Morje.

Lani poleti smo se pri mojih starših pogovarjali s sosedoma, ki sta se vrnila z dopusta. Bila sta na Pagu, v apartmaju s polpenzionom v Metajni. Zadovoljna. Zelo.

Takrat sva z možem govorila, da bi pa drugo leto šli tudi mi.
Ker je blizu morja. Ker imajo okusno hrano (pa sta soseda gurmana, tako, da jima gre verjet). Ker je apartma, hkrati pa polpenzion in bi res tudi jaz imela nekaj od dopusta. Ker ni ježkov. Ker ni gužve - je na pol privat plaža. Ker je v zalivu nasut prod, ki je prijazen do otrok. Ker lastniki skrbijo za svoje goste.
Ker cena ni ubijalska.

In je kar veljalo, da bomo šli. In potem bi lahko šel možek za en teden še sam na morje in se odklopil čisto od vsega, jaz pa bi se s puncami cartala pri babici in dediju oz. mojih starših. Tako smo lani prakticirali, ko si zaradi visoke nosečnosti nisem upala na morje. Je šel sam. In se je imel lepo. Me tri (jaz, ena dvoletnica in ena prebivalka trebuha) pa tudi. Torej zadeva funkcionira.

Po novem letu pa puf.
Gremo v Pineto. Zaradi opcije zastonjskega bivanja (povsem legalnega). Kar pomeni, da bom jaz kuhala. Plus v glavnini čuvala hčeri.
Plaža je delno betonirana, delno skalnata, beton, ki se v vodo spusti kot rampa, pa vsaj polovico dneva sluzast in hudičevo spolzek. Če bo (takrat) triletnico trma že spustila, gre še vedno za sicer zelo samostonjo osebico, ki rabi roko, ko se spotakne. Še ne enoletnica bo v tistem času na tem, da naredi prve korake ali pa se bo še plazila za veliko sestrico - jasno, ne sme zaostajati (ta tendenca se kaže že danes, ko še niti dobro ne more sedeti in se po parih sekundah zvrne preko boka direktno na nos. Kot kegelj.)... Mame smo itak narejene z napako. Imamo samo po en par rok. Na mamo, ne na otroka...

Moja porodniška pokrije stroške plenic, Aptamila in druge hrane ter mojih zavarovanj (pa sem le osnovno zavarovana, da ne bo pomote), tako, da niti sanjati ne morem, da bi plačala dopust na Pagu. Otroški dodatek dobiva on. Se bolj splača zaradi davčne.
Pa še en nepričakovan priliv smo imeli, za katerega sva rekla, da bo za dopust. Na njegov račun.

Dopust?

Rahlo sem začela razmišljat, da bi (tudi) letos morje izpustila in šla s puncama k babici in dedku... Rahlo. A realno.

Polizdelki in pobarvanke

V zadnjem času so polizdelki največ, kar zmorem. Enostavno ni toliko časa v enem kosu, da bi se lahko možganske celice, ki so odgovorne za ustvarjanje, dodobra segrele in razživele...

Pa saj tudi polizdelki so nekaj :)

Najprej Sem se malo poigrala z DistressInk blazinico TatteredRose, ki sem jo kupila rabljeno od Kokice. In se okužila! Zdaj hočem še več barv!

S Kokičinim nestijem izrezan papirček, distreserka in navadna temno rjava blazinica so ustvarile "prtiček" z vrtnico:



Štampiljka s tekstom in obe že omenjeni blazinici so pomagale, da je nastalo tole:



Dve Tildiki, ki mi ju je odstopila Kokica, in dve moji Willow so dobile nove oblekice s kombinacijo suhih barvic oz. navadnih svinčnik barvic vseh mogočih znamk in terpentina brez vonja, ki je sicer namenjen za delo z oljnimi barvami... Tehnika mi je všeč, moram jo pa še osvojit...





Toliko za zdaj...
Koki, tebi pa še enkrat hvala!

Okužena!

Od Kokice sem kupila rabljeno distress ink blazinico...
Včeraj ni bilo časa, danes pa sem vmes malo packala...

Prepozno za obrambo - sem že okužena! Ta "tinta" se pa tako fantastično razleze po papirju in vpije v njega, da že vidim, kam me bo spet neslo - v trgovino, ki take blazinice ima...

Obisk

Danes sem imela čudovit obisk.

Kokica, ki sem jo na bolšjaku ujela za nekaj igračk, mi je le-te dostavila, s sabo prinesla kup igračk, pripeljala svojo boljšo polovico (saj se še tako napiše, a ne?), pa še vrečko priboljškov je prinesla, vključno s krasno pobarvanko za našo juniorko...

Punci sta bili tokrat kar malo zapostavljeni, ker so bile igračke v prvem planu - najine in moževe, ki je svoje delil z gostom. A sta tudi dečvi prišli na svoj račun - najprej je eno mečkala Koki, potem pa drugo še njen petelinček :)

Od hroščka se je kadilo in upam, da nestiji niso skrhani, za odtise se ti še enkrat iskreno zahvaljujem, obema pa za sladkarije in krasno družbo!

Da smo se imeli krasno menda ni treba poudarjati... Vsaj mi smo se. Pa upam, da nismo bili čisto zanič gostitelji...

In da sta že varno prispela domov!

Šesta v šesti

En šopek blogerk... triperesna deteljica samih fajn punc... me je našla... Suzy, Marika in Cebelica...
Ok, bom poiskala šesto fotko v šesti mapi, naprej pa ne bom fočkala... Itak so že vse bile na vrsti, hihihi.

Poglejmo.
Navodila.
* na računalniku se postavite tja, kjer shranjujete slike
* odprite ŠESTO mapo
* in izberite ŠESTO sliko
* objavite sliko na blogu in malce razložite, kaj se je dogajalo takrat
* pofočkajte ŠEST ljudi in jim to sporočite na njihovem blogu

Pa še fotke...
Te so vsepovsod. Tako zelo se trudim organizirati stvari, da je vse skupaj povsem neorganizirano...
Recimo da pokukam na C disk, med Moje fotografije... Ni dovolj map. Na drugem mestu je spet le pet map. Posledica čiščenja in selitev fotografij z diska, da uboga čarunalniška žival sploh še lahko sope...
Pa gremo na D.
Šesta mapa je glasbena - slabo kaže. Pa grem še v ustvarjalni kotiček pokukat. No, tu je pa šesta mapa prav tista, na kateri piše neurejeno. Toliko o moji organiziranosti! V mapi je namreč mešanica vseh mogočih datotek!
V naslednji mapi so Wordove datoteke... Ta je vsaj pospravljena, čeprav med mapami s fotografijami...

Šesti poskus. Tokrat grem v mapo, ki je šesta od zadaj naprej in padem v leto 2007 - yeah, tokrat mi je pa uspelo... v šestem poskusu, zanimivo.



Moja punčka je na sliki. Dobri dve leti nazaj.
En od poskusov portretov, ki jih je nastajalo malo morje. Ne spomnim se točno, zakaj mozoljčki po bradici, takle vsevedni pogled je imela pa zelo pogosto. In ga še ima. Le oči se mi zdi, da ima še večje...
Šokantno podobna ji je mlajša sestrica, čeprav prvorojenka še vedno gleda tako modro in nekoliko odmaknjeno, mlajše je pa en sam navihan smeh...



Bi se šli naprej? Ne vem, jaz ne bom iskala, če je še kje kdo, ki bi se rad šel tole (ali pa tudi ne), pa ga še ni nihče našel. Če pa je kje kdo, pa vabim k sodelovanju! Toplo vabim - je prav zanimivo brskati po drobovju domačega arhiva :)