torek, 25. november 2008

Lepa sem!

Tole je pa moj cukrček! Na tale blog sem prav ponosna! Objavljen je bil 31. julija, ko sem bila visoko noseča, en mesec pred rokom in 14 dni pred dejanskim porodom.

Sledilo je kar nekaj komentarjev - in mnogo se jih je našlo v pisanju!

Hehehe, ne bo mi ratalo, tole enostavno ne bo samo zbirka receptov :) Se vsake toliko prikrade misel, ki mora ven, na plano... In rabi obliko... In se mi zdi prav, da jo podelim še s kom :) Saj to blogi naj bi bili - le jaz sem si v štartu zadala nekaj drugega :) In zdaj kršim svoja pravila :)
Pa bo, kmalu bo spet kakšen receptek prišel - le slikce mi še manjkajo :) Za lušte delat :)
Tole je pa današnja peka - še topla, dišeča in hrustljava:


***************************************

Stojim pred ogledalom. Gola.
Imam sto in nekaj kil. Velik, napet trebuh, kot se za nosečnico v devetem mesecu spodobi. Strije po stegnih, prsih in tiste po trebuhu, ki so mi ostale od prve nosečnosti. (Pre)Velike prsi, ki jih neusmiljeno obdeluje gravitacija in neenakomerno lisasto kožo na njih. En kup materinih znamenj po telesu. Tu in tam kakšna brazgotina.Celulit. Kosmate noge, ker bi se zaradi trebuha v devetem mesecu pač težko brila – in se zato ne brijem. Nekaj viškov poroženele kože na stopalih, ki so posledica bose hoje.Zaradi vseh sprememb v telesu se potim še več, kot sem se prej, zato so tudi lasje hitro štrenasti in prepoteni – halo, čisto vsak sleherni dan si jih pa res ne mislim prati! Sploh v tej vročini! Vsak drugi, celo tretji dan je čisto dovolj – po parih urah je čisto isto, kot da ne bi bili oprani…Obrvi in bikini linija bi nujno potrebovali vsaj malo reda, koža kakšen peeling – pa koga sploh to briga!Šminka, lak za nohte? Japajade! Kaj je že to?
[b]In vendar sem lepa. [/b]
Šokirana ob spoznanju, da se sama sebi zdim tako lepa, ko sem tako zelo polna napak. Debela, nenegovana, niti senca popolnosti, s katerimi nas šopajo v reklamah… Šokirana, ker se v svojih najstniških letih niti en sam trenutek nisem počutila tako, kot zdaj, pa so moški tako žvižgali za mano, da tega nisem niti več zaznavala… Ne, nikoli nisem bila lepotica – bila pa sem (očitno) privlačna za njihove oči. Pa sem se vedno počutila kot grda račka – s 65 kg pri slabih 170 cm višine, z merami (skoraj) 90-60-90 – ja, v pasu kot osa in z (menda) lepim dekoltejem, ki je bil vedno skrit pod (pre)velikimi majicami…
Zalotila sem se pri misli, da bi bilo lepo, ko bi znal nekdo to mojo lepoto ujet za tiste dni, ko bom spet stara, nesamozavestna in preplašena pupika… Da bi me vsaj kakšna fotka spominjala na to, da sem se nekega dne počutila lepo… Da sem bila lepa…Zame višek predrzne samozavesti, ki ga hitro preženem…Prikrade se misel – pa kaj se greš? Kdo pa misliš, da si? Kaj bi si pa drugi mislili o tem?
Briga me, kaj si mislijo drugi – počutim se lepo! [b]Lepa sem![/b]

***************************************


No, danes je že kar nekaj dni od poroda, še nekaj dni več od nastanka tega zapisa. In še vedno stojim za temi besedami. Pa čeprav imam zdaj že pod 90 kg in nosim številko 48 namesto 54 ali celo 56, imam še vedno strije in celulit - zadnjega je sicer malo manj, na strije sem pa pravzaprav celo ponosna! Zelo.

In še vedno sem lepa!

2 komentarja:

Maja pravi ...

To si pa tako dobro napisala! Vsaka ženska bi se morala tako počutiti, saj je vsaka lepa, samo merila za lepoto so nam vcepili neki marketinški blazneži. Ko bi vsaj lahko skrile nekaj tega čarobnega napoja v stekleničko in ga poduhale, ko bi se počutile na tleh!

Suzy pravi ...

Komaj danes sem odkrila tvoj blog. Kje sem bila doslej? Nisem še vsega prebrala in ne vem, če mi bo kdaj to zneslo,ampak to kar sem, sem prebrala z užitkom.