Tiho, tiho čas beži...

December. Čaroben v soju tisočev drobnih lučk. Če romantično naletava sneg, je prav magičen...

A ko pogledaš naokrog... Koliko mrzličnega hitenja, brskanja za darili, ki bodo prevečkrat končala na zadnji polici kot lovilci prahu, iskanja karseda bleščečih papirjev in ovojnih trakov... Bleščice in bleščava...

Kako hitro potegne tako hitenje človeka v svoj vrtinec... nisem izjema...

Pa mi je vendar tokrat uspelo. K ustvarjanju čestitk sem pritegnila starejšo hčerko in moža. In je bilo lepo, čeprav so čestitke preproste, otroške. Naj se vidi, naj se ve, kdo vse pri nas ustvarjati sme! Drugo leto se nam bo zagotovo pridružila tudi mlajša, ki je letos "packanje" prespala - nekako bomo že uspeli skupaj čarati :) Se da :)

Danes smo bili še po zadnjih nakupih... Špecerija, špeza... No ja, vsaj mislili smo tako, a določene reči bo vendarle treba iti še jutri iskat - določene police so bile izropane... Nič posebnega - sladka smetana, malo kruha, ki mi ga ne bo zneslo speči, če hočem imeti miren Božič. Ne ob dojenčici in ob dve in polletni zvedavi bučki... Čez praznike pa ga najbrž bom spekla doma - v miru in v dobri družbi mojih najdražjih.

In zdaj?
Zdaj grem v miru še malo pospravit, zložit kup perila, nato drug kup obesit, nato pa se zakadit med trakove in papirje, med vso bleščavo, ki ji tudi moj dom ne uide... Še ne...

A pred tem si bom prižgala svečko! Topel in včasih malo nemiren plamen kot opomin na čas, ki tiho beži, polzi skozi prste, teče in drsi povsem neslišno tja nekam v spomine...