Ponedeljek je bil en tak poseben dan...

Ker sem bila že tako ali tako budna, saj malčica ni spala (prepozno sem ugotovila, da joka, ker je pokakana, ne pa zato, ker je lačna), mi je že kmalu po začetku dneva pripadal prvi lupček - moževa čestitka.

Ob povratku iz vrtca in službe pa mi je ta velika sončica prinesla rožico, ati pa tortico. Še pesmica in lupčki so mi pripadli zraven. Prav lepo.



Ko toliko cartaš druge, včasih prav pozabiš, kako je biti pocartan... In povem vsem in vsakemu - prekrasno je! Meni, ki sem čokoholik - ne za vsako ceno in vsako znamko! - prav diši po čokoladi...

Prvi koraki

Začeti zdaj ali kasneje?



Kakorkoli, vmes bodo pavze.



Ker ni vsak dan nedelja.

Ker so kak dan sive (pa še katere druge) celice na dopustu. Ali pa žgejo plavega.

Ker pridejo dnevi z migreno. In tisti z meglo. Da o nevihtnih in točnih ne bi.

Ker v kakšnem dnevu tistih 86400 sekund izpuhti neznano kam.



In ker pride dan, ko se mi ne da niti govorit, kaj šele, da bi imela kaj (pametnega) za povedat.



Ampak radovednost in lenoba sta gonilo napredka.



In s čokolado v vsaki roki ter s cvetjem v vazi se da marsikaj preživet.