Spet doma...

...za kratek čas...

...vsaj glede na količino prtljage, ki jo je treba pospraviti, preprati, presušiti...

Pralni stroj dela nadure.

Vmes seveda pride na vrsto vse ostalo... Punci hočeta svoje in ju ne brigajo pritikline pred in po dopustu...




Vtisi se še spravljajo skupaj, predvsem pa se mi je zdelo naporno... Morda tudi zato, ker nisem našla časa za dnevno dozo ustvarjalnega odklopa... Plavala sem tudi bolj malo - ta velika je raje kričala, kot plavala, ta mičkeni pa je bila voda od popka naprej premrzla... no, pa smo hodili po plitvini (auč, moj hrbet).

Ampak vseeno smo imeli zadosti lepo vreme, da si je mož pustil rasti plavalno kožico med prsti in poindijanil kožo... Pa on itak skoraj takoj porjavi, tako, da je z morja prinesel rjavo barvo.

S puncama se pa bolj jogurta držimo, vsaj kar se barve tiče... Pa sladoleda tudi...

Zdaj pa grem! (drugič)

Ste nasedli, kaj?

Hehehehe, ne, ni bila objava namenjena zgolj eni besedi :)

Le, da sem hotela malo ponagajat...

Gremo na morje. Za deset dni. K sosedom.

Pa ne daleč - v Pineti blizu Novigrada se bomo namakali, če bo vreme...

Ker morje bo.

Upam, da bo tudi sonce, pa ne prevroče, prosim... Se mi zdi, da ga Niki ne prenaša najbolje (ne, ne mislim je imeti na soncu), moja glava ga pa tudi ne mara več toliko, kot pred prometno...

Spakirano?
Marsikaj.
Zelo optimistično tudi en poln nahrbtnik za ustvarjanje...

Optimizem ali utopija?
Bomo videli...

Zdaj je treba to še v avto spravit... Ta bo pa še naporna...

Nak!

Spremljam kar nekaj blogov. Gledam, berem.
Skoraj vsak dan nova kreacija, skoraj vsak dan nov zapis.
Potem se ustavim in zamislim.

Nak. To ni zame.
Tako ne bo šlo.

Saj bi rada imela lep, bogat, obiskan blog. Saj bi rada vsak dan imela kaj pokazat in napisat.
Pa ne gre. Ne znese...

Tu in tam spravim skupaj kak razmislek. Izdelek? O ja. Kosilo na mizi, nato pomita posoda. Ko je pospravljena, ni ostalo nič več. Obešeno oprano perilo, potem pa to zloženo - a tisti hip, ko je pospravljeno, nimam več kaj pokazat. Pometena in pobrisana tla so čez pol ure taka, kot da dva dni niso srečala metle.

Dneva mi zmanjka. In, za hudiča, da nimam pojma, kam sem založila tisti drugi par rok - saj se ne spomnim, da bi jih kdaj imela, a manjkajo mi. Zelo.

Zato pa ostajam tu, kjer sem.
Pri zelo praznem blogu. Pač. Tako je to in s tem moram živet. Ker tole ni moj edini svet.

Važno je, da ostajam :) In upam.

Zakaj?

Včasih pride dan, ko se ti podira svet, ko se ruši vse, kar si gradil do takrat... Ko se resno vprašaš, zakaj vztrajati, zakaj se boriti?

Takrat je Nejša tisto, kar želim slišati...




Zaradi upanja


Pusti kar se ni zgodilo.

Dovolj je to, kar je že bilo.

Ko potegneš skoz z ravnilom,

Vidiš, da je bilo res težko.



Brez veze ves ta čas.

Brez veze dvigat glas.

Brez veze vse je razen sreče v nas.



Zakaj.. vztrajava v tem, če nama lomi srca v prah?

Zakaj.. človek sploh moli, če obstaja od prej še strah?

Zakaj.. sklonjene glave, če bi lahko vzravnana odšla?



Brez veze ves ta čas.

Brez veze dvigat glas.

Brez veze vse je razen sreče v nas.



Zapri oči, umiri dušo.

Ostaniva najina.

Stvari se bodo razdelile,

Lažje kot sva se kdajkoli midva.



Brez veze ves ta čas.

Brez veze dvigat glas.

Brez veze vse je razen sreče v nas.



Zakaj.. vztrajava v tem, če nama lomi srca v prah?

Zakaj.. človek sploh moli, če obstaja od prej še strah?

Zakaj.. sklonjene glave, če bi lahko vzravnana odšla?

Zakaj.. so rože na oknih, če ne zaradi upanja?




Ja, včasih se je treba spomniti, zakaj...

Obljube, zaobljube, želje...

Vsako leto se v tem času dogaja en čuden fenomen... Večni optimisti si vsako leto znova in znova postavljajo/mo cilje, ki naj bi jih dosegli. O tem, da se bomo spravili v kondicijo, pa da bomo shujšali, pa da bomo zaslužili več, pa da bomo zamenjali službo... In na koncu leta, med vso predpraznično mrzlico sledi še en šok, ko delamo bilanco (ne)izpolnjenih ciljev...

In vseeno začnemo s prvim dnem novega leta znova. Kot z dieto, ki jo vedno začenjamo na isti dan - jutri...

Zakaj?

Mislim - vsaj, če po sebi sklepam - da je to predvsem iz želje, da bi našli nekaj, kar bi nas sunilo v zadnjo plat, da bi končno vzeli vajeti svojega življenja v svoje roke in da bi končno začeli delati zase.

Mene letos čaka najmanj:

1. dobiti službo (sem na porodniški, torej imam sedem mesecev časa, da jo tudi najdem in podpišem pogodbo)
2. odvreči en kup balasta - tako maščobe s sebe (čez mesec ali dva, ko se bo Niki najbrže nehala dojiti) kot šare iz kleti in s podstrešja pri starših
3. dokončno urediti vse arhivske zadeve, od raznoraznih dokumentov do prvih spominov mojih punc in albumov fotografij
4. pospraviti ustvarjalno kramo tako, da jo bom našla tudi sredi noči, če jo bom rabila
5. dokončno oblikovati idejne zasnove za podjetje in hiško, za katero upam, da bo letos "padla" parcela - optimizem tako ali tako ne škodi

Predvsem pa - kar je izmed vsega najpomembnejše - poskrbeti za družino in partnerja - za vse tiste drobne kaveljčke, ki dan za dnem cufajo odnose in za vse tiste zlate sladkorčke, ki odnose gladijo in božajo.

Naj bo pravo!

V poplavi vseh želja za zdravje, srečo, uspeh in vse ostalo, se kar samo od sebe poraja vprašanje - kaj pa, če si tega vendarle ne želim? Kaj, če sem zdrav/a in si zato ne želim zdravja? Kaj, če sem materialno na konju in si ne želim denarja?

Hja, redki so taki, a vseeno...

Konec koncev perfektno zdravje ni pomagalo tistim na Titaniku niti tistim v Challengerju...

In včasih je tablica dobre čokolade vredna več kot zrak, ki ga diham...

Želim - sebi, mojim najbližjim in najdražjim, vsem prijateljem in "prijateljem", bežnim znancem, internetnim prijateljem in tudi popolnim neznancem - naj bo leto 2009 tisto pravo!