Spet doma...

...za kratek čas...

...vsaj glede na količino prtljage, ki jo je treba pospraviti, preprati, presušiti...

Pralni stroj dela nadure.

Vmes seveda pride na vrsto vse ostalo... Punci hočeta svoje in ju ne brigajo pritikline pred in po dopustu...




Vtisi se še spravljajo skupaj, predvsem pa se mi je zdelo naporno... Morda tudi zato, ker nisem našla časa za dnevno dozo ustvarjalnega odklopa... Plavala sem tudi bolj malo - ta velika je raje kričala, kot plavala, ta mičkeni pa je bila voda od popka naprej premrzla... no, pa smo hodili po plitvini (auč, moj hrbet).

Ampak vseeno smo imeli zadosti lepo vreme, da si je mož pustil rasti plavalno kožico med prsti in poindijanil kožo... Pa on itak skoraj takoj porjavi, tako, da je z morja prinesel rjavo barvo.

S puncama se pa bolj jogurta držimo, vsaj kar se barve tiče... Pa sladoleda tudi...

Zdaj pa grem! (drugič)

Ste nasedli, kaj?

Hehehehe, ne, ni bila objava namenjena zgolj eni besedi :)

Le, da sem hotela malo ponagajat...

Gremo na morje. Za deset dni. K sosedom.

Pa ne daleč - v Pineti blizu Novigrada se bomo namakali, če bo vreme...

Ker morje bo.

Upam, da bo tudi sonce, pa ne prevroče, prosim... Se mi zdi, da ga Niki ne prenaša najbolje (ne, ne mislim je imeti na soncu), moja glava ga pa tudi ne mara več toliko, kot pred prometno...

Spakirano?
Marsikaj.
Zelo optimistično tudi en poln nahrbtnik za ustvarjanje...

Optimizem ali utopija?
Bomo videli...

Zdaj je treba to še v avto spravit... Ta bo pa še naporna...

Nak!

Spremljam kar nekaj blogov. Gledam, berem.
Skoraj vsak dan nova kreacija, skoraj vsak dan nov zapis.
Potem se ustavim in zamislim.

Nak. To ni zame.
Tako ne bo šlo.

Saj bi rada imela lep, bogat, obiskan blog. Saj bi rada vsak dan imela kaj pokazat in napisat.
Pa ne gre. Ne znese...

Tu in tam spravim skupaj kak razmislek. Izdelek? O ja. Kosilo na mizi, nato pomita posoda. Ko je pospravljena, ni ostalo nič več. Obešeno oprano perilo, potem pa to zloženo - a tisti hip, ko je pospravljeno, nimam več kaj pokazat. Pometena in pobrisana tla so čez pol ure taka, kot da dva dni niso srečala metle.

Dneva mi zmanjka. In, za hudiča, da nimam pojma, kam sem založila tisti drugi par rok - saj se ne spomnim, da bi jih kdaj imela, a manjkajo mi. Zelo.

Zato pa ostajam tu, kjer sem.
Pri zelo praznem blogu. Pač. Tako je to in s tem moram živet. Ker tole ni moj edini svet.

Važno je, da ostajam :) In upam.

Tiho, tiho čas beži...

December. Čaroben v soju tisočev drobnih lučk. Če romantično naletava sneg, je prav magičen...

A ko pogledaš naokrog... Koliko mrzličnega hitenja, brskanja za darili, ki bodo prevečkrat končala na zadnji polici kot lovilci prahu, iskanja karseda bleščečih papirjev in ovojnih trakov... Bleščice in bleščava...

Kako hitro potegne tako hitenje človeka v svoj vrtinec... nisem izjema...

Pa mi je vendar tokrat uspelo. K ustvarjanju čestitk sem pritegnila starejšo hčerko in moža. In je bilo lepo, čeprav so čestitke preproste, otroške. Naj se vidi, naj se ve, kdo vse pri nas ustvarjati sme! Drugo leto se nam bo zagotovo pridružila tudi mlajša, ki je letos "packanje" prespala - nekako bomo že uspeli skupaj čarati :) Se da :)

Danes smo bili še po zadnjih nakupih... Špecerija, špeza... No ja, vsaj mislili smo tako, a določene reči bo vendarle treba iti še jutri iskat - določene police so bile izropane... Nič posebnega - sladka smetana, malo kruha, ki mi ga ne bo zneslo speči, če hočem imeti miren Božič. Ne ob dojenčici in ob dve in polletni zvedavi bučki... Čez praznike pa ga najbrž bom spekla doma - v miru in v dobri družbi mojih najdražjih.

In zdaj?
Zdaj grem v miru še malo pospravit, zložit kup perila, nato drug kup obesit, nato pa se zakadit med trakove in papirje, med vso bleščavo, ki ji tudi moj dom ne uide... Še ne...

A pred tem si bom prižgala svečko! Topel in včasih malo nemiren plamen kot opomin na čas, ki tiho beži, polzi skozi prste, teče in drsi povsem neslišno tja nekam v spomine...

Striček Čas

Lahko bi rekla, da je to en zelo potepen stric. Vsepovsod je, a nikoli se zadosti časa ne zadrži pri meni. Hja, razen, ko kje kaj čakam - o ja, takrat pa se usede zraven, prav počasi udobno namesti in čisto, čisto počasi nabaše svojo pipo, pogladi doooolgo sivo brado, zamiži in začne puhat tisti sladek dim...

In tako se zgodi, da mine debele tri mesece od zadnjega prebliska in objave mojih besednih premetavanj...

Pa se je vmes marsikaj zgodilo - mnogo dogodkov, še kako vrednih pozornosti in objave... Pa strička takrat ni bilo mimo. Pač.

In potem mine novih 86400 sekund. In še enkrat toliko. In še enkrat. In še. In še...

Le kolikokrat se bo ta krog še obrnil do takrat, ko mi bo uspelo tole zadevo bolj resno zagrabit za roge?