Podpis

Zakaj v zadnjem času nisem nič kaj pridna z objavljanjem ustvarjenega?

Iz enostavnega razloga. Večim puncam se je že zgodila kraja. Fotografij. Njihovih izdelkov. Ki so se potem rahlo obdelane pojavile v zasebnih albumih srak s pavjim perjem (eh, če sem čisto poštena, se je eno tako pero v malo drugačni zgodbi znašlo tudi v mojem albumu - a sem bila resnično vesela, ko me je avtorica izdelka kontaktirala, da sem lahko njene podatke zapisala pod fotografijo) in tudi v kakšni internetni štacuni. Z zasoljenimi cenami. Za tuje perje v bistvu.

In jaz se tega ne grem več. Tveganja.

Saj ne, da sem perla. In daleč od tega, da sem unikatna pri izdelavi - z velikim veseljem povzemam ideje ustvarjalk po vsem svetu, vendar jih izpeljem malo po svoje. Vedno.

Prvič. Ker se mi ne ljubi dosledno kopirati.
Drugič. Ker ne znam kopirati do pike natančno.
Tretjič. Ker se mi zdi trapasto biti ena navadna kopija brez duše - v svojem izdelku VEDNO pustim malo sebe. Tega fotokopirec, ki dela dosledne kopije menda ne zmore.

Pa vendarle kopiram. Ja. Ideje.
Izdelek oz. njegovo fotko poskeniram v glavo. Tam jo malo premeljem, popačim, predrugačim. Ali pa preoblečem in našminkam. Ali pa samo malo zasukam.

Svojo "umetnino" (kdaj pa tudi umetnino) naredim na podlagi te slike iz glave.
Zelo redko na podlagi skice, slike, fotke...
Pa delam tudi s pomočjo predlog in shem, da me ne bo kdo na laž postavljal. Eno čestitko sem naredila celo s prerisanim odtiskom štampiljke (ja, kriva sem, vendar je v rokah nove lastnice in narisane podobice ne morem zamenjat z odtisnjeno, žal - v moj zagovor: podarila sem jo) - a imam to štampiljko sedaj doma v lasti! Ne samo zaradi tega. Je prva, ki me je res kupila. Jasno, da so ji hitro sledile še druge...

Sem prelena. Ali pa pretrmasta. Morda preneumna? Za delat popolne kopije.

Pa tudi preveč običajno dolgočasna, da bi bila original za vsako ceno.

Vendar pa me zanima bistvo in tega moram zakapirati. Zaradi tega znam s teženjem komu tudi zagreniti življenje. Vsaj kak dan. Potem pa grem itak po svoje naprej.

A nazaj k naslovu.

Pojavila se je navada, da se fotografije podpisuje. Se mi zdi zelo pametna.
In ker nimam podpisanih fotk, jih ne objavljam. Čeprav nekaj malega vseeno nastaja. V ozadju. In bo objavljeno - za nazaj, hehe.

Zdaj pa se igram s podpisom.

Sem si zakomplicirala, zato ga še vedno nimam.

Vic je tudi v tem, da ga ne nameravam več spreminjat (no ja), ko bo enkrat narejen. Poleg tega pa mora povedati malo več, kot povedo le besede. In, ker izdelke že nekaj časa "podpisujem" (v glavnini), naj se ujema tudi z že izdelano "papirno" različico. Aja, pa po možnosti naj vsebuje (dodatno) še angleško različico.

Pač. Zakaj bi na lahko, če lahko zakompliciram do skrajnosti.
Taka sem. Pa sem kar zadovoljna s sabo.

Pravzaprav vsak dan malo bolj. V povprečju.