petek, 24. december 2010

Zadnje minutke

Ni še prepozno,
da vam zaželim
srečo, veselje,
v srcih pa mir!

Radosti, ljubezni obilo,
pa da zdravje bi dobro služilo,
naj bo moje praznično
in novoletno voščilo!

sreda, 15. december 2010

Ustvarjanje v vrtcu

Tamali so imeli srečanje s starši. Ta objava bi torej morala biti narejena včeraj :)

Pa sva šli.

In sva lepili. Servetke s čudovitimi motivi.

In umivali roke.

Pa še malo lepili. Snežinke. In potresali bleščice.

Pa si spet malo umivali roke.

Barvali.

In umivali roke.
(naj niti ne začnem o tem, da se hlače še namakajo)

Potem pa spet malo lepili.

In umivali roke.

Mami je bila pridna in se ni vmešavala, čestitke, ki so nastale, so pa tako simpatične, da bom najbrž letos to delo prepustila pupama :)

torek, 14. december 2010

Kodirani pozdravi

Ne, ne, n'č bat, vse je v redu :)

Tipkam na tečaju, medtem, ko čakam, da cela skupina dokonča korak, pri katerem smo se ustavili.

Kar hočem z naslovom reči je, da UŽIVAM!

Ne vem, malo sem čudna mogoče, a tale abeceda spletnih strani me navdušuje.
Še niti končala nisem s html in css, pa se že spogledujem s php :)

Ne delam si utvar, da zdaj pa že vse znam - še vedno sem daleč za "garažnimi mojstri", a vidim luč, vidim pot, po kateri lahko pridem na cilj.

In to ob delu, v katerem uživam :)

nedelja, 12. december 2010

Ko te potegne...

V iskanju možnosti, da bi z uživanjem v delu in s poštenim delom prišla do sredstev za ljubi kruhek in še kaj, sem se vrgla v rahlo programerske smeri.

Rahlo pravim, ker vem, da je en kup osnovnošolcev, ki imajo v malem prstu to, kar se jaz z navdušenjem učim. Rahlo pravim tudi zato, ker imam hkrati z abecednikom kode pred sabo tudi programčke, ki omogočajo enak rezultat s klikanjem po miški. Rahlo pravim, ker je do programiranja bistveno daljša pot kot je pot preko NPK.

Ampak ne dajem v nič vsega tega novega znanja in navdušenja. Daleč od tega.
Ker sem tip človeka, ki mora vedet, kao nekaj deluje, zato, da lahko potem to uporabi čisto drugje. Ker se zavedam, da sem zadosti kreativna, da me instant-klik-izdelki ne potegnejo.

In ker verjamem, da se nekje na tem svetu, pod tem soncem skriva tudi tista, tako iskana in zaželjena službica zame, ki mi bo odpihnila skrbi glede preživetja.

In zdaj že nekaj dni zaporedoma samo berem in berem. In obenih, dveh ponoči se enostavno prisilim it spat, saj moram zjutraj naraščaj spravit v vrtec... Potem pa spet berem in berem...

Nimam pojma, kdo bo letos poskrbel za čestitke. Pa za okrasitev. Pa še za kaj.
Nekaterim ni dosti mar za to, drugi pričakujejo, da bom spet vse postorila sama.
Pa mislim, da ne bom.
Oz. bom, vendar z zelo omejenim seznamom opravil.

Konec koncev - zakaj bi počela nekaj, kar ni nič vredno, a ne? Bom raje naredila tisto in za tiste, ki znajo vložen trud in energijo ceniti!
Čas pa porabila za branje in učenje.

V novem letu vas pa zagotovo povabim na čisto mojo spletno stran :) Saj moram vadit, kajne?

sobota, 4. december 2010

Luzerstvo

Razmišljam.

Medtem, ko pomivam posodo, se pred kričanjem naraščaja, ki se je točno v tem momentu odločil, da je primeren čas za malo lasanja, ščipanja in vpitja, umaknem v vijuge svojih misli.

Ne namenoma, a decembrski čas me je spet ujel pri pregledovanju svojega življenja...
Pri inventuri.

Saj, če pogledam v čas pred tednom, dvema, potem se moji cilji že lepo uresničujejo.

A če pogledam deset, petnajst let nazaj... Potem pridem do manj navdihujočih rezultatov.
In potem me enostavno zanese v luzerska razmišljanja...

Pa sem res to?
Sem res luzerka?
Sem res to, kar me skušajo prepričati moje temne misli? Pa še kdo od soljudi?

Res je, še vedno nimam službe, a delam kar naprej... Le, da delam tisto, kar ni plačano... In jasno, zato tudi ne cenjeno.

Imam izobrazbo. Imam znanja. Imam izkušnje. Imam delovne veščine, s katerimi se lahko lotim marsičesa. Ko delam, delam s srcem in v svoje delo vložim vse, tudi sebe. Imam voljo. Imam željo.

In potem...

Potem, ko je treba svoje delo ovrednotiti...

Takrat pa postanem prava luzerka.

Sadove mojega dela, moje vložene energije pustim požeti drugim...

In to me spremlja kot prekletstvo že od malih nog.



Pa se res tako malo cenim?

Morda je to res veljalo v času najbolj cvetoče mladosti, v času najbolj napete kože, v času idealizma in velikih sanj.
Danes to ne velja več... Zagotovo ne.
Vendar pa še vedno ne najdem poti iz tega prekletega začaranega kroga...

In to me mori.

In zato se včasih resnično počutim kot luzerka. Čeprav VEM, da nisem...



In potem se zdramim, hitro pomirim kričački in ju speljem v koristnejše dejavnosti...









V času, ko je nastajal ta zapis (torej po deseti zvečer) se je tamala nadobudnica spravila čistit kopalnico. S prstom. In zobno pasto.

(Ste vedeli, da se zobna pasta zelo hitro in zelo zoprno zasuši?)

Zdaj bo kraljična menda zaspala...