četrtek, 11. marec 2010

Burjini podpisi

Ne, še vedno ne maram burje.

Res pa je, da smo šle punce danes peš v vrtec. Na merilcu v Žapužah menda kaže 40 km/h in nekaj. Pa smo čisto lepo preživele.

In res je, da sem kasneje šla na lov za burjinimi podpisi. Tu, v soseščini. Po televiziji je namreč kazalo podrte ciprese ob obvoznici... Saj ne rečem, da ni še kje kaj podrtega (konec koncev sem že v torek umikala s ceste podrt prometni znak), a vseeno razen tistih nekaj cipres nisem videla podrtega drevesa v Ajdovščini.. Burja tu kar sproti počisti suho vejevje in utrjuje debla...

A podpisala se je vseeno tudi v naši soseski.

Najrajši - no, največkrat - je svoje sledi pustila v snegu.





Malo je zbrusila in počesala/skuštrala travo...





Počesala je drevesa...











...jih olajšala suhih vejic...



...in kakšne veje...



Pokazala ljudem, kaj niso dobro postavili...



...pritrdili...



...pospravili...



...ali oblikovali...



In pokazala čvrsto lepoto primorskih streh.





Ne, še vedno ne maram burje. In sem zelo vesela, kadar ne piha.

Vendar pa ji vseeno priznavam, da je velika umetnica!











3 komentarji:

Janez pravi ...

tele slike si pa svetovn skupi spravla, vbsaka čast

gordy pravi ...

Hvala :)

Suzy pravi ...

Le po je pri vas. Sploh če znaš najt vse umetnine, ki se skrivajo okoli tebe.