četrtek, 23. april 2009

Pletenje, kvačkanje, šivanje...

Ali povedano drugače - zelooo dober namen (prisežem!), veliko idej in par ur prekratek dan.

Že nekaj časa nastaja šal. S to hitrostjo iskreno upam, da bo dokončan do naslednje sezone. Tako topel in mehak poleti ne bo ravno pogrešan kos garderobe...



Ko sem ugotovila, da mi do hčerinega rojstnega dneva ne bo uspelo sklekljat prtička, sem se navdušila za kvačkanje. Prvi poskus je kar simpatična zvezdica ali rožica v premeru 8 cm.




Za prvo in glede na to, da navodil nisem znala (postavi tudi v sedanjik) čisto dobro prebrati, kaj šele nakvačkati po narisku, ampak delam vsake toliko (ko zmanjka teorije) kar nekaj, je pravzaprav odlična. Ni pa za v okvir.
Bo treba še malo povadit.



Včeraj me je pa kupilo eno blago. Ma prav v očke mi je skočilo, medtem, ko mi je trgovka odmerjala karirasti bombažek. Pravzaprav sem - glede na svojo prakso - zelo malo cincala in hitro je bil en kos ločen od bale.



In zvečer je bilo treba nujno vzet kroj iz revije. Najprej sem zrisala kroj za krilo, potem še za top.



In ugotovila, da najbrž s tem krojem krila ne bom šivala - je za raztegljivo blago namenjen... Danes sem že poiskala nov kroj. Zdajle se bo preselil na papir...
Kdaj bo zadeva zašita, nimam pojma.

Gre za kroj z zadrgo.

Tega še nisem jemala.
In me je malo strah.
Čisto malo.

Toliko, da bom na ta račun skoraj sigurno imela dve krili - moram najprej preizkusit zadevo na cenejšem blagu...

Le kdo ju bo nosil???

Pa še razlaga za tiste, ki ne vedo, zakaj kroje spravljam na reklame. Če koga sploh zanima. Ostali lahko mirno preskočite. Do zadnje pike.
Ker nisem narejena po jusu, sisu ali kakem drugem standardu, moram kroje malo preurediti. In zato so reklame super - v večini primerov so zadosti velike, da gre vsaj en kos kroja na njih, prihajajo praktično vsak dan in ni jih škoda rezat, mečkat, prilepit/prelepit...
Jasno, ko je kroj zlepljen po mojih merah, se ne grem več recikliranja in ga zrišem na boljši papir. Če ga bom seveda še kdaj rabila. Za enkratno uporabo reklama odsluži namenu.

Dobremu. Vsaj, kar se mene in moje denarnice/kartice/bančnega računa tiče.

torek, 21. april 2009

Neprostovoljni odklop

Ja, se zgodi.

Gumb za vklop računalnika je odpovedal. In potem se je vse nehalo.
Bi rekla, da je bil dolg vikend, pa sem bila tako zaposlena, da do danes, ko je škatla šla na popravilo in se vrnila nazaj domov (za odklop/priklop sem bila zadolžena jaz, mož pa za prevoz... hja, in za plačilo računa - je bil še en ventilatorček zamenjan in zdaj ne ropota več tako glasno), pravzaprav nisem imela dosti krize.

Se dogaja. Ves čas kaj.
In ja, za sproti je več kot zadosti.

Petek je bil menda še kar en tak navaden dan. V soboto smo šli malo popraznovat svakov rojstni dan. In v nedeljo na repete.

Včeraj sta starejša pupa in mož šla na bazen. In naša skoraj triletnica je splavala. Ok, z rokavčki, da ne bo pomote, a plava sama.

Naša tamala pa je danes dobila tretjo pikico. Malo z zamudo. V bodiju in plenički tehta 9.450 g. Solidno, a ne?

Jaz sem se pa malo intenzivneje lotila borbe s kvačko. In ja, nekaj je nastalo... Daleč od tega, da bi bil izdelek narejen točno po navodilih, pa kaj hočem. Če pa nisem imela dostopa do pomoči preko interneta :P

Zdaj bi morala pa slikco dodat, pa fotoaparata ni pri roki.
Bom. Obljubim.

petek, 17. april 2009

Dnevi sreče, dnevi žalosti

Tanja Žagar - Dnevi sreče dnevi žalosti


V časih pred mano se zapiraš
kot da se name ne oziraš,
zazdi se mi da se ohlajaš,
da se poslavljaš,
da odhajaš...
Nato pa k meni se priviješ,
s poljubi nežno me prekriješ
in spet verjamem da vroče ljubiš.

Ref:
Dnevi sreče,
dnevi žalosti se prepletajo v
življenju...
vseh ljudi,
dneva ni brez dvomov in želja
ni ljubezni brez solza.
Dnevi sreče,
dnevi žalosti vanje sva ujeta
tudi jaz in ti,
a na pot,
ki je le najina,
spet in spet s teboj bi šla!

Verjamem, čas zaceli rane,
veljalo to bi tudi zame,
z nasmehom solze bi prikrila
in bolečino v sebi skrila.
Te misli včasih premagujem,
borim se sabo in kljubujm,
zato ker tvoja sem in ker te ljubim!

Ref:
Dnevi sreče......

Tiho, tiho čas beži...

Tanja Žagar - Tiho, tiho čas beži

Kaj bi sonce brez neba,
kaj bi roža brez dežja,
kaj srce bi brez želja,
hrepenenja, upanja?

Če ljubezni se predaš,
več kot daješ več imaš,
a če v njej strasti več ni,
kakor roža oveni.

Tiho, tiho čas beži,
veter solze briše mi,
jaz sem tu a tebe ni,
ti odšel si brez solza,
jaz ljubila za oba,
zdaj živim le s pol srca.

Tiho, tiho čas beži,
veter solze briše mi,
še sem tu a tebe ni,
čas lahko ti oprosti,
veter solze posuši,
a srce ne preboli.

Če ljubezni se predaš,
več kot daješ več imaš,
a če v njej strasti več ni,
kakor roža oveni.

Ko ljubezen zaboli,
smeh se v solze spremeni,
in pomaga ti le čas,
da zasije spet obraz.

četrtek, 16. april 2009

Bele srajčke

Rodimo se v luč. Čisti. V belih srajčkah. Tunikah pravzaprav. Takih, ki ne vežejo. Ki so nam prav. Ki rastejo z nami, ko rastemo tudi mi... Se raztegujejo in so nam še vedno prav...

Sčasoma se zamažejo. Umažejo jih krivice, ki jih prizadenejo sprva čistim dušicam otrok. In še mnogo bolj črno se zamažejo, ko se te dušice naučijo delati krivice drugim. Namenoma.

Očistiti se jih ne da. Madeži so neuničljivi, neočistljivi. Vsaj za večino. Veliko večino. Ampak nekatere madeže se da vsaj delno očistiti. Ne popolnoma, vendar se splača vsaj poskusiti. Vedno.

Pa strgajo se te naše srajčke. Strgajo v odnosih, ko se na naše srajčke s svojimi prišijejo drugi. In nam srajčke strgajo, ko odidejo, ne da bi se z nami prijateljsko razšli. Pa ko mi našo srajčko odtrgamo od srajčke nekoga drugega. Ja, tudi takrat se naša srajčka raztrga - pa morda sprva niti ne opazimo. Kasneje, šele kasneje se pokaže, da je tudi tam nit prekinjena...

Saj jih pokrpamo, a kaj, ko take bele, čiste niti ne najdemo... Tudi če ustreza po barvi, se ne bo raztezala z našo srajčko.
Pa tam, kjer so nam srajčko raztrgali preveč, odtrgali kos platna, tja našijemo zaplate. Sive, rumene, zelene, modre, rdeče... vseh barv, tudi belih, a nobena zaplata ni enake barve kot naša srajčka, ko smo jo oblekli ob rojstvu... In robovi ostanejo vidni, včasih celo zevajo luknje.

Včasih se kdo stlači k nam, v našo srajčko. In šele, ko odide, vidimo, kako nam jo je raztegnil. Ker se nam ne prilega več.

In zato sčasoma naše srajčke ne rastejo več z nami, mestoma so nam prevelike, na drugih mestih zaradi šivov in zaplat pretesne... Namesto, da bi se lepo prilegale, ponekod visijo vsenaokrog, drugod pokajo po šivih in zaplatah ter nas tiščijo...

Takrat je čas, da se nekaj spremeni.

Srajčko bi bilo najlažje odložiti in zamenjati za novo. Pa te možnosti nimamo. Ne v tem življenju. Preskakovati časa pa tudi ne moremo. Ne smemo. Ker je preveč srajčk, ki so prišite na našo in bi jih preveč raztrgali, če bi hoteli preskočiti čas...

Zato moramo svojo srajčko kar najbolj očuvati do konca, jo pazljivo pokrpati, čimbolj očistiti madeže, ki se jih očistiti da in se včasih mi prilagoditi njej na mestih, kjer nas najbolj tišči.
Zato, da bomo takrat, ko bo za to čas, lahko svojo srajčko mirno odložili. In bomo nanjo ponosni.

Ker nas je spremljala od luči do luči.