Po lovljenju trenutkov, ki so grozili, da bodo dan stisnili le v nekaj mikro minut, pa so se na koncu vendarle porazdelili v prežvečljivo celoto dneva, in po noči, ki je nekje na drugi strani pustila polno korito nepomite posode, se je dež zlil v kislo jutro, ki se kljub konkretni dozi kave in preveč kaloričnem zajtrku še vedno ne more sestaviti v en, vsaj navidezno spodoben dan.
Morda tudi zato, ker sta se beli tape in žica, ki naj bi postala kronica, skrila nekje v eno nevidno škatlo zadaj za goro šare, škarjice hrustalke so pobegnile proč od tekstilčkov, ki naj bi nekoč postali del krilca ali oblekice ali majčke ali pa morda njihovih guliverskih sorodnikov, volja za spopad z včerajšnjimi grehi pa zagotovo nekje prav nesramno drnjoha v posmeh od zehanja razbolelim čeljustnim sklepom...
Ja, lep je dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar