Adventni čas

Adventni čas je z lahkoto mrzlični čas pretiranega zapravljanja. Veseli december, poln pijančevanja, se delno umika ostrim kaznim, ki prepogosto zgrešijo namen, a vseeno se čreda ne zmore upreti ugodnim nakupom za reči, ki jih ne rabi, izjemnim priložnostim za izbiro daril za ljudi, ki jih ne mara, prekomernemu zapravljanju za specialitete, ki bodo v nakupljenih količinah povzročale bolečine v želodcu, napihnjenost in glavobole zaradi praznih denarnic...

Lahko pa je adventni čas tudi čas za inventuro.
Ne le inventuro preteklega leta, pač pa tudi za inventuro preteklega življenja.
In niso najpomembnejši cilji, najsibodo izpolnjeni ali ne, v stilu višjih zaslužkov, napredovanj v službi, izgubljenih koledarjev.

Tisto, kar je mnogo pomembneje, so odnosi. Do sočloveka. Do materialnega sveta. Do dobrin. Do okolja. Do živih bitij nasploh. Do sebe.

Žal je to, kar je najpomembnejše zelo podobno tistim slastnim jabolkom iz starih, neškropljenih jablan. Stare sorte, visokodebelni sadovnjaki, polni čebel in ptic. Jasno, tudi os, ki jih ne maram, ampak to je del življenja.
Bobovec, carjevič, krivopecelj, kosmačka, beličnik, voščenka, mošancelj...
Najpomembnejše je podobno prav tistim drobnim, od toče obtolčenim, tu in tam od škrlupa popikanim in od os pogriženim jabolčkom. Neuglednim. Nepravilno oblikovanim.
Tistim, ki gnijejo na drevesih in pod njimi, ker ni nikogar, ki bi jih pobral. Ker raje sega po industrijskih, popolno oblikovanih, velikih, enakomerno obarvanih, a prhlih sadežih brez pravega okusa življenja...

K sreči je vse več ljudi, ki imajo raje te nepopolne sadeže s čudovito sočno in slastno vsebino.
In vse več ljudi je, ki se obračajo tudi nazaj k bistvenemu.
K sebi in k sočloveku.
Ne le po instant poti, kar sicer zna postati moderno, a ostane prazno, ampak zares.
S smehom in s solzami.

Drage čarovnice, ste preverile valjavnost vašega vozniškega za kategorijo M(etla)?

Do jutri do polnoči je še čas!
Potem pa lepo praznujte!



(nemogoč papir, no-name mešanica svinčnik barvic, poudarki z zlatim flomastrom in belim Sakura Soufflě pisalom)

Še vedno punčkasto...

Tista druga pupika od zadnjič..



dobiva nove in nove plasti...



Tako tista prva bjondika kot tale mišje-rjavolaska nastajata s pomočjo škatlice akvarelk z 12 barvami in smotano barvno paleto. Ampak se da. Pupiki sta dokaz. Mislim, da dober.



Jasno, zraven je še bela akrilka, voda... Ma to je to.

Štampiljke so drug layer, blazinice nimajo nič pri samem obrazku. Razen zlata blazinica pri tej drugi pupiki... Prebujajoči se boginji...

Ni še končana, layerji mi postajajo všeč... Tam nekje preko polovice pa je narejena :)



In... Še vedno to ni moja moja pupa, ma komu se mudi? In kam?

Art, Heart & Healing

Hja, sem izkoristila zastonjkarski tečaj, ker sem firbčna, kako to sploh gre.



Nisem si predstavljala, kako potekajo te reči, obrazke pa občudujem že dolgo pri mnogih ustvarjalkah... Niso tisto "jaz", a sence, določene linije, prelivi.. to me je vedno zanimalo, kako naredijo, da pridejo tako večplastni... Logično - z večimi plastmi, a ne?

No, in tako sem se pridružila, čeprav še vedno nisem naredila naloge prvega tedna, poteka pa že drugi teden!



Sem še v začetnih fazah, že zdaj vem, da mi vsi tisti layerji niso ravno všeč in bom zavila verjetno vsaj kak kos poti po svoje 8že zdaj to počnem, saj nimam vsega, kar bi rabila), a vseeno se bom sprva skušala čimbolj držati navodil.

Prva pupica je tako dobila prve poteze...



...in nekaj barve...



...zdaj se pa suši in čaka nadaljevanje.



Nastajati pa je začela že tudi njena malenkost bolj "moja" sestrica:




Zaenkrat mi je všeč. In verjetno se bom - kdaj kasneje, ko bom imela kaj več časa - udeležila še kakšnega tečaja. TAKRAT bom zanj z veseljem plačala, saj zdaj vem vsaj približno, kaj lahko pričakujem :)

Zdaj se moram pa še pofočkati na strani, kjer tečaj poteka - ali pa naj raje najprej dokončam? Hm, hm...

Pofočkana... in kar tisto prvo barvanje pokazala...
Zdaj pa sem naredila še nekaj več...

Pobarvani koži sledijo oči... in usta...



In lasje... ki sicer še niso dokončani, a se morajo pred nadaljevanjem posušiti...



Hja, se zna zgoditi, da bom končane lase pozabila poslikat, ker je tole tako luštno packat, da joj...

Še dobro, da se vmes suši, da lahko še kaj naredim :)

Na, pa dajmo dalje. Danes je 28., ponoči se je rodila ena zlata pupika, moja naloga pa je končana :)

Sem vesela, čeprav sem z njo spet pojedla hleb zarečenega kruha :)

Laski. In štampiljkice (ne, tega pa reees ne bom, mwahaha):



Pa malo zamegljeno:



Pa še malo zlatih poudarkov:



Ščep pozitive in voila:




Vtis? Zadovoljna. Dojela sem nekaj fint v barvanju kože, oblikovanju nosa.
Tokrat zelo "šolsko", drugič bo bolj po moje :)

Moji "božički!

Prihajajo ;)