Šumenje

Svoje dni sem imela krasno prijateljico.
Vedno me je poslušala, vedno me je čakala, vedno je bila tam, pa če sem prišla do nje, ali ne.

Pravili so mi, da sem samotarka.
Le kako, če pa nikoli nisem bila sama?

Tolikokrat sem se pogovarjala z njo. Poslušala me je, skrivnosti obdržala zase in mi s šumenjem lajšala težke misli, ki so kdaj pa kdaj seveda tudi prišle.

Moja Savinja...



Potem je prišel čas za ljubezen. Ki me je odpeljala proč od nje... V rovte.
In čas študija, ki me je popeljal v Ljubljano.

Zanjo sem imela vse manj in manj časa.

Če sva se po prvi veliki poplavi še ujeli, sem bila po drugi že preveč odtrgana od nje. Ko sem se za krajši čas vrnila, se nisva več našli.
Nisem je več znala slišati. Moj - hvalabogu - nesojeni princ mi jo je vzel. Sem mu dovolila, ker sem verjela, da bo za zmeraj moja druga srčna polovica.
In se zmotila.

Tako je pač življenje.



S poroko na Primorsko (danes je pet let) sem jo dokončno izgubila.

Ko sem nazadnje nekaj časa preživela ob njej, se mi je zdela vsa tuja.
In ne verjamem, da bom še kdaj našla pot do nje. Moje življenje pač teče v drugo smer...



Še vedno pa me njeno šumenje umiri...