V iskanju možnosti, da bi z uživanjem v delu in s poštenim delom prišla do sredstev za ljubi kruhek in še kaj, sem se vrgla v rahlo programerske smeri.
Rahlo pravim, ker vem, da je en kup osnovnošolcev, ki imajo v malem prstu to, kar se jaz z navdušenjem učim. Rahlo pravim tudi zato, ker imam hkrati z abecednikom kode pred sabo tudi programčke, ki omogočajo enak rezultat s klikanjem po miški. Rahlo pravim, ker je do programiranja bistveno daljša pot kot je pot preko NPK.
Ampak ne dajem v nič vsega tega novega znanja in navdušenja. Daleč od tega.
Ker sem tip človeka, ki mora vedet, kao nekaj deluje, zato, da lahko potem to uporabi čisto drugje. Ker se zavedam, da sem zadosti kreativna, da me instant-klik-izdelki ne potegnejo.
In ker verjamem, da se nekje na tem svetu, pod tem soncem skriva tudi tista, tako iskana in zaželjena službica zame, ki mi bo odpihnila skrbi glede preživetja.
In zdaj že nekaj dni zaporedoma samo berem in berem. In obenih, dveh ponoči se enostavno prisilim it spat, saj moram zjutraj naraščaj spravit v vrtec... Potem pa spet berem in berem...
Nimam pojma, kdo bo letos poskrbel za čestitke. Pa za okrasitev. Pa še za kaj.
Nekaterim ni dosti mar za to, drugi pričakujejo, da bom spet vse postorila sama.
Pa mislim, da ne bom.
Oz. bom, vendar z zelo omejenim seznamom opravil.
Konec koncev - zakaj bi počela nekaj, kar ni nič vredno, a ne? Bom raje naredila tisto in za tiste, ki znajo vložen trud in energijo ceniti!
Čas pa porabila za branje in učenje.
V novem letu vas pa zagotovo povabim na čisto mojo spletno stran :) Saj moram vadit, kajne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar