Sprememba podnebja preko vikenda prav dobro dene.
In lep sončen, čeprav vetroven dan me je spet enkrat odnesel do moje drage. Moje velike zaupnice v otroštvu, zanesljive skrivalke sladkih skrivnosti v puberteti in nezamenljive celilke ran, ko sem imela strto srce...
Šla sem s fotoaparatom. Iskala sem njene zapise v času dneva. In ujela nekaj magičnih trenutkov dramatične igre oblakov nad dolino Save onkraj hribov...
Zaradi spet praznih baterij, so fotografije še vedno na kartici. Bodo pač dodane prispevku z zamudo. Spet enkrat.
Še vedno pa velja tista stara misel... Lahko zapelješ Savinjčanko in jo odpelješ iz doline. A ne moreš, ne moreš vzeti Savinj(sk)e iz Savinjčanke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar