Razmišljam.
Medtem, ko pomivam posodo, se pred kričanjem naraščaja, ki se je točno v tem momentu odločil, da je primeren čas za malo lasanja, ščipanja in vpitja, umaknem v vijuge svojih misli.
Ne namenoma, a decembrski čas me je spet ujel pri pregledovanju svojega življenja...
Pri inventuri.
Saj, če pogledam v čas pred tednom, dvema, potem se moji cilji že lepo uresničujejo.
A če pogledam deset, petnajst let nazaj... Potem pridem do manj navdihujočih rezultatov.
In potem me enostavno zanese v luzerska razmišljanja...
Pa sem res to?
Sem res luzerka?
Sem res to, kar me skušajo prepričati moje temne misli? Pa še kdo od soljudi?
Res je, še vedno nimam službe, a delam kar naprej... Le, da delam tisto, kar ni plačano... In jasno, zato tudi ne cenjeno.
Imam izobrazbo. Imam znanja. Imam izkušnje. Imam delovne veščine, s katerimi se lahko lotim marsičesa. Ko delam, delam s srcem in v svoje delo vložim vse, tudi sebe. Imam voljo. Imam željo.
In potem...
Potem, ko je treba svoje delo ovrednotiti...
Takrat pa postanem prava luzerka.
Sadove mojega dela, moje vložene energije pustim požeti drugim...
In to me spremlja kot prekletstvo že od malih nog.
Pa se res tako malo cenim?
Morda je to res veljalo v času najbolj cvetoče mladosti, v času najbolj napete kože, v času idealizma in velikih sanj.
Danes to ne velja več... Zagotovo ne.
Vendar pa še vedno ne najdem poti iz tega prekletega začaranega kroga...
In to me mori.
In zato se včasih resnično počutim kot luzerka. Čeprav VEM, da nisem...
In potem se zdramim, hitro pomirim kričački in ju speljem v koristnejše dejavnosti...
V času, ko je nastajal ta zapis (torej po deseti zvečer) se je tamala nadobudnica spravila čistit kopalnico. S prstom. In zobno pasto.
(Ste vedeli, da se zobna pasta zelo hitro in zelo zoprno zasuši?)
Zdaj bo kraljična menda zaspala...
2 komentarja:
Mislim, da se s tem ubadamo vsi po malem ali po velikem. Žal tudi sama padam na podobne finte "misli",ki to v resnici niso. So neke šivanke, ki prebadajo zaloge dobre volje in povzroče odtekanje energije. Nimam recepta, kot verjetno nihče ne, pri meni počasi!! mine in potem se sestavim in spet kaj naredim. Včasih pa pomaga jeza, ko vidim, kako nekateri zaresni luzerji zares znajo prodati delo, ki je kao njihovo in ideje, ki so kao njihove. Uf sem se razpisala, ampak si zadela žebljico na glavico.
"Luzerstvo" je zelo objektivno. Nekdo vidi luzerja v tem, da nima službe, nekdo v tem, da nima partnerja, nekdo v tem, da ne more imeti otrok, nekdo v tem, da ne dela v življenju tistega, kar si zares želi, nekdo v tem, da se ne postavi zase, nekdo v tem, da ne uživa življenja, nekdo v tem, da nima zadnjega modela mobitela. :) Ampak vsi imamo iste pomisleke, so dobri in slabi dnevi, vse je odvisno od tega, kaj narediš potem, ko se nehaš smiliti sam sebi. Glavo pokonci, saj bo šlo. :)
Objavite komentar