petek, 14. avgust 2009

Pred enim letom...

...sem takle čas že stokala med spanjem. Kolikor je spanja sploh bilo.

Začelo se je dogajati.

A ker mi je prvič odtekla voda predno so se sploh začeli popadki in ker je bilo še štirinajst dni do roka, sem se šla mati korajžo. In stokala dalje.

Zjutraj sem še Saro peljala v vrtec, ko sem pa morala med potjo že kar krepko predihavati popadke, se mi je začelo malo svitati, da se moj nosečniški trebuh poslavlja (spustil se je že prejšnji dan, a sem želela, da bi zdržalo še tistih par dni do mojega rojstnega dneva...).

In sem poklicala moža.

In sva se šla pokazat.

In so me obdržali, ker sem bila že šest prstov odprta.

In so sledile priprave.

In potem je šlo na ekspres. Ob enajstih na mizo, ob pol poldne je babica predrla mehur, dvajset do enih je bila Nika pri meni. Le, da je bila na drugi strani trebuha...



Eno leto je mimo.



Praznovali ne bomo. Pred dvema dnevoma se je poslovil nono mojih punc, možev oče in moj tast. Do praznovanja ni nikomur.
Vem, da bi bil vesel, če bi bil z nami... In mi tudi... Rad je popestoval vnuke in vnukinje...
Saj, v srcih bo vedno z nami. In v spominih.



Niki bo vseeno dobila svojo tortico. Svečko se pa vseeno spodobi upihnit!

1 komentar:

Kokica pravi ...

Vse najboljše Nika!