V slovo

Pride čas, ko je slovo neizbežno. Čas se je iztekel in poti nazaj ni več. Srce in telo je utrujeno, duša želi v nebo in ni je sile, ki bi jo zadržala na Zemlji, kjer je bila toliko preizkušana.

Tako se je izteklo danes zjutraj. Moja stara mama se je ulegla in umrla. Tako preprosto.
Učakala je lepa leta, utrujena je bila od življenja in nekako naveličana. Lahko bi rekla, da je bilo pričakovano, pa je bil kljub vsemu velik šok. Kljub vsemu je bilo prehitro. Kljub vsemu bi si želela podaljšati še za kak dan. Kljub vsemu je ostalo še toliko nepovedanega. Še toliko nepokazanega. Še toliko je pred nami vsemi... Pa čeprav sem bila kdaj huda nanjo. In ona name.
Imela je zadosti in je šla. Tiho.

Starejši hčeri sem povedala. Da je umrla. Ker je bila stara in utrujena. Moje zlato sonce, moja punčka je povedala angelčka (Sveti angel) za mamo Slavko, zato, da ji bo prinesel mehek povšter (=blazino), da se bo spočila.

Mlajša ne ve nič. Ali pač - konec koncev je morda samo razumeti ne znam.



Mama, počivaj mirno. Ostala boš v spominih. In v srcu.
Nekoč se pa tako spet srečamo. Nekje na drugi strani.