Najavil se je že dosti, dosti prej. Pikice sem videla že... saj ne vem, ma vsaj pred tremi tedni. In verjela, da je zunaj.
Pa ga ni bilo. Bile so pikice, žagice pa ne.
Danes ob desetih zvečer sem še masirala dlesni. Mazala z gelom, da bi vsaj malo omilila neusmiljeno tlačenje rokic vusta... Ni ga bilo - bile so pikice, žagice pa ne.
Malo pred enajsto sem jokajočo žverco, ki poleg vsega preboleva še visoko-vročinsko virozo spet pomasirala po dlesnih...
Ja, žagico imamo :)
Ko sem jo dala na veliko posteljo, je bila hitro na trebuščku (s pomočjo atijevega prsta) in prav dobre volje - kot bi kazala ponos na prvi zobek, ki ga je naredila.
Ne bi pa o tem, kako hitro se je razpoloženje zamenjalo, ko je pristala nazaj na hrbtu v svoji posteljici.
Zdaj grem nazaj. Mali kepi vreščanja in srce (predvsem pa ušesa) parajočega joka grem masirat dlesni. Morda dobimo danes še eno žagico. Časa je še dovolj.
2 komentarja:
Čestitke za žagico.. saj bo bolje:)
Čestiam za prvo zobek, jupi :) Pa čimmanj bolečin pri naslednjih.
Objavite komentar