jih še nisem objavila.

In jih tudi še ne bom.

Ker manjka podpis.

Ki še ni končan.

Ker sem bolna - imam očitno en hudo mutiran sev virusa pomladanske utrujenosti, ki kar ne popusti in ne popusti.

Zdaj ga grem spet prepričevat, da naj gre na počitnice.

Morda mi uspe in kufre spakira še danes.

Morda potem objavim tudi kakšno (podpisano) fotko.

Upanje pač ostaja in hrani reveže.

Tudi mene.



Le od česa neki sem tako okrogla???

Dva metra zemlje

Ali: za kaj vse se lahko kregamo.

Le komu ta zgodba ni znana?
Menda se začne z najdaljšim potovanjem, ko le en zmagovalec prispe do cilja in pobere vse zasluge in pobaše celotno nagrado. Morda se ne kregajo, se pa prerivajo, kajti le prvi preživi. (Če.) Zmagovalni spermij v svoji skupini.

Potem se začne prerivanje za toplo naročje. Običajno malo dete premaga velikega možakarja. Ljubosumje? Vprašanje je le, s katere strani.

Če ni sorojencev, je naslednja večja stopnja vidna v peskovniku, morda v vrtcu.
"To je moj/a/e lopatka/kanglica/avtomobilček/punčka/medvedek/knjigica/kocka/(nadaljuj po želji)."

Kreganje v šoli? Z učitelji za ocene, s starši za izhode oz pravice brez obveznosti, z vrstniki za punce/fante. Zelo grob oris.

O lobiranju in metanju polen pod noge ob iskanju službe oz. v službi ne bi.

Tu so še nedorasli ali kretenoidni vozniki na cesti, počasni natakarji, nesposobni šefi/delavci, totalno neučinkoviti birokrati vseh vrst, nezainteresirani zdravniki, zlagani politiki, s katerimi se sicer že po definiciji ne splača kregat, jih je pa, večinoma sicer anonimno in v njihovi odsotnosti, v veliko olajšanje zmerjat.

Najhuje je vedno, ko se v neposredni bližini nekoga, ki je krasen in lep in vse to, znajde osebek, ki je sicer tudi krasen in lep in vse to (saj smo vsi lepi in krasni in oh in sploh, a ne?), vendar ta osebek začne posegat po nečem, kar sicer še ni v lasti prizadetega, si pa ta to že lasti. Ni važno, po kateri točki katerega člena, važno je, da je to na nek način že njegovo. Njegov način.

"Halooo? Pa kako si drzneš? To je moje, se te ne tiče, pusti pri miru!"

Ja, ja, take so te naše zgledne šentflorjanske skupnosti.



Torej se lahko kregamo še in še in še in še...

Provokacija?
Lahko tako vzamete. Dovolim.

A gre le za moje, čisto osebno razglabljanje s samo seboj.
V kaj verjamete in za kaj se kregate vi, je vaša stvar.
Se me ne tiče.
In me pravzaprav tudi ne zanima.

Tista dva metra nad mano bosta na koncu itak moja!
Recimo...

četrtek, 23. april 2009

Pletenje, kvačkanje, šivanje...

Ali povedano drugače - zelooo dober namen (prisežem!), veliko idej in par ur prekratek dan.

Že nekaj časa nastaja šal. S to hitrostjo iskreno upam, da bo dokončan do naslednje sezone. Tako topel in mehak poleti ne bo ravno pogrešan kos garderobe...



Ko sem ugotovila, da mi do hčerinega rojstnega dneva ne bo uspelo sklekljat prtička, sem se navdušila za kvačkanje. Prvi poskus je kar simpatična zvezdica ali rožica v premeru 8 cm.




Za prvo in glede na to, da navodil nisem znala (postavi tudi v sedanjik) čisto dobro prebrati, kaj šele nakvačkati po narisku, ampak delam vsake toliko (ko zmanjka teorije) kar nekaj, je pravzaprav odlična. Ni pa za v okvir.
Bo treba še malo povadit.



Včeraj me je pa kupilo eno blago. Ma prav v očke mi je skočilo, medtem, ko mi je trgovka odmerjala karirasti bombažek. Pravzaprav sem - glede na svojo prakso - zelo malo cincala in hitro je bil en kos ločen od bale.



In zvečer je bilo treba nujno vzet kroj iz revije. Najprej sem zrisala kroj za krilo, potem še za top.



In ugotovila, da najbrž s tem krojem krila ne bom šivala - je za raztegljivo blago namenjen... Danes sem že poiskala nov kroj. Zdajle se bo preselil na papir...
Kdaj bo zadeva zašita, nimam pojma.

Gre za kroj z zadrgo.

Tega še nisem jemala.
In me je malo strah.
Čisto malo.

Toliko, da bom na ta račun skoraj sigurno imela dve krili - moram najprej preizkusit zadevo na cenejšem blagu...

Le kdo ju bo nosil???

Pa še razlaga za tiste, ki ne vedo, zakaj kroje spravljam na reklame. Če koga sploh zanima. Ostali lahko mirno preskočite. Do zadnje pike.
Ker nisem narejena po jusu, sisu ali kakem drugem standardu, moram kroje malo preurediti. In zato so reklame super - v večini primerov so zadosti velike, da gre vsaj en kos kroja na njih, prihajajo praktično vsak dan in ni jih škoda rezat, mečkat, prilepit/prelepit...
Jasno, ko je kroj zlepljen po mojih merah, se ne grem več recikliranja in ga zrišem na boljši papir. Če ga bom seveda še kdaj rabila. Za enkratno uporabo reklama odsluži namenu.

Dobremu. Vsaj, kar se mene in moje denarnice/kartice/bančnega računa tiče.

torek, 21. april 2009

Neprostovoljni odklop

Ja, se zgodi.

Gumb za vklop računalnika je odpovedal. In potem se je vse nehalo.
Bi rekla, da je bil dolg vikend, pa sem bila tako zaposlena, da do danes, ko je škatla šla na popravilo in se vrnila nazaj domov (za odklop/priklop sem bila zadolžena jaz, mož pa za prevoz... hja, in za plačilo računa - je bil še en ventilatorček zamenjan in zdaj ne ropota več tako glasno), pravzaprav nisem imela dosti krize.

Se dogaja. Ves čas kaj.
In ja, za sproti je več kot zadosti.

Petek je bil menda še kar en tak navaden dan. V soboto smo šli malo popraznovat svakov rojstni dan. In v nedeljo na repete.

Včeraj sta starejša pupa in mož šla na bazen. In naša skoraj triletnica je splavala. Ok, z rokavčki, da ne bo pomote, a plava sama.

Naša tamala pa je danes dobila tretjo pikico. Malo z zamudo. V bodiju in plenički tehta 9.450 g. Solidno, a ne?

Jaz sem se pa malo intenzivneje lotila borbe s kvačko. In ja, nekaj je nastalo... Daleč od tega, da bi bil izdelek narejen točno po navodilih, pa kaj hočem. Če pa nisem imela dostopa do pomoči preko interneta :P

Zdaj bi morala pa slikco dodat, pa fotoaparata ni pri roki.
Bom. Obljubim.

petek, 17. april 2009

Dnevi sreče, dnevi žalosti

Tanja Žagar - Dnevi sreče dnevi žalosti


V časih pred mano se zapiraš
kot da se name ne oziraš,
zazdi se mi da se ohlajaš,
da se poslavljaš,
da odhajaš...
Nato pa k meni se priviješ,
s poljubi nežno me prekriješ
in spet verjamem da vroče ljubiš.

Ref:
Dnevi sreče,
dnevi žalosti se prepletajo v
življenju...
vseh ljudi,
dneva ni brez dvomov in želja
ni ljubezni brez solza.
Dnevi sreče,
dnevi žalosti vanje sva ujeta
tudi jaz in ti,
a na pot,
ki je le najina,
spet in spet s teboj bi šla!

Verjamem, čas zaceli rane,
veljalo to bi tudi zame,
z nasmehom solze bi prikrila
in bolečino v sebi skrila.
Te misli včasih premagujem,
borim se sabo in kljubujm,
zato ker tvoja sem in ker te ljubim!

Ref:
Dnevi sreče......

Tiho, tiho čas beži...

Tanja Žagar - Tiho, tiho čas beži

Kaj bi sonce brez neba,
kaj bi roža brez dežja,
kaj srce bi brez želja,
hrepenenja, upanja?

Če ljubezni se predaš,
več kot daješ več imaš,
a če v njej strasti več ni,
kakor roža oveni.

Tiho, tiho čas beži,
veter solze briše mi,
jaz sem tu a tebe ni,
ti odšel si brez solza,
jaz ljubila za oba,
zdaj živim le s pol srca.

Tiho, tiho čas beži,
veter solze briše mi,
še sem tu a tebe ni,
čas lahko ti oprosti,
veter solze posuši,
a srce ne preboli.

Če ljubezni se predaš,
več kot daješ več imaš,
a če v njej strasti več ni,
kakor roža oveni.

Ko ljubezen zaboli,
smeh se v solze spremeni,
in pomaga ti le čas,
da zasije spet obraz.

četrtek, 16. april 2009

Bele srajčke

Rodimo se v luč. Čisti. V belih srajčkah. Tunikah pravzaprav. Takih, ki ne vežejo. Ki so nam prav. Ki rastejo z nami, ko rastemo tudi mi... Se raztegujejo in so nam še vedno prav...

Sčasoma se zamažejo. Umažejo jih krivice, ki jih prizadenejo sprva čistim dušicam otrok. In še mnogo bolj črno se zamažejo, ko se te dušice naučijo delati krivice drugim. Namenoma.

Očistiti se jih ne da. Madeži so neuničljivi, neočistljivi. Vsaj za večino. Veliko večino. Ampak nekatere madeže se da vsaj delno očistiti. Ne popolnoma, vendar se splača vsaj poskusiti. Vedno.

Pa strgajo se te naše srajčke. Strgajo v odnosih, ko se na naše srajčke s svojimi prišijejo drugi. In nam srajčke strgajo, ko odidejo, ne da bi se z nami prijateljsko razšli. Pa ko mi našo srajčko odtrgamo od srajčke nekoga drugega. Ja, tudi takrat se naša srajčka raztrga - pa morda sprva niti ne opazimo. Kasneje, šele kasneje se pokaže, da je tudi tam nit prekinjena...

Saj jih pokrpamo, a kaj, ko take bele, čiste niti ne najdemo... Tudi če ustreza po barvi, se ne bo raztezala z našo srajčko.
Pa tam, kjer so nam srajčko raztrgali preveč, odtrgali kos platna, tja našijemo zaplate. Sive, rumene, zelene, modre, rdeče... vseh barv, tudi belih, a nobena zaplata ni enake barve kot naša srajčka, ko smo jo oblekli ob rojstvu... In robovi ostanejo vidni, včasih celo zevajo luknje.

Včasih se kdo stlači k nam, v našo srajčko. In šele, ko odide, vidimo, kako nam jo je raztegnil. Ker se nam ne prilega več.

In zato sčasoma naše srajčke ne rastejo več z nami, mestoma so nam prevelike, na drugih mestih zaradi šivov in zaplat pretesne... Namesto, da bi se lepo prilegale, ponekod visijo vsenaokrog, drugod pokajo po šivih in zaplatah ter nas tiščijo...

Takrat je čas, da se nekaj spremeni.

Srajčko bi bilo najlažje odložiti in zamenjati za novo. Pa te možnosti nimamo. Ne v tem življenju. Preskakovati časa pa tudi ne moremo. Ne smemo. Ker je preveč srajčk, ki so prišite na našo in bi jih preveč raztrgali, če bi hoteli preskočiti čas...

Zato moramo svojo srajčko kar najbolj očuvati do konca, jo pazljivo pokrpati, čimbolj očistiti madeže, ki se jih očistiti da in se včasih mi prilagoditi njej na mestih, kjer nas najbolj tišči.
Zato, da bomo takrat, ko bo za to čas, lahko svojo srajčko mirno odložili. In bomo nanjo ponosni.

Ker nas je spremljala od luči do luči.

ponedeljek, 6. april 2009

V slovo

Pride čas, ko je slovo neizbežno. Čas se je iztekel in poti nazaj ni več. Srce in telo je utrujeno, duša želi v nebo in ni je sile, ki bi jo zadržala na Zemlji, kjer je bila toliko preizkušana.

Tako se je izteklo danes zjutraj. Moja stara mama se je ulegla in umrla. Tako preprosto.
Učakala je lepa leta, utrujena je bila od življenja in nekako naveličana. Lahko bi rekla, da je bilo pričakovano, pa je bil kljub vsemu velik šok. Kljub vsemu je bilo prehitro. Kljub vsemu bi si želela podaljšati še za kak dan. Kljub vsemu je ostalo še toliko nepovedanega. Še toliko nepokazanega. Še toliko je pred nami vsemi... Pa čeprav sem bila kdaj huda nanjo. In ona name.
Imela je zadosti in je šla. Tiho.

Starejši hčeri sem povedala. Da je umrla. Ker je bila stara in utrujena. Moje zlato sonce, moja punčka je povedala angelčka (Sveti angel) za mamo Slavko, zato, da ji bo prinesel mehek povšter (=blazino), da se bo spočila.

Mlajša ne ve nič. Ali pač - konec koncev je morda samo razumeti ne znam.



Mama, počivaj mirno. Ostala boš v spominih. In v srcu.
Nekoč se pa tako spet srečamo. Nekje na drugi strani.

petek, 3. april 2009

Nalepkice, nalepkice...

Saj veste, tiste, ki jih trčeni zbiramo same enake...

Sama sem še malo bolj trčena - zbiram tudi take, ki ne veljajo več. Ja, same enake. Pa tudi različne.

Mi ni pomoči, vem...

Ko pa moja pupi tako uživa, ko ustvarja z "naleplenkami" :)



O izdelkih ne bi - se še po končanju nekaj časa spreminjajo... dokler je na njih še kakšna nalepka...

sreda, 1. april 2009

Podpis

Zakaj v zadnjem času nisem nič kaj pridna z objavljanjem ustvarjenega?

Iz enostavnega razloga. Večim puncam se je že zgodila kraja. Fotografij. Njihovih izdelkov. Ki so se potem rahlo obdelane pojavile v zasebnih albumih srak s pavjim perjem (eh, če sem čisto poštena, se je eno tako pero v malo drugačni zgodbi znašlo tudi v mojem albumu - a sem bila resnično vesela, ko me je avtorica izdelka kontaktirala, da sem lahko njene podatke zapisala pod fotografijo) in tudi v kakšni internetni štacuni. Z zasoljenimi cenami. Za tuje perje v bistvu.

In jaz se tega ne grem več. Tveganja.

Saj ne, da sem perla. In daleč od tega, da sem unikatna pri izdelavi - z velikim veseljem povzemam ideje ustvarjalk po vsem svetu, vendar jih izpeljem malo po svoje. Vedno.

Prvič. Ker se mi ne ljubi dosledno kopirati.
Drugič. Ker ne znam kopirati do pike natančno.
Tretjič. Ker se mi zdi trapasto biti ena navadna kopija brez duše - v svojem izdelku VEDNO pustim malo sebe. Tega fotokopirec, ki dela dosledne kopije menda ne zmore.

Pa vendarle kopiram. Ja. Ideje.
Izdelek oz. njegovo fotko poskeniram v glavo. Tam jo malo premeljem, popačim, predrugačim. Ali pa preoblečem in našminkam. Ali pa samo malo zasukam.

Svojo "umetnino" (kdaj pa tudi umetnino) naredim na podlagi te slike iz glave.
Zelo redko na podlagi skice, slike, fotke...
Pa delam tudi s pomočjo predlog in shem, da me ne bo kdo na laž postavljal. Eno čestitko sem naredila celo s prerisanim odtiskom štampiljke (ja, kriva sem, vendar je v rokah nove lastnice in narisane podobice ne morem zamenjat z odtisnjeno, žal - v moj zagovor: podarila sem jo) - a imam to štampiljko sedaj doma v lasti! Ne samo zaradi tega. Je prva, ki me je res kupila. Jasno, da so ji hitro sledile še druge...

Sem prelena. Ali pa pretrmasta. Morda preneumna? Za delat popolne kopije.

Pa tudi preveč običajno dolgočasna, da bi bila original za vsako ceno.

Vendar pa me zanima bistvo in tega moram zakapirati. Zaradi tega znam s teženjem komu tudi zagreniti življenje. Vsaj kak dan. Potem pa grem itak po svoje naprej.

A nazaj k naslovu.

Pojavila se je navada, da se fotografije podpisuje. Se mi zdi zelo pametna.
In ker nimam podpisanih fotk, jih ne objavljam. Čeprav nekaj malega vseeno nastaja. V ozadju. In bo objavljeno - za nazaj, hehe.

Zdaj pa se igram s podpisom.

Sem si zakomplicirala, zato ga še vedno nimam.

Vic je tudi v tem, da ga ne nameravam več spreminjat (no ja), ko bo enkrat narejen. Poleg tega pa mora povedati malo več, kot povedo le besede. In, ker izdelke že nekaj časa "podpisujem" (v glavnini), naj se ujema tudi z že izdelano "papirno" različico. Aja, pa po možnosti naj vsebuje (dodatno) še angleško različico.

Pač. Zakaj bi na lahko, če lahko zakompliciram do skrajnosti.
Taka sem. Pa sem kar zadovoljna s sabo.

Pravzaprav vsak dan malo bolj. V povprečju.

torek, 31. marec 2009

Malo sem važna

McCcrafty me je izžrebala.. Odločila se je za drugi krog podeljevanja bonbončkov in žreb mi je prinesel prstanček iz perlic.. Prispel je danes. Temeljito zapakiran in... ČUDOVIT!



Moja roka sicer ni elegantna podlaga za slikanje, a bistvo je v čudoviti kreaciji.
Pravzaprav mi je tudi prav kar malo na tesno, ma bo šla kakšna kila dol - nosi se pa krasno!

McCrafty, še enkrat hvala!

torek, 24. marec 2009

Novi bonbončki

Elizabeth Bell 7. april - poklanja cel spomladanski komplet WOJ štampiljk plus print enega od njenih del (iz ene od galerij Sweet Art Colour ali Sweet Art Ebony) po tvoji izbiri...

Jennifer - 12. april


Stressed mother - 14. april

Čisto nobenega se ne bi branila. Baje ne redijo...

petek, 20. marec 2009

Nikin prvi zobek

Najavil se je že dosti, dosti prej. Pikice sem videla že... saj ne vem, ma vsaj pred tremi tedni. In verjela, da je zunaj.
Pa ga ni bilo. Bile so pikice, žagice pa ne.

Danes ob desetih zvečer sem še masirala dlesni. Mazala z gelom, da bi vsaj malo omilila neusmiljeno tlačenje rokic vusta... Ni ga bilo - bile so pikice, žagice pa ne.

Malo pred enajsto sem jokajočo žverco, ki poleg vsega preboleva še visoko-vročinsko virozo spet pomasirala po dlesnih...

Ja, žagico imamo :)

Ko sem jo dala na veliko posteljo, je bila hitro na trebuščku (s pomočjo atijevega prsta) in prav dobre volje - kot bi kazala ponos na prvi zobek, ki ga je naredila.
Ne bi pa o tem, kako hitro se je razpoloženje zamenjalo, ko je pristala nazaj na hrbtu v svoji posteljici.

Zdaj grem nazaj. Mali kepi vreščanja in srce (predvsem pa ušesa) parajočega joka grem masirat dlesni. Morda dobimo danes še eno žagico. Časa je še dovolj.

petek, 13. marec 2009

Čudovit blog z bonbončkom

Našla sem krasen blog. Sonia dela izjemne in malo drugačne voščilnice. Priznam, da sem brala z odprtimi usti... Ja, dela tudi s Tildami, ampak meni so všeč ozadja in kombinacije papirčkov za ozadja...
Je pa po pomoti uspela izbrisati svoj blog. Celoten blog - si sploh ne znam predstavljati! In zbrala voljo za nadaljevanje. Oz. ponovni začetek. Nekaj je k sreči imela shranjenega, tako, da je lahko ponovno naložila, a vseeno...

No, za nov začetek ponuja slasten bonbonček - da bom pa spremljala njen blog, pa ne bi rabila take vabe - mi je všeč! Zelo. Bonbonček pa tudi.

sreda, 11. marec 2009

Še ena pobarvanka

Otočanka Riba-ribica okreva po kapi. In ker dobrih želja in lepih misli ni nikoli dovolj, je na otočku stekla akcija zbiranja lepih misli za čimhitrejše in uspešno okrevanje, ki sem se ji z največjim veseljem pridružila.

Riba-ribica, želim ti, da se čimhitreje spet srečamo v naši oazi, na otoku zakladov!

Kartončka ne bom kazala v celoti, vsekakor pa se ne bom odpovedala objavi pobarvanke na njem. Je namreč prva, ki je delno (kolikor sem pač imela barv) pobarvana z DistressInk blazinicami... In ja, nujno rabim še kakšno barvo... Čudno, a ne?

No, tam, kjer mi je barv zmanjkalo, so svoje naredile akvarelne svinčnik barvice. Zlate dodatke je pričaralo zlato gel pisalo, krilca pa imajo malenkosten dodatek bisernatega laka za nohte - niso premazana v celoti, le zgornji deli so malenkost poudarjeni.

Ozadje NI pobarvano - odtis je v celoti izrezan (se vidi pri srčku, ki visi z zapestnice) in položen na en prav poseben papir...

petek, 6. marec 2009

Morje.

Lani poleti smo se pri mojih starših pogovarjali s sosedoma, ki sta se vrnila z dopusta. Bila sta na Pagu, v apartmaju s polpenzionom v Metajni. Zadovoljna. Zelo.

Takrat sva z možem govorila, da bi pa drugo leto šli tudi mi.
Ker je blizu morja. Ker imajo okusno hrano (pa sta soseda gurmana, tako, da jima gre verjet). Ker je apartma, hkrati pa polpenzion in bi res tudi jaz imela nekaj od dopusta. Ker ni ježkov. Ker ni gužve - je na pol privat plaža. Ker je v zalivu nasut prod, ki je prijazen do otrok. Ker lastniki skrbijo za svoje goste.
Ker cena ni ubijalska.

In je kar veljalo, da bomo šli. In potem bi lahko šel možek za en teden še sam na morje in se odklopil čisto od vsega, jaz pa bi se s puncami cartala pri babici in dediju oz. mojih starših. Tako smo lani prakticirali, ko si zaradi visoke nosečnosti nisem upala na morje. Je šel sam. In se je imel lepo. Me tri (jaz, ena dvoletnica in ena prebivalka trebuha) pa tudi. Torej zadeva funkcionira.

Po novem letu pa puf.
Gremo v Pineto. Zaradi opcije zastonjskega bivanja (povsem legalnega). Kar pomeni, da bom jaz kuhala. Plus v glavnini čuvala hčeri.
Plaža je delno betonirana, delno skalnata, beton, ki se v vodo spusti kot rampa, pa vsaj polovico dneva sluzast in hudičevo spolzek. Če bo (takrat) triletnico trma že spustila, gre še vedno za sicer zelo samostonjo osebico, ki rabi roko, ko se spotakne. Še ne enoletnica bo v tistem času na tem, da naredi prve korake ali pa se bo še plazila za veliko sestrico - jasno, ne sme zaostajati (ta tendenca se kaže že danes, ko še niti dobro ne more sedeti in se po parih sekundah zvrne preko boka direktno na nos. Kot kegelj.)... Mame smo itak narejene z napako. Imamo samo po en par rok. Na mamo, ne na otroka...

Moja porodniška pokrije stroške plenic, Aptamila in druge hrane ter mojih zavarovanj (pa sem le osnovno zavarovana, da ne bo pomote), tako, da niti sanjati ne morem, da bi plačala dopust na Pagu. Otroški dodatek dobiva on. Se bolj splača zaradi davčne.
Pa še en nepričakovan priliv smo imeli, za katerega sva rekla, da bo za dopust. Na njegov račun.

Dopust?

Rahlo sem začela razmišljat, da bi (tudi) letos morje izpustila in šla s puncama k babici in dedku... Rahlo. A realno.

sreda, 4. marec 2009

Polizdelki in pobarvanke

V zadnjem času so polizdelki največ, kar zmorem. Enostavno ni toliko časa v enem kosu, da bi se lahko možganske celice, ki so odgovorne za ustvarjanje, dodobra segrele in razživele...

Pa saj tudi polizdelki so nekaj :)

Najprej Sem se malo poigrala z DistressInk blazinico TatteredRose, ki sem jo kupila rabljeno od Kokice. In se okužila! Zdaj hočem še več barv!

S Kokičinim nestijem izrezan papirček, distreserka in navadna temno rjava blazinica so ustvarile "prtiček" z vrtnico:



Štampiljka s tekstom in obe že omenjeni blazinici so pomagale, da je nastalo tole:



Dve Tildiki, ki mi ju je odstopila Kokica, in dve moji Willow so dobile nove oblekice s kombinacijo suhih barvic oz. navadnih svinčnik barvic vseh mogočih znamk in terpentina brez vonja, ki je sicer namenjen za delo z oljnimi barvami... Tehnika mi je všeč, moram jo pa še osvojit...





Toliko za zdaj...
Koki, tebi pa še enkrat hvala!

ponedeljek, 2. marec 2009

Okužena!

Od Kokice sem kupila rabljeno distress ink blazinico...
Včeraj ni bilo časa, danes pa sem vmes malo packala...

Prepozno za obrambo - sem že okužena! Ta "tinta" se pa tako fantastično razleze po papirju in vpije v njega, da že vidim, kam me bo spet neslo - v trgovino, ki take blazinice ima...

nedelja, 1. marec 2009

Obisk

Danes sem imela čudovit obisk.

Kokica, ki sem jo na bolšjaku ujela za nekaj igračk, mi je le-te dostavila, s sabo prinesla kup igračk, pripeljala svojo boljšo polovico (saj se še tako napiše, a ne?), pa še vrečko priboljškov je prinesla, vključno s krasno pobarvanko za našo juniorko...

Punci sta bili tokrat kar malo zapostavljeni, ker so bile igračke v prvem planu - najine in moževe, ki je svoje delil z gostom. A sta tudi dečvi prišli na svoj račun - najprej je eno mečkala Koki, potem pa drugo še njen petelinček :)

Od hroščka se je kadilo in upam, da nestiji niso skrhani, za odtise se ti še enkrat iskreno zahvaljujem, obema pa za sladkarije in krasno družbo!

Da smo se imeli krasno menda ni treba poudarjati... Vsaj mi smo se. Pa upam, da nismo bili čisto zanič gostitelji...

In da sta že varno prispela domov!

torek, 24. februar 2009

Šesta v šesti

En šopek blogerk... triperesna deteljica samih fajn punc... me je našla... Suzy, Marika in Cebelica...
Ok, bom poiskala šesto fotko v šesti mapi, naprej pa ne bom fočkala... Itak so že vse bile na vrsti, hihihi.

Poglejmo.
Navodila.
* na računalniku se postavite tja, kjer shranjujete slike
* odprite ŠESTO mapo
* in izberite ŠESTO sliko
* objavite sliko na blogu in malce razložite, kaj se je dogajalo takrat
* pofočkajte ŠEST ljudi in jim to sporočite na njihovem blogu

Pa še fotke...
Te so vsepovsod. Tako zelo se trudim organizirati stvari, da je vse skupaj povsem neorganizirano...
Recimo da pokukam na C disk, med Moje fotografije... Ni dovolj map. Na drugem mestu je spet le pet map. Posledica čiščenja in selitev fotografij z diska, da uboga čarunalniška žival sploh še lahko sope...
Pa gremo na D.
Šesta mapa je glasbena - slabo kaže. Pa grem še v ustvarjalni kotiček pokukat. No, tu je pa šesta mapa prav tista, na kateri piše neurejeno. Toliko o moji organiziranosti! V mapi je namreč mešanica vseh mogočih datotek!
V naslednji mapi so Wordove datoteke... Ta je vsaj pospravljena, čeprav med mapami s fotografijami...

Šesti poskus. Tokrat grem v mapo, ki je šesta od zadaj naprej in padem v leto 2007 - yeah, tokrat mi je pa uspelo... v šestem poskusu, zanimivo.



Moja punčka je na sliki. Dobri dve leti nazaj.
En od poskusov portretov, ki jih je nastajalo malo morje. Ne spomnim se točno, zakaj mozoljčki po bradici, takle vsevedni pogled je imela pa zelo pogosto. In ga še ima. Le oči se mi zdi, da ima še večje...
Šokantno podobna ji je mlajša sestrica, čeprav prvorojenka še vedno gleda tako modro in nekoliko odmaknjeno, mlajše je pa en sam navihan smeh...



Bi se šli naprej? Ne vem, jaz ne bom iskala, če je še kje kdo, ki bi se rad šel tole (ali pa tudi ne), pa ga še ni nihče našel. Če pa je kje kdo, pa vabim k sodelovanju! Toplo vabim - je prav zanimivo brskati po drobovju domačega arhiva :)

Voščilnica z miškom

Še vedno nima pripadajoče kuverte in torej še vedno ni povsem končana, pa vendar!
Mišek Henry je bil pobarvan že prej, manjkal je le impulz za kombiniranje materialov, ki jih imam več kot zadosti doma, pa me to vseeno ne ustavi pred kakšnim novim nakupom...



Mišek je pobarvan s suhimi barvicami in terpentinom (prvi poskus v tej tehniki), sicer gre pa za odtis Whiff of Joy...
Karton in papirji so iz Lidla, štampiljka za ozadje je iz Foliinega kompleta, prav tako blazinica. Tekstilni košček je iz starih zalog "odpadkov, prav tako širok trakec. Ožji trakec je pa odrezan iz kupljenega kolutka. Dodani so še kamenčki in to je to.

Kuverta? Tudi ta se bo zložila. Enkrat.

torek, 10. februar 2009

Čikorja an'kafe

Da je Iztok genij, sem s takimi ali drugačnimi besedami napisala ali rekla že mnogokrat. In čeprav mu nekateri želijo pripisati čudaškost (no ja, glede na to, da bi ponatis njegovih razprodanih cd-jev bil uspešnica, bi na tem mestu morda celo pritegnila), mu genialnosti ni mogoče oporekat...

Včasih se na netu najde kaj simpatičnega. Moja brskanja so odkrila tole: Čikorija an'kafe
Kako zelo sem za časom!!!

Splača se pogledat blog in video zapise, zelo pa mi je všeč melodija, ki jo ura poje - morda kdo ve, če se da takšno uro kupit? Seveda je pa video trailer prvi postanek (omenim za vsak slučaj, da ga kdo ne bi preskočil).

Že kar stara stvar pravzaprav (no ja), a zame odkritje leta.
Kar sem uspela videt, mi je več kot všeč - iskreno upam, da bom čikorijo čimprej videla tudi v celoti!

Bi pa pri taki stvari prav uživala sodelovati, pa tudi, če bi samo kafe kuhala... po želji tud čikoriju!

sobota, 7. februar 2009

Zizi-riti

Težko je najti kak podobno simpatičen izraz za te duhovite čestitke.
Naredila sem dve in obe sta poželi odobravanje s strani tistih, ki so ju videli, kot tudi s strani naslovnic, ki sta ju prejeli.

Prva je nastala tale:





V originalu je bila kuverta kožne barve, vendar sem jo pomotoma poslala v tej, rdeči kuverti.. Se zgodi.
Osnova je kupljena v kompletu s kuverto, nato pa izrezana v obliko prikazane čestitke. Čipka je iz papirnega podstavka za pecivo, papir iz Lidlovega kompleta. Šivi so narisani s Sakurinim pisalom. Dodani so še kamenčki in darilce iz pohroščkanega in z rdečo blazinico posenčenega papirčka..

Druga je sledila na terenu.. S sabo sem imela tako malo materiala, da nisem verjela, da bo tako uspešna. Pa se je lepo izteklo.





Osnova je enaka kot pri prvi, le da sem tokrat uspela komplet tudi dati iz rok - sem imela samo to s sabo..
Če se prav spomnim, je rdeč papir iz Mobitelove reklame, srebrnega sem imela pa s sabo (pohroščkan je s Fiskarsovo embosirno ploščo). Štanco mi je posodil nečak, volno odstopila mami. No, tudi lepilo sem si izposodila, sem pa imela s sabo štanco za male srebrne krogce...

Oblika je zagotovo bolj seksi, kot pri prvi, kajne?

ponedeljek, 2. februar 2009

Bonbonček

Bolha bo 17. februarja še dodatno razvajala - že tako se njen blog splača dnevno pregledovati, ker ustvarja in ustvarja in ustvarja - in to same lepotičke! Ni čudno, da je njen blog tako dobro obiskan - bonbonček je pa tudi prava zakladnica!
Bolha, iskrene čestitke k dvojnemu praznovanju (pa naj čestitke veljajo tokrat za obiske, za rojstni dan pa ti voščim kasneje!)

nedelja, 1. februar 2009

Sneži!

Pri nas tudi sneži!
Že od jutra!

Pa je v Ajdovščini to redkost - ponavadi le tisto, kar z Gore prinese vidimo...
Lahko pa gledamo sneg na Goro. In na Čaven. In včasih na Planino - ma tistega hitro pobere.
V Ajdovščini ga pa do belega le vsake toliko zapade...

Zdaj pa sneži! Še vedno.

Dodano v ponedeljek (2. februar) zjutraj:
Ponoči je bila Ajdovščina bela. Dobesedno. Pokrivala jo je snežna odeja.
Potem se je med sneg pomešal dež. Do jutra se je odeja strgala... Vendarle pa je še belo - vsaj po travnikih oz. zelenicah, kjer sicer trava neusmiljeno kuka na plano, pa po avtomobilih in po kakšnih vogalih, kamor je snega napihalo malo bolj na debelo.
Asfalt je siv. In moker.
Piha.
Edino dežuje pa ne več. K sreči.

Fotke? Ne bo šlo - spominska kartica je polna, časa, da bi jo spraznila, nimam, kasneje bo pa prepozno...
Pa saj ni neke zimske idile - ne bo škode.

sreda, 21. januar 2009

Preden sem pospravila...

...naše božično-novoletno okrasje...

...sem posnela nekaj fotk...

...da bo ostalo, za spomin... in za spodbudo, da bi podobna dekoracija lahko nastala tudi v preostalem delu leta...

Prostora ni dosti, a del dekoracije je na takem mestu, da je popolnoma nemoteča. In bi lahko ostala... Pa ne bo... Bo kakšen srček, rožica ali metuljček ravno tako naredil vzdušje. Ki bo bolj primernu naraščajoči želji po soncu, zraku in gibanju. Jap, tudi gibanju - sprehajanju in potiskanju vozička pred sabo.
Zanimivo pa je, da je ta želja najmočnejša takrat, ko se burja najglasneje in najbolj sunkovito podi okoli vogalov...

A zdaj sem zašla...
Takole smo imeli okrašeno med kuhinjo in dnevno:


Takole je bilo na vratih na hodnik (na drugih vratih sem obesila filcnat škorenj, ki ga je Sari dobila v vrtcu, pa se razen rdeče organze, ki sem jo potisnila vanj, v njem ni znašlo čisto nič dražljivega):


Tole je pa okno nad pultom, kamor smo postavili smrekico in jaslice:



(jaslice sem poslikala še dosti prej - se vidi, da so kralji še za hlevčkom...)

Na police nad televizijo sem kar sproti kot so prihajale, razstavljala voščilnice:


Sem staromodna in zelo malokrat odgovarjam na sms in e-mail zadeve, tele papirne so mi pa res ljube. Sploh tiste, ki so narejene doma. Zato je med njimi tudi tista, ki jo je Sari naredila v vrtcu, pa tista, ki smo jo (tudi v vrtcu) naredili na srečanju s starši, pa tista, ki sem jo kot arhivsko spravila od našega domačega dela. Ja, letos je Sari pomagala pri barvanju in tiskanju, ati pa pri lepljenju. Morda se bom drugo leto spet malo igrala z računalnikom, morda pa najdem način, da bo takrat sodelovala tudi Niki...

Palček, kot je Sari poimenovala kar vse tri, tako Miklavža, Božička kot dedka Mraza, je svoje nasul prvič na mizo (Miklavž), drugič pa kar na kavč... Nekaj sladkega pa sem na omarico nastavila tudi jaz:



Ugotavljam, da zelo očitno nisem bila pridna. Me ni čakalo prav nič, razen tistega, kar sem sama zavila...

Eh ja. Grem srčke rezat...

torek, 20. januar 2009

Nice Blog Award in sladkarije


Tulpika mi je podelila moj prvo blog nagrado! Moj blog se ji zdi zanimiv, čeprav pišem pravzaprav zelo malo...

Hvala ti, Tulpika - to priznanje in taka obrazložitev mi zelo veliko pomenita še zlati od tebe, ki te cenim kot simpatično in občutljivo za jezik...



Nagrada s sabo prinaša tudi nekaj obveznosti, saj gre za sistem verižnega razveseljevanja. Z veseljem jih izpolnjujem!

1. Objavi nagrado na svojem blogu. - to sem že :)
2. Naredi povezavo do osebe, ki ti je nagrado podelila. - tudi to sem že, in to z največjim veseljem! :)
3. Podeli nagrado naprej - neomejenemu številu ljudi in jih navedi tako, da na svojem blogu narediš povezavo do njihovih blogov. - ta je pa težja. Pa ne, ker bi bilo premalo blogov, ki bi si zaslužili, pač pa jih je ogromno, preveč, da bi naštevala vse! In med njimi zelo malo takih, ki nagrade še niso dobili... :)

Nagrado bi kljub težki odločitvi rada podelila nekaterim, ki so ga že dobili:

Petya me vedno znova očara s svojimi "kiči" voščilnicami - pa ta "kiči" je dobronamerno uporabljen, saj so njene čestitke čudovite! In zelo težko sem se odločila, katero bi prilepila kot link... In, zanimivo, bolj kot jih gledam, bolj so čudovite!

Vixi s svojo veliko ljubeznijo do mačk in das ploščic vsak dan znova dela čudeže in budi nenasitno željo, da bi znala vsaj približno tako dobro narisati mačka s karakterjem v zgolj parih potezah...

Bolha je s skoraj vskodnevnimi prispevki in izjemnimi sodelovanji na izzivih pravo okno v svet - njene čestitke pa... - pejte pogledat, se splača! Resnično...

Akvarij je ena tolk fejst punca s krasnimi zapisi... Ena od redkih, ki sem jo najprej poznala v živo in šele kasneje tudi preko neta... Všeč so mi tvoji oštevilčeni komentarji :)

BojaMoja je "pacientka" pri vsem, česar se loti... Njena izrezljana štampiljka z Venero je bila zgolj uvod v vse lepote, ki jih ustvarja iz dneva v dan...

Karikatur ne smem pozabit - Boris je enostavno genij! Njegova mamca oz. stara mama je resnična carica!

Pa še moja Karla - ena taka fejst babnca, da se jo išče!

Tu se bom ustavila. Lepih blogov je še toliko, a vseh res ne morem zapisat... Zdaj se moram potrudit in "mojim" nagrajencem sporočit, da jih na tem mestu čaka majčkeno priznanje za njihovo delo... Si zamislite, da bi to morala sporočit stotim ali še večim?

Pa da ne pozabim...

BojaMoja podarja bonbonček 24. januarja (žrebala bo dva dni kasneje). Čestitam ti tako ob rojstnem dnevu, kot za veliko število obiskov!

sobota, 17. januar 2009

Jagode z zamudo

Lani sem na Otoku zakladov organizirala svoj prvi swap... Swap jagodnih čestitk

Izdelane čestitke so bile vse po vrsti lepe, zalomilo se je samo pri eni, moji... Moja swapika po zaslugi poštarjev še danes ni prejela moje čestitke - ves čas se sprašujem, če je bil kriv morda priložen magnetek? Bil je precej močan...

Kakorkoli, moralni dolg me spremlja, čeprav je swapika rekla, da ni treba poslat zamenjave. Ampak se mi ne zdi prav, da bi ostala brez, čeprav je Bolha takšna mojstrica, da ji tudi do kolen ne sežem! Kar poglejte si njen blog!

Nastala je danes, malo čez dan, ko sta bili pupi na popoldanskem počitku, malo pa zvečer, ko sem ostala budna samo še jaz...

Takole packanje me pomirja - bolj sem nervozna, bolj rabim sproščanje energije skozi prste... In danes so me prav srbeli že zjutraj...

Jagode so rdeče, njihovo listje je zeleno... nastalo je pa tole:



Kuvertica je povsem navadna, rdeča, brez kakršnihkoli dodatkov...



Čestitka je narejena s papirjem iz Lidlovih akcij, s satenastima trakcema, ki bi lahko bila tudi s kakšnega darilca (pravzaprav rdeči, tekstilni, je, ozek temno zelen satenast trakec je pa kupljen na kolutku), motivček je izrezan z darilnega ovojnega papirja, ki sem ga včeraj po dolgem času našla v kleti, dodan je še droben okrasek iz petih steklenih kamenčkov...

Nobene štampiljke, hrošček spi v hčerini sobici, nič razpok ali še kakšnih bolj eksotičnih igračk in tehnik - glede na trenutne trende pravzaprav zelo staromodno :)

Mi je pa všeč. V živo prav zažari - samo pogledam jo, pa me nasmeje. Samo diši še ne - zato imamo pa domišljijo!

Čeprav, ko bolj natančno pogledam, mislim, da me čaka ponovitev vaje... Na parih mestih me je izdalo lepilo, ki prav nemarno kuka v beli dan...

*************************************************************************

Je pa to pravzaprav tretja voščilnica letos. Prva je bila objavljena tukaj, druga je bila narejena za swap srčkastih oz Valentinovih voščilnic na otočku in je še ne smem pokazati... Saj bo še kakšna :)

ponedeljek, 12. januar 2009

Nak!

Spremljam kar nekaj blogov. Gledam, berem.
Skoraj vsak dan nova kreacija, skoraj vsak dan nov zapis.
Potem se ustavim in zamislim.

Nak. To ni zame.
Tako ne bo šlo.

Saj bi rada imela lep, bogat, obiskan blog. Saj bi rada vsak dan imela kaj pokazat in napisat.
Pa ne gre. Ne znese...

Tu in tam spravim skupaj kak razmislek. Izdelek? O ja. Kosilo na mizi, nato pomita posoda. Ko je pospravljena, ni ostalo nič več. Obešeno oprano perilo, potem pa to zloženo - a tisti hip, ko je pospravljeno, nimam več kaj pokazat. Pometena in pobrisana tla so čez pol ure taka, kot da dva dni niso srečala metle.

Dneva mi zmanjka. In, za hudiča, da nimam pojma, kam sem založila tisti drugi par rok - saj se ne spomnim, da bi jih kdaj imela, a manjkajo mi. Zelo.

Zato pa ostajam tu, kjer sem.
Pri zelo praznem blogu. Pač. Tako je to in s tem moram živet. Ker tole ni moj edini svet.

Važno je, da ostajam :) In upam.

torek, 6. januar 2009

Sladkosneda...

...kot sem, sem se odpravila na lov za novimi bonbončki...

Carlz na CarlzCardz pričakuje 10.000-ega obiskovalca in bo takrat podelila sladek bonbonček... Pa še izzivalni blog ima
Sem jo že dodala med spremljajoče :) In komentar pri njej tudi pustila :)

Sladkorček ponujajo tudi na Pink Gem Designs - še ena krasota... Sicer pa imajo v januarski izdaji (NEW JANUARY RELEASES) zelo prikupne mucke in kužke :)

Potem je tu še Karin in njen posladek... Poleg krasnega bloga si je postavila nov cilj: za lažje sodelovanje v izzivih, je le-te zbrala v novi skupini... Zanimivo!

Še en bonbonček bo šel v nove roke 10. januarja - Rachin blog je krasen, bonbonček pa prav tako :)

Še en rojstnodnevni bonbonček poklanja Crafts-International - zanimajo jo pa novoletne zaprisege... Če grem vse svoje pisat, bo preveč za prevajat :)

Joj, pa še en, ki se mu ne da upret... Emma bo med drugim posladkala s kupom papirčkov in trakcev...

En zimski cukrček... snežak Herb, ki ga ponuja Scrapmumur... (13. januar 2009)

Pa 24. januarja bo spet bobnoček zamenjal lastnika - podarja ga Lim na svojem krasnem blogu...

Zdaj bo pa res treba začeti (tudi) v angleščini pisat...

ponedeljek, 5. januar 2009

Zakaj?

Včasih pride dan, ko se ti podira svet, ko se ruši vse, kar si gradil do takrat... Ko se resno vprašaš, zakaj vztrajati, zakaj se boriti?

Takrat je Nejša tisto, kar želim slišati...




Zaradi upanja


Pusti kar se ni zgodilo.

Dovolj je to, kar je že bilo.

Ko potegneš skoz z ravnilom,

Vidiš, da je bilo res težko.



Brez veze ves ta čas.

Brez veze dvigat glas.

Brez veze vse je razen sreče v nas.



Zakaj.. vztrajava v tem, če nama lomi srca v prah?

Zakaj.. človek sploh moli, če obstaja od prej še strah?

Zakaj.. sklonjene glave, če bi lahko vzravnana odšla?



Brez veze ves ta čas.

Brez veze dvigat glas.

Brez veze vse je razen sreče v nas.



Zapri oči, umiri dušo.

Ostaniva najina.

Stvari se bodo razdelile,

Lažje kot sva se kdajkoli midva.



Brez veze ves ta čas.

Brez veze dvigat glas.

Brez veze vse je razen sreče v nas.



Zakaj.. vztrajava v tem, če nama lomi srca v prah?

Zakaj.. človek sploh moli, če obstaja od prej še strah?

Zakaj.. sklonjene glave, če bi lahko vzravnana odšla?

Zakaj.. so rože na oknih, če ne zaradi upanja?





Ja, včasih se je treba spomniti, zakaj...

petek, 2. januar 2009

Obljube, zaobljube, želje...

Vsako leto se v tem času dogaja en čuden fenomen... Večni optimisti si vsako leto znova in znova postavljajo/mo cilje, ki naj bi jih dosegli. O tem, da se bomo spravili v kondicijo, pa da bomo shujšali, pa da bomo zaslužili več, pa da bomo zamenjali službo... In na koncu leta, med vso predpraznično mrzlico sledi še en šok, ko delamo bilanco (ne)izpolnjenih ciljev...

In vseeno začnemo s prvim dnem novega leta znova. Kot z dieto, ki jo vedno začenjamo na isti dan - jutri...

Zakaj?

Mislim - vsaj, če po sebi sklepam - da je to predvsem iz želje, da bi našli nekaj, kar bi nas sunilo v zadnjo plat, da bi končno vzeli vajeti svojega življenja v svoje roke in da bi končno začeli delati zase.

Mene letos čaka najmanj:

1. dobiti službo (sem na porodniški, torej imam sedem mesecev časa, da jo tudi najdem in podpišem pogodbo)
2. odvreči en kup balasta - tako maščobe s sebe (čez mesec ali dva, ko se bo Niki najbrže nehala dojiti) kot šare iz kleti in s podstrešja pri starših
3. dokončno urediti vse arhivske zadeve, od raznoraznih dokumentov do prvih spominov mojih punc in albumov fotografij
4. pospraviti ustvarjalno kramo tako, da jo bom našla tudi sredi noči, če jo bom rabila
5. dokončno oblikovati idejne zasnove za podjetje in hiško, za katero upam, da bo letos "padla" parcela - optimizem tako ali tako ne škodi

Predvsem pa - kar je izmed vsega najpomembnejše - poskrbeti za družino in partnerja - za vse tiste drobne kaveljčke, ki dan za dnem cufajo odnose in za vse tiste zlate sladkorčke, ki odnose gladijo in božajo.

Prvi januar 2009

Prvi dan novega leta je minil kot piš. Pa mi je kljub vsem dnevnim opravkom uspelo ukrasti nekaj minutk zase. In tako je nastala. Prva letošnja. Čestitka. Ali pa voščilnica. Kakor komu drago.

Nič posebnega - nobene komplicirane tehnike, čudnih pripomočkov ali fensi-šmensi materialov in dodatkov, le igranje z vzorčki na drobnih papirčkih - izrezkih iz reklam, revij...
In z malo večjimi barvnimi kvadratki.
In z zlatimi nalepkami - malo za obrobo, malo za dopolnitev...
In z zlato konturo, ki je kvadratke "zašila" v odejico...
Voila.



In bolj kot jo gledam, bolj se mi zdi, da bo nekega lepega dne dobila še kakšen tagec in iskrivo misel na njem...
Ali pa tudi ne - kvadratki se samo delajo, da so kvadratki, zato vsa zadevščina ni ravno "v gridu" - simpatična je pa vseeno, hihihi

četrtek, 1. januar 2009

Dva bonbončka za poskušino

Letos se bom pa jaz tudi šla - sprva le v obliki sodelovanja, da vidim, če bom sploh znala...

Menda je treba ob objavljenem bonbončku pustiti komentar, v svojem blogu pa link...

Pa naj poskusim...

En bonbonček bo šel v nove roke jutri - ob rojstnem dnevu ga poklanja Maja - Maja, iskrene čestitke in vse lepo tudi tukaj!

Voščilo ob rojstnem dnevu sem pustila na njenem blogu. To znam.

Povezavo na moji strani pa mi je po mukah in težavah tudi uspelo narediti... le da bom do naslednjič verjetno že spet pozabila...
Zato si za opomin puščam tole - na Otoku zakladov je namreč ena koristna tema, ki rešuje prav to težavo :)

In potem sem našla še enega mednarodnega - sline lahko cedim, kajne? Karen ponuja celo bogastvo...
No, tole mi pa ne uspe... Tukaj je naslov: http://charmedcrafts.blogspot.com/2008/12/mega-mega-mega-christmas-blog-candy.html/

Zdaj pa na lov za novimi bonbončki :)

Naj bo pravo!

V poplavi vseh želja za zdravje, srečo, uspeh in vse ostalo, se kar samo od sebe poraja vprašanje - kaj pa, če si tega vendarle ne želim? Kaj, če sem zdrav/a in si zato ne želim zdravja? Kaj, če sem materialno na konju in si ne želim denarja?

Hja, redki so taki, a vseeno...

Konec koncev perfektno zdravje ni pomagalo tistim na Titaniku niti tistim v Challengerju...

In včasih je tablica dobre čokolade vredna več kot zrak, ki ga diham...


Želim - sebi, mojim najbližjim in najdražjim, vsem prijateljem in "prijateljem", bežnim znancem, internetnim prijateljem in tudi popolnim neznancem - naj bo leto 2009 tisto pravo!