December. Čaroben v soju tisočev drobnih lučk. Če romantično naletava sneg, je prav magičen...
A ko pogledaš naokrog... Koliko mrzličnega hitenja, brskanja za darili, ki bodo prevečkrat končala na zadnji polici kot lovilci prahu, iskanja karseda bleščečih papirjev in ovojnih trakov... Bleščice in bleščava...
Kako hitro potegne tako hitenje človeka v svoj vrtinec... nisem izjema...
Pa mi je vendar tokrat uspelo. K ustvarjanju čestitk sem pritegnila starejšo hčerko in moža. In je bilo lepo, čeprav so čestitke preproste, otroške. Naj se vidi, naj se ve, kdo vse pri nas ustvarjati sme! Drugo leto se nam bo zagotovo pridružila tudi mlajša, ki je letos "packanje" prespala - nekako bomo že uspeli skupaj čarati :) Se da :)
Danes smo bili še po zadnjih nakupih... Špecerija, špeza... No ja, vsaj mislili smo tako, a določene reči bo vendarle treba iti še jutri iskat - določene police so bile izropane... Nič posebnega - sladka smetana, malo kruha, ki mi ga ne bo zneslo speči, če hočem imeti miren Božič. Ne ob dojenčici in ob dve in polletni zvedavi bučki... Čez praznike pa ga najbrž bom spekla doma - v miru in v dobri družbi mojih najdražjih.
In zdaj?
Zdaj grem v miru še malo pospravit, zložit kup perila, nato drug kup obesit, nato pa se zakadit med trakove in papirje, med vso bleščavo, ki ji tudi moj dom ne uide... Še ne...
A pred tem si bom prižgala svečko! Topel in včasih malo nemiren plamen kot opomin na čas, ki tiho beži, polzi skozi prste, teče in drsi povsem neslišno tja nekam v spomine...
torek, 23. december 2008
torek, 9. december 2008
Kolk mam jst rada...
... tole mojo kujalnico :)
En kup tem imam nastavljenih, pa nimam časa, da bi jih uštimala kot se spodobi... Zato čakajo. Na eni polički, kjer se je že malo prahu nabralo.
In nihče nima povešenega nosa zaradi tega :)
Teme pa čakajo in čakajo :) Tiho in potrpežljivo.
Enostavno so tam.
Če doma nečesa ne pospravim do konca, je pa čist druga :S
Pa da ne omenjam tega, da se potem še več nabere. Nepospravljenega.
Itak.
En kup tem imam nastavljenih, pa nimam časa, da bi jih uštimala kot se spodobi... Zato čakajo. Na eni polički, kjer se je že malo prahu nabralo.
In nihče nima povešenega nosa zaradi tega :)
Teme pa čakajo in čakajo :) Tiho in potrpežljivo.
Enostavno so tam.
Če doma nečesa ne pospravim do konca, je pa čist druga :S
Pa da ne omenjam tega, da se potem še več nabere. Nepospravljenega.
Itak.
sobota, 6. december 2008
Cukrčki (1)
Ne, ne gre za tiste ustvarjalne sladkorčke - gre za iskrive in slastne besedne igrice.
Kljub prevodom (težim k uporabi domačega jezika) bom kdaj pa kdaj ponekod pustila tudi originalne zapise - igre besed so včasih neprevedljive... ali pa prevodi izgubijo vsaj del žara...
Moja najljubša:
**************************************************************************
Uravnotežena dieta je čokolada v vsaki roki.
**************************************************************************
Še jih imam:
**************************************************************************
Če v nebesih nimajo čokolade, potem že nočem tja!
**************************************************************************
Edina dilema, kadar nič ne delaš je, da nikoli ne veš kdaj si gotov.
**************************************************************************
Ohranite Zemljo! Je edini planet, na katerem je čokolada!
**************************************************************************
O Bog, naj bodo moje besede sladke, mehke in ljubeče nežne... Morda jih bom morala že jutri snesti!
**************************************************************************
Nikoli ne joči za enim. Samo zaderi se "naslednji prosim!!!
**************************************************************************
Kdor se hrani z upanjem, umira lačen.
**************************************************************************
Nikoli se ne prepiraj z idiotom - spravil te bo na svojo raven in te premagal...
**************************************************************************
Maček ima vgrajeno uro. Točno ve, kdaj je čas za malico ...
... in začne težit eno uro prej.
... in začne težit eno uro prej.
**************************************************************************
Luštni, ne?
Nabrani so z vseh vetrov in avtorji so se kje na poti izgubili - vesela bom, če jih najdem. In hvaležna vam, če mi jih pomagate najt.
Bo pa tale naslovček kasneje dobil tudi nadaljevanja!
Zagotovo!
Cukrčkov je še veliko - in ti tudi pri sladkorni ne škodijo :)
(dobrodošli so tudi v komentarjih)
torek, 25. november 2008
Lepa sem!
Tole je pa moj cukrček! Na tale blog sem prav ponosna! Objavljen je bil 31. julija, ko sem bila visoko noseča, en mesec pred rokom in 14 dni pred dejanskim porodom.
Sledilo je kar nekaj komentarjev - in mnogo se jih je našlo v pisanju!
Hehehe, ne bo mi ratalo, tole enostavno ne bo samo zbirka receptov :) Se vsake toliko prikrade misel, ki mora ven, na plano... In rabi obliko... In se mi zdi prav, da jo podelim še s kom :) Saj to blogi naj bi bili - le jaz sem si v štartu zadala nekaj drugega :) In zdaj kršim svoja pravila :)
Pa bo, kmalu bo spet kakšen receptek prišel - le slikce mi še manjkajo :) Za lušte delat :)
Tole je pa današnja peka - še topla, dišeča in hrustljava:
***************************************
Stojim pred ogledalom. Gola.
Imam sto in nekaj kil. Velik, napet trebuh, kot se za nosečnico v devetem mesecu spodobi. Strije po stegnih, prsih in tiste po trebuhu, ki so mi ostale od prve nosečnosti. (Pre)Velike prsi, ki jih neusmiljeno obdeluje gravitacija in neenakomerno lisasto kožo na njih. En kup materinih znamenj po telesu. Tu in tam kakšna brazgotina.Celulit. Kosmate noge, ker bi se zaradi trebuha v devetem mesecu pač težko brila – in se zato ne brijem. Nekaj viškov poroženele kože na stopalih, ki so posledica bose hoje.Zaradi vseh sprememb v telesu se potim še več, kot sem se prej, zato so tudi lasje hitro štrenasti in prepoteni – halo, čisto vsak sleherni dan si jih pa res ne mislim prati! Sploh v tej vročini! Vsak drugi, celo tretji dan je čisto dovolj – po parih urah je čisto isto, kot da ne bi bili oprani…Obrvi in bikini linija bi nujno potrebovali vsaj malo reda, koža kakšen peeling – pa koga sploh to briga!Šminka, lak za nohte? Japajade! Kaj je že to?
[b]In vendar sem lepa. [/b]
Šokirana ob spoznanju, da se sama sebi zdim tako lepa, ko sem tako zelo polna napak. Debela, nenegovana, niti senca popolnosti, s katerimi nas šopajo v reklamah… Šokirana, ker se v svojih najstniških letih niti en sam trenutek nisem počutila tako, kot zdaj, pa so moški tako žvižgali za mano, da tega nisem niti več zaznavala… Ne, nikoli nisem bila lepotica – bila pa sem (očitno) privlačna za njihove oči. Pa sem se vedno počutila kot grda račka – s 65 kg pri slabih 170 cm višine, z merami (skoraj) 90-60-90 – ja, v pasu kot osa in z (menda) lepim dekoltejem, ki je bil vedno skrit pod (pre)velikimi majicami…
Zalotila sem se pri misli, da bi bilo lepo, ko bi znal nekdo to mojo lepoto ujet za tiste dni, ko bom spet stara, nesamozavestna in preplašena pupika… Da bi me vsaj kakšna fotka spominjala na to, da sem se nekega dne počutila lepo… Da sem bila lepa…Zame višek predrzne samozavesti, ki ga hitro preženem…Prikrade se misel – pa kaj se greš? Kdo pa misliš, da si? Kaj bi si pa drugi mislili o tem?
Briga me, kaj si mislijo drugi – počutim se lepo! [b]Lepa sem![/b]
***************************************
No, danes je že kar nekaj dni od poroda, še nekaj dni več od nastanka tega zapisa. In še vedno stojim za temi besedami. Pa čeprav imam zdaj že pod 90 kg in nosim številko 48 namesto 54 ali celo 56, imam še vedno strije in celulit - zadnjega je sicer malo manj, na strije sem pa pravzaprav celo ponosna! Zelo.
In še vedno sem lepa!
Sledilo je kar nekaj komentarjev - in mnogo se jih je našlo v pisanju!
Hehehe, ne bo mi ratalo, tole enostavno ne bo samo zbirka receptov :) Se vsake toliko prikrade misel, ki mora ven, na plano... In rabi obliko... In se mi zdi prav, da jo podelim še s kom :) Saj to blogi naj bi bili - le jaz sem si v štartu zadala nekaj drugega :) In zdaj kršim svoja pravila :)
Pa bo, kmalu bo spet kakšen receptek prišel - le slikce mi še manjkajo :) Za lušte delat :)
Tole je pa današnja peka - še topla, dišeča in hrustljava:
***************************************
Stojim pred ogledalom. Gola.
Imam sto in nekaj kil. Velik, napet trebuh, kot se za nosečnico v devetem mesecu spodobi. Strije po stegnih, prsih in tiste po trebuhu, ki so mi ostale od prve nosečnosti. (Pre)Velike prsi, ki jih neusmiljeno obdeluje gravitacija in neenakomerno lisasto kožo na njih. En kup materinih znamenj po telesu. Tu in tam kakšna brazgotina.Celulit. Kosmate noge, ker bi se zaradi trebuha v devetem mesecu pač težko brila – in se zato ne brijem. Nekaj viškov poroženele kože na stopalih, ki so posledica bose hoje.Zaradi vseh sprememb v telesu se potim še več, kot sem se prej, zato so tudi lasje hitro štrenasti in prepoteni – halo, čisto vsak sleherni dan si jih pa res ne mislim prati! Sploh v tej vročini! Vsak drugi, celo tretji dan je čisto dovolj – po parih urah je čisto isto, kot da ne bi bili oprani…Obrvi in bikini linija bi nujno potrebovali vsaj malo reda, koža kakšen peeling – pa koga sploh to briga!Šminka, lak za nohte? Japajade! Kaj je že to?
[b]In vendar sem lepa. [/b]
Šokirana ob spoznanju, da se sama sebi zdim tako lepa, ko sem tako zelo polna napak. Debela, nenegovana, niti senca popolnosti, s katerimi nas šopajo v reklamah… Šokirana, ker se v svojih najstniških letih niti en sam trenutek nisem počutila tako, kot zdaj, pa so moški tako žvižgali za mano, da tega nisem niti več zaznavala… Ne, nikoli nisem bila lepotica – bila pa sem (očitno) privlačna za njihove oči. Pa sem se vedno počutila kot grda račka – s 65 kg pri slabih 170 cm višine, z merami (skoraj) 90-60-90 – ja, v pasu kot osa in z (menda) lepim dekoltejem, ki je bil vedno skrit pod (pre)velikimi majicami…
Zalotila sem se pri misli, da bi bilo lepo, ko bi znal nekdo to mojo lepoto ujet za tiste dni, ko bom spet stara, nesamozavestna in preplašena pupika… Da bi me vsaj kakšna fotka spominjala na to, da sem se nekega dne počutila lepo… Da sem bila lepa…Zame višek predrzne samozavesti, ki ga hitro preženem…Prikrade se misel – pa kaj se greš? Kdo pa misliš, da si? Kaj bi si pa drugi mislili o tem?
Briga me, kaj si mislijo drugi – počutim se lepo! [b]Lepa sem![/b]
***************************************
No, danes je že kar nekaj dni od poroda, še nekaj dni več od nastanka tega zapisa. In še vedno stojim za temi besedami. Pa čeprav imam zdaj že pod 90 kg in nosim številko 48 namesto 54 ali celo 56, imam še vedno strije in celulit - zadnjega je sicer malo manj, na strije sem pa pravzaprav celo ponosna! Zelo.
In še vedno sem lepa!
Internetna prijateljstva
V mojih blogarskih začetkih na Netlogu je (19. junij 2008) sledilo razočaranje nad nenehnim bananjem določenih oseb... Hja, nekateri imajo pač dolg jezik in to, da se zaradi tega in pa zaradi kakšne vroče debate - v besedah in v slikah - ljudi bana, me je razžalostilo...
Mojim prjatlom...
Mojim prjatlom...
...žalostno je, da ne morem imeti več kot nekaj ur določenih oseb med prijatelji... Ne bi prav nič rekla, ko bi šlo za FF, ker pagre za inteligentne ljudi, ki znajo besede uporabljati na več načinov, mi marsikaj enostavno ne gre v glavo.. Ne odhajam, a smisla ne vidim - razen v tem, da sem spet srečala nekaj prijateljev iz davnih časov... Mreža je velika, a ko se vozli razrahljajo, se začne podirati v mnogo smereh... Komu je to interes?
Naročite se na:
Objave (Atom)