Adventni čas

Adventni čas je z lahkoto mrzlični čas pretiranega zapravljanja. Veseli december, poln pijančevanja, se delno umika ostrim kaznim, ki prepogosto zgrešijo namen, a vseeno se čreda ne zmore upreti ugodnim nakupom za reči, ki jih ne rabi, izjemnim priložnostim za izbiro daril za ljudi, ki jih ne mara, prekomernemu zapravljanju za specialitete, ki bodo v nakupljenih količinah povzročale bolečine v želodcu, napihnjenost in glavobole zaradi praznih denarnic...

Lahko pa je adventni čas tudi čas za inventuro.
Ne le inventuro preteklega leta, pač pa tudi za inventuro preteklega življenja.
In niso najpomembnejši cilji, najsibodo izpolnjeni ali ne, v stilu višjih zaslužkov, napredovanj v službi, izgubljenih koledarjev.

Tisto, kar je mnogo pomembneje, so odnosi. Do sočloveka. Do materialnega sveta. Do dobrin. Do okolja. Do živih bitij nasploh. Do sebe.

Žal je to, kar je najpomembnejše zelo podobno tistim slastnim jabolkom iz starih, neškropljenih jablan. Stare sorte, visokodebelni sadovnjaki, polni čebel in ptic. Jasno, tudi os, ki jih ne maram, ampak to je del življenja.
Bobovec, carjevič, krivopecelj, kosmačka, beličnik, voščenka, mošancelj...
Najpomembnejše je podobno prav tistim drobnim, od toče obtolčenim, tu in tam od škrlupa popikanim in od os pogriženim jabolčkom. Neuglednim. Nepravilno oblikovanim.
Tistim, ki gnijejo na drevesih in pod njimi, ker ni nikogar, ki bi jih pobral. Ker raje sega po industrijskih, popolno oblikovanih, velikih, enakomerno obarvanih, a prhlih sadežih brez pravega okusa življenja...

K sreči je vse več ljudi, ki imajo raje te nepopolne sadeže s čudovito sočno in slastno vsebino.
In vse več ljudi je, ki se obračajo tudi nazaj k bistvenemu.
K sebi in k sočloveku.
Ne le po instant poti, kar sicer zna postati moderno, a ostane prazno, ampak zares.
S smehom in s solzami.